EuroSET - Tretji sektor v Sloveniji - povzetek

Avtorji: Simona Hvalič, Jože Ramovš, Ksenija Ramovš

Tretji sektor je pogosto uporabljen izraz za področje, ki obstaja poleg države in zasebnega profitnega sektorja. Zanj v slovenskem prostoru nimamo zakonske opredelitve. Obstaja le vrsta neformalnih opredelitev posameznih avtorjev. Sicer pa termin nevladne organizacije lahko najdemo pod različnimi nazivi, kot so organizacije tretjega sektorja, neprofitne, nevladne, prostovoljske, humanitarne, dobrodelniške in solidarnostne organizacije, organizacije za samopomoč in še druge. Vse zajemajo isti sklop organizacij, ki so neprofitne, nevladne in avtonomne.

V Sloveniji različnih pravnih statusov organizacij tretjega sektorja ne ureja en, temveč več zakonov. Poleg tega posamezni zakoni združujejo v enem pravnem statusu profitne in neprofitne organizacije, pa tudi javne in privatne organizacije. Na podlagi obstoječe zakonodaje je v Sloveniji mogoče ustanoviti naslednje vrste organizacij tretjega sektorja: društva, ustanove / fundacije, privatne zavode , stanovanjske in druge zadruge, verske organizacije.

Slovenija ima dolgo in obsežno tradicijo interesnega združevanja in samoorganizacije ljudi. Prve organizacije tretjega sektorja so se pojavile v 13. in 14. stoletju (Črnak-Meglič, Vojnovič, 1997:156). V tem obdobju je prišlo do nastanka cehov, verskih dobrodelnih organizacij in fundacij. V kasnejšem obdobju je imela pomembno vlogo zlasti katoliška cerkev, ki ni bila le religiozna, temveč tudi socialna institucija in močna politična sila v slovenskem življenju. Pomembno prelomnico predstavlja buržoazna revolucija leta 1848, ki je prinesla svobodo združevanja kot klasično ustavno pravico ter pravne norme, ki so urejale ustanavljanje društev in drugih oblik interesnega združevanja ljudi. V tem obdobju so se pojavile čitalnice, tabori, narodnoobrambna društva, ter strokovna in poklicna združenja (Črnak-Meglič, 2000:132). Konec 19. stoletja se je začelo razvijati zadružništvo, ki se je razraslo v množično socialno gibanje. Med delavci so se izoblikovala podporna društva, prostovoljne bolniške in pokojninske blagajne in razni skladi pri socialnih organizacijah. Zlasti kmečke zadruge so opravljale tudi neprofitne dejavnosti (NVO v Sloveniji 2000 - Poročilo). Pomembno vlogo so imele tudi politične stranke, ki so podpirale različne vrste organizacij ter delavsko gibanje. Tretji sektor je do II. svetovne vojne vključeval široko mrežo društev, zadrug, dobrodelnih organizacij, sindikalnih in profesionalnih organizacij in združenj. Konec vojne in prihod socialističnega družbenega sistema pa sta prekinila tradicijo močnega in razvitega tretjega sektorja. Njegove funkcije je v veliki meri prevzel javni sektor (Črnak-Meglič, 2000). Tretji sektor je bil v času socializma organiziran le v zelo omejeni obliki, največkrat na lokalnem nivoju in v stanovske namene. Leto 1974 je bilo prelomno, saj je z novo ustavo in novim Zakonom o društvih odprlo in pospešilo ustanavljanje organizacij tretjega sektorja, pri čemer so te organizacije ob nestimulativni finančni podpori države ostajale majhne in nemnožične. Istočasno je prišlo do razvoja skupin za samopomoč, skupin za vzajemno pomoč ter alternativnih skupin na področjih, kjer tovrstnih uslug ni zagotavljala država. Po letu 1980 so nastajala številna nova družbena gibanja. Povečevanje števila organizacij tretjega sektorja je bilo v Sloveniji najintenzivnejše v obdobju 1975 do 1985. V začetku 90-ih let je bil sprejet nov socialni program, katerega izhodišče je bilo preusmeritev države blaginje v korporativistični tip. Vendar pa se spremembe uvaja počasi; država ni zmanjšala izdatkov za socialne servise, števila zaposlenih v javnih servisih, niti se ni začela umikati iz preskrbe javnih dobrin in storitev, s tem pa tudi ni odprla prostora drugim sektorjem (Črnak-Meglič, 2000:127). Kljub temu pa sta se povečala tretji sektor ter komercialna produkcija dobrin in storitev.

