Komu je program namenjen?

Ste stari nad 50 in bi se radi naučili uporabljati računalnik, pametni telefon ali pa svoje znanje IKT poglobili? In bi se tega radi učili individualno, s pomočjo enega od Ljubljanskih dijakov?

Si dijak ali študent, ki bi rad uro na teden posvetil učenju IKT starega človeka, ki to znanje potrebuje, si pridobil novo izkušnjo in se pri tem česa tudi sam naučil?

Če je odgovor pritrdilen, je program kot nalašč za vas.

O programu

Namen programa