V EU s starostjo upada število starih ljudi, ki živijo v dvočlanskem gospodinjstvu. Ob Popisu prebivalstva v Sloveniji leta 2002 je petina starih nad 65 let živela v enočlanskem gospodinjstvu, in sicer 11,4 % moških in 33,5 % žensk. Popis je tudi pokazal, da v Sloveniji dobri dve petini najstarejših starih ljudi živi v prvem nadstropju ali višje. To predstavlja veliko nevarnost izolacije, saj zaradi oteženega gibanja ali nepokretnosti stari ljudje ostajajo zaprti v svojem stanovanju in odvisni od drugih. Iz raziskav je razvidno, da obstaja povezava med ravnijo socialne interakcije in samozavestjo ter s splošnim dobrim duševnim počutjem starih ljudi. Raziskava med ljudmi, starimi 60 let in več v občini Komenda je pokazala, da je bila osamljena desetina starih ljudi. Stari ljudje še bolj kot mlajši potrebujejo ustrezno socialno mrežo, saj jim moči s starostjo pešajo, vendar pa rezultati Hlebčeve raziskave iz leta 2002 kažejo, da se s staranjem zmanjšuje velikost socialne mreže starega človeka. Glavni vzrok za socialno izolacijo je tako pomanjkljiva socialna mreža, do nje lahko pride tudi zaradi revščine, slabega telesnega zdravja, okoljskih dejavnikov (dostopnost prevoznih sredstev), invalidnosti, preselitve, starostnih predsodkov oz. starizma, slabega dostopa do socialnih aktivnosti, če človek živi sam, zlasti pa tudi zaradi njegove enostransko socialne propustnosti in pomanjkljivih komunikacijskih navad.
Socialna izolacija in osamljenost predstavljata v sodobni družbi velik problem, ker so njune negativne posledice lahko velike, pa tudi zato, ker je do teh ljudi najtežje priti. Različne oblike razvedril in drugih dejavnosti jih namreč velikokrat kljub dobrim nameram ne dosežejo. Izziv za prostovoljske in druge organizacije, ki se po svojih močeh ukvarjajo s tem problemom, je, da iščejo pristope, s katerimi bi lahko zmanjševali socialno izolacijo in najbolj ranljive skupine ljudi vključili v svoje programe.
Ena izmed institucij, ki si prizadeva vključiti socialno izolirane in osamljene, so Dnevni centri aktivnosti za starejše, v njihovo dejavnost pa so vključeni pretežno aktivni, vitalni stari ljudje. O njih sta 12. maja v prostorih našega Inštituta predavala Marjan Sedmak, predsednik MZU, in Jera Grobelnik, vodja DCA. V uvodnem delu je Sedmak predstavil začetke nastajanja prvega dnevnega centra aktivnosti v Ljubljani, ki je bil odprt leta 2005. Do danes v okviru Mestne zveze upokojencev Ljubljana (MZU) delujejo že trije tovrstni centri, načrtujejo pa jih še več.
Prvi namen dnevnih centrov je doseči, da se bodo osamljeni, izločeni ljudje vključili nazaj v socialne mreže. Drugi razlog za obstoj centrov je dejstvo, da je v domovih velik odstotek ljudi, ki ne potrebujejo nege. Lani so na Češkem ugotovili, da je več kot polovica ljudi v domovih šla v dom, ker so se doma dolgočasili, petina pa zato, ker so otrokom prepustili stanovanja. »Polovica ljudi bi tako lahko živela zunaj doma za stare, če bi organizirali drugačne bivanjske možnosti in družabne aktivnosti«, je poudaril Sedmak.
Jera Grobelnik, vodja centrov, je povedala, da je v centrih poudarek na medgeneracijskosti. V centru (DCA) se odvijajo različne dejavnosti, največ povpraševanja je po telovadbi, ki jo nudijo dve uri dnevno. DCA ponuja še vrsto drugih dejavnosti, kot so ustvarjalne delavnice, joga, vaje za urjenje spomina, različni krožki, na voljo je tudi računalniški kotiček. Ti centri ne ponujajo dnevnega varstva, kar pomeni, da ne nudijo prehrane in nege. Aktivnosti v DCA vodijo prostovoljci, zato je večina le-teh za člane DCA brezplačna (mesečna članarina je 5 evrov). V ekipi je 45 prostovoljcev, tri osebe so zaposlene, devet je popoldanskih dežurnih. Večkrat se zgodi, da iz navadnih članov ljudje prerastejo v prostovoljce, voditelje skupin. Ugotavljajo, da je vse več mladih prostovoljcev.
Povprečna starost ljudi, ki med tednom prihajajo v dnevni center, je 69 let, najstarejša članica ima 94 let. Med člani je 10% moških. Veliko članov pride iz Zavoda za zaposlovanje, saj lahko postanejo aktivni člani tudi tisti, ki niso stari.
Dnevni centri veliko sodelujejo tudi z drugimi društvi in ustanovami, npr. z Zvezo prijateljev mladine Slovenije v projektu »Nikoli sam«, v okviru katerega otroci brez dedkov in babic pridejo v Dnevni center na Povšetovi, se srečujejo s starimi ljudmi ter se z njimi povezujejo.
Glavno spoznanje, ki je pomembno za uspešno delovanje centrov, je, da morajo nuditi čim več aktivnosti. Vse kar delajo, delajo na podlagi tega, za kar ljudje pokažejo zanimanje in iniciativo, nato pa se oblikujejo programi.