Po klasifikaciji ICNPO je bilo v Sloveniji leta 2000 okoli 13 tisoč organizacij tretjega sektorja, vendar pa je po ocenah skoraj tretjina neaktivnih, poleg tega skoraj polovica društev deluje zgolj zaradi interesov članov in ne v javno korist. Organizacije so večinoma ustanovljene na lokalnem nivoju in imajo članski značaj. Njihova struktura je podobna strukturi tranzicijskih držav srednje in vzhodne Evrope. Prevladujejo namreč športno-rekreacijska, kulturno-umetniška in gasilska društva, ki skupaj predstavljajo kar 59% vseh delujočih društev (Rončević, 2001). Fundacije, zasebni zavodi in verske organizacije delujejo večinoma na področjih izobraževanja in kulture (Črnak-Meglič, 2000:156).

Številne organizacije tretjega sektorja imajo šibko organizacijsko strukturo, majhno število članov in malo plačanih oz. zaposlenih članov in strokovnjakov (Freedom House, cit. v Rončević, 2001: 32). Statističnih podatkov o vseh zaposlenih v tretjem sektorju ni, obstajajo le podatki za društva, v katerih je bilo leta 1996 zaposlenih 2930 ljudi, kar je 0,4% od vseh zaposlenih v Sloveniji. Ti podatki uvrščajo Slovenijo med države, ki imajo v tretjem sektorju najmanj zaposlenih (Črnak-Meglič, 2000:142,144).

Organizacije tretjega sektorja so finančno šibke. Poleg javnih sredstev, so njihov najpomembnejši finančni vir članarine. Pomemben vir dohodkov predstavljajo tudi donacije in komercialna dejavnost. Država oziroma občine podpirajo delovanje organizacij tretjega sektorja predvsem z letnimi subvencijami ali financiranjem posamičnih projektov, zelo redko pa na osnovi dolgoročnejših finančnih aranžmajev, na primer koncesijskih pogodb.

Zaradi nizkih finančnih sredstev, neurejene davčne zakonodaje, dragih posojil itd, se menedžment organizacij tretjega sektorja sooča z nerešljivimi nasprotji, ki vladajo na tem področju. Težave pri organizaciji in vodenju organizacij ter pri doseganju načrtovanih rezultatov, slabijo že tako slab začetni položaj tretjega sektorja v družbi. Številne organizacije tretjega sektorja so prisiljene povezovati več funkcij in služb v eni osebi. Mnoge se zanašajo na delo prostovoljcev, ki po obsegu, intenziteti, kakovosti in odgovornosti praviloma ne dosegajo ravni profesionalnosti, ki je standardna v profitnih organizacijah.

V Sloveniji se nadaljuje vzorec odnosov iz socialističnega obdobja, le da se je zmanjšal nadzor države nad delovanjem organizacij tretjega sektorja (Črnak-Meglič, 2000: 162). Značilna je dominacija države in omejenost tretjega sektorja s strani javne politike, velika oddaljenost v komunikaciji in sodelovanju med državo in tretjim sektorjem ter visoka odvisnost organizacij tretjega sektorja od javnega. Tretji sektor ima samo dopolnilno vlogo, ki je omejena na zapolnjevanje vrzeli v storitvah javnega sektorja. Vendar pa obstajajo razlike glede na področje delovanja organizacije. Organizacije tretjega sektorja imajo zelo omejene možnosti zastopanja svojih interesov na politični ravni. Med seboj so nepovezane, sektorsko in regionalno razbite, ter pogosto organizirane kot privatne firme, ki druga drugi konkurirajo. Skromna javna finančna sredstva povzročajo neusmiljeno konkurenco, sebičnost, samozadostnost in sovražnost med organizacijami tretjega sektorja, ki bi po svoji naravi in zapisanem poslanstvu sicer morale sodelovati in se dopolnjevati (Jelovac, 2001:12). Naravnanost k sodelovanju je zato majhna, prav tako odprtost za interakcije (Hren, 2001:66). Organizacije tretjega sektorja so izjemno slabo udeležene v svetovnih in evropskih forumih.

Slovenija še ni opredelila ciljev, ki naj bi jih imel tretji sektor v celoti družbenega sistema; cilji in rešitve, ki jih sproti postavlja in zasleduje, so pretežno naključnega značaja ali zaradi pritiskov od znotraj ali od zunaj, med drugim tudi zaradi procesov približevanja EU.

Literatura: