Senka Vrbica je pred kratkim magistrirala iz teme o sanjah na filozofski fakulteti. Človek velik del svojega življenja prespi in tudi presanja. Otroci in starostniki pogosto živo sanjajo, včasih je meja med sanjami in resničnostjo zabrisana. O sanjah govorimo malo in v tem je razlog, da smo povabili mag. Senko Vrbico k sodelovanju.
Predavanje je začela s predstavitvijo zgodovinskega gledanja na sanje ter opredelitvijo odnosa do sanj v zgodovini vse do danes. Zanimanje za sanje je bilo v zgodovini povezano predvsem z religijo. Precej ljudstev je zelo cenilo vpliv sanj, predvsem Kitajci, Egipčani, Grki. Tudi nekatere vplivne zgodovinske osebe so sanjam dajala velik pomen. Zdravnika Hipokrat in Galen sta upoštevala sanje pri svojem zdravljenju pacientov. Galen je zdravljenje pacientov zelo podredil svojim sanjam, saj jih je zdravil preko napotkov, ki jih je razbral preko sanj. Platon je veliko pisal in govoril o sanjah. Trdil je, da preko sanj privrejo na dan razne misli, želje, potrebe, pregrehe, ki v budnem stanju ostanejo skrite. Aristotel pa sanjam ni dajal velikega pomena. Pomembnejši se mu je zdel fizični svet, tako je trdil, da so sanje le odraz telesnega dogajanja.
Pri razlagi sanj v naši kulturi je imelo krščanstvo pomembno vlogo. V prvem tisočletju je krščanstvo reklo, da so prave sanje od boga, neprave pa od hudiča. Kmalu, ko je pa krščanstvo postalo uradna religija je prevladala trditev, da se preko sanj ne da komunicirati z bogom, zato je cerkev zavzela stališče, da sanje nimajo pomembne sporočilne vrednosti.
Med znanstvenimi vedami se je psihologija prva začela ukvarjati s sanjami in je za sanje pokazala tudi največ zanimanja, trdila je, da so sanje namenjene nekemu psihičnemu ravnovesju človeka. V numerologiji so k razlagi sanj pristopili na znanstveni način, saj so sanje merili preko možganskih valov. Ugotovili so, da naše spanje poteka po fazah, od plitvega do trdnejšega spanja. V četrti fazi spanja je pa naše spanje zelo močno, v tem stanju se tudi najtežje prebudimo in takrat sanjamo zelo intenzivno. Najbolj intenzivno pa sanjamo zjutraj preden se zbudimo. Otroci sanjajo polovico svojega spanja. Ugotovili so tudi, da so stanja, ki so povezana s sanjami prisotna le pri sesalcih ter pri ptičih. Opravili so tudi poskus s podganami, ki so jih vedno zbudili preden so med spanjem prešle v stanje sanjanja. Te podgane so po nekem času poginile. Poleg psihologije in numerologije se je s sanjami ukvarjala tudi antropologija, kjer so raziskovalci pri svojem terenskem delu pri različnih narodih, ljudstvih opazovali odnos do sanj.
Dejstvo je, da vsak človek sanja. Ljudje so si pa različni po tem, da se nekateri spomnijo več sanj, nekateri manj, drugi pa sploh nič. Nekateri dejavniki pa spodbujajo zapomnjenje sanj. Že samo zanimanje za sanje ter pripovedovanje sanj pripomore k temu, da se po spanju spomnimo več sanj. Zapomnjenje sanj se poveča tudi v času stresa. Vendar, če pa spimo premalo in se zjutraj hitro prebudimo je to večkrat razlog, da se sanj ne spomnimo.
V naši družbi velja prepričanje, da sanj ne potrebujemo in zato se ljudje o sanjah ne pogovarjajo veliko, svojih sanj večinoma ne razlagajo drugim, morda le svojim bližnjim. V slovenski jeziku imamo za sanje malo izrazov pa še ti so večinoma slabšalni kar se kaže tudi preko slovenskih rekov, na primer sanje so prazne marnje ter tisti, ki sanja ima polno rit spanja.
Predavateljica je predavanje zaključila s predstavitvijo sanjskega krožka, kamor je prisotne tudi povabila. Sanjski krožek poteka vsak tretji torek v mesecu ob 17. uri v prostorih Inštituta Antona Trstenjaka.