Novica: Kaj prinaša predlog zakona o dolgotrajni oskrbi?

Zadosten skupni delež BDP je pogoj za sodobno dolgotrajno oskrbo

Predlog zakona sestavlja vse finančne vire v skupno blagajno. Podobno kakor zdravstveno zavarovanje se bo napajala z zavarovalniškim prispevkom delodajalcev, zaposlenih in upokojencev ter deloma iz proračuna kakor pokojninska blagajna. Iz nje bo vsakemu zagotovljeno plačilo vseh predvidenih storitev dolgotrajne oskrbe in storitev za ohranjanje samostojnosti. Ocenjevalni kriteriji za upravičenost do njih so povzeti po nemških. Med njimi manjka psihosocialna pomoč, ki je odločilna pri demenci in za usmerjenost na človeški odnos pri oskrbovalnih in negovalnih storitvah.

Delež javnih sredstev (BDP) za dolgotrajno oskrbo se bo približal drugim evropskim državam. Zato bo vsak oskrbovanec imel vse storitve dolgotrajne oskrbe v celoti plačane iz zavarovanja. Redne stroške stanovanja, hrane in obleke, ki jih imamo tako in tako vsi, bo nosil oskrbovanec sam, naj bo v oskrbi doma ali v domu za stare ljudi (za tiste, ki tega ne zmorejo, pa je zagotovljena redna socialna pomoč).

Nov solidarni prispevek za dolgotrajno oskrbo bo breme za vsakega zaposlenega, za gospodarstvo in za upokojence. To breme je treba ob staranju prebivalstva prevzeti zavestno, kakor so to storili v drugih državah, pa naj so sistem dolgotrajne oskrbe zgradili na novem zavarovanju (npr. Nemčija) ali davku (npr. Avstrija). Tega stroška nas ne bo nihče nikoli rešil, odlašanje pa nas je privedlo v stanje, da se dušimo v pomanjkanju sodobnih oskrbovalnih možnosti, da imamo toliko starih ljudi in njihovih svojcev prepuščenih sami sebi in da so naši domovi ob še taki prizadevnosti v skoraj nemogočem položaju.

Lokalna skupnost je edini pravi nosilec organizirane dolgotrajne oskrbe

Po predlogu zakona bo občina lahko sama ustanovila bivalno enoto doma do 48 postelj na eni lokaciji in vse programe oskrbe na domu. To je odločilni korak v razvoj, ni pa dorečen. Izkušnje evropskih sosedov, po katerih se zakon zgleduje, so, da država organizira poleg enotnega financiranje vseh storitev tudi možnost za vzpostavljanje oskrbovalnih struktur in investicij, lokalna skupnost pa je edini nosilec dolgotrajne oskrbe za svoje občane. Državna centralizacija domov za stare ljudi je naš dosedanji unikat, ki ne deluje.

Lokalna skupnost je edini politični in upravni subjekt, ki lahko organizira človeka dostojno dolgotrajno oskrbo svojih ljudi, povsem enako, kakor je to z organizacijo in vodenjem vrtcev, osnovnega šolstva, osnovnega zdravstva, komunale in prometne infrastrukture. Država pa mora zagotoviti materialni in strokovni okvir, da lokalna skupnost te osnovne naloge lahko opravlja.

Predlog zakona je odprl vrata za pristojnost lokalne skupnosti. V javni razpravi jo je treba razširiti, zlasti pa zagotoviti stvarne možnosti za njeno uresničevanje v praksi. Če bi ohranili skoraj vse dosedanje domove centralizirane v državni upravi, bomo nadaljevali tragiko, ko morata dve tretjini slovenskih občin svoje najšibkejše ljudi kot begunce izvažati v velike pokrajinske domove po vsej Sloveniji in celo na Hrvaško. Županski kandidati teh občin vsa leta obljubljajo občanom gradnjo krajevnega doma, dejansko pa niso imeli možnosti, da obljubo uresničijo, razen če so našli ob razpisu koncesije zasebni kapital za gradnjo velike institucije s paradigmo delovanja izpred pol stoletja. Za dolgotrajno oskrbo sta ob staranju prebivalstva v razvitem svetu dva stvarna igralca: lokalna skupnost in (vele)kapital; prvega poganja človeška odgovornost za svoje ljudi, drugega dobiček. Oba sta v igri in bosta v prihodnje, zakon o dolgotrajni oskrbi pa mora postaviti mehanizme, da bo občina dejansko zmogla vzpostaviti sodobno strukturo lokalne integrirane dolgotrajne oskrbe za svoje ljudi, kapital pa bo na tem področju deloval po merilih poštenosti in koristi za skupnost.

Zahtevna naloga so zagate sedanjih velikih pokrajinskih domov, ki so v resnici »negovalne bolnice« z normativi oskrbnega doma. Je perspektivno, če jih tri četrt spremenimo v zdravstvene negovalne domove?

Vsaka slovenska zdravstvena regija potrebuje velik zdravstveni negovalni dom, ki ima vse potrebne zdravstvene kapacitete; če tak dom ob epidemiji ne deluje po merilih infekcijske bolnice in ni hermetično zaprt pred okoljem kakor bolnice, se vsaka gripa nekontrolirano širi med stanovalci in zaposlenimi. Redna večina oskrbe pa se lahko – tudi v zadnji fazi demence ali onemoglosti – razvija humano, finančno in kadrovsko vzdržno samo, če bomo razvijali mrežo manjših in večjih krajevnih domov v smeri strokovnih središč za vse programe integrirane dolgotrajne oskrbe v lokalni skupnosti. Za to krajevno mrežo mora biti pristojna občina. Država, pa naj je zdravstveno ali socialno ministrstvo, ne more biti dober nosilec oskrbe ne v prestolnici ne v najbolj obrobni občini in nikjer vmes; država in pokrajine so po Evropi nosilec samo specializiranih ustanov, kakršna je negovalni dom.

Predlog novega zakona, ki dobro rešuje plačevanje vseh oskrbovalnih storitev, je nujno dopolniti v tem, da bo zagotovil vsem občinam možnost financiranja investicij in oskrbovalne strukture. To izhaja iz osnovnega ustavnega načela enake dostopnosti oskrbe za vse državljane.

Integracija neformalne in formalne oskrbe je pogoj za humano, finančno in kadrovsko vzdržno dolgotrajno oskrbo

Predlog zakona daje vsakemu na izbiro, kakšno možnost bo izbral iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo – to je za sodobnega človeka zelo dobra novica. Pri izbiri je predvidena delna postopnost. Pri 1. kategoriji, to je pri najmanjši odvisnosti od pomoči, lahko izbere vse možnosti razen nastanitve v domu; ta je namenjena upravičencem, ki so ocenjeni od 2. do 5. kategorije odvisnosti od oskrbe.

Predlog zakona daje poudarek razvoju oskrbe in pomoči na domu; v tem je skladen z sodobnimi zakoni evropskih držav. Če bo zakon uveljavljen, bomo hitro dosegli cilj, da bi bo deležnih javne oskrbe na domu enako število ljudi, kakor jih je v domovih; ta cilj je bil zapisan v nacionalnem programu socialnega varstva za preteklo desetletje, seveda pa se brez sodobnega sistema in zakona o dolgotrajni oskrbi ni nič premaknilo naprej.

Nova možnost izbire bo pravica do denarnega prejemka iz zavarovanja za plačilo domače oskrbe v lastni režiji. Za 4. in5. kategorijo najvišje odvisnosti od pomoči bo možna tudi zaposlitev oskrbovalca družinskega člana, ki bo iz sredstev tega zavarovanja zaposlen doma kot oskrbovalec z minimalno plačo – ob istih stroških za sistem kakor če bi bil v ustanovi.

Dobre rešitve predloga zakona o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji lahko v javni razpravi utrdimo, slabosti nadomestimo z ustreznimi rešitvami. Ob tem pa je treba osvežiti zavest, da tudi najboljši sistem in zakon o dolgotrajni oskrbi še ni kakovostna oskrba, ampak le nujen okvir zanjo. Humana oskrba svojih onemoglih ljudi je osnovna pravica in dolžnost vsakega človeka, vsake družine in vsake krajevne skupnosti. Ta pravica in dolžnost je šola človeške solidarnosti za sožitje in uspešno sodelovanje, ki je ni mogoče nadomestiti z nobeno drugo. Ohranitev in krepitev človeške solidarnosti je najdragocenejša umetnina človeškega sožitja, kakovosten nacionalni zakon o sodobni dolgotrajni oskrbi pa nujni današnji okvir zanjo.

prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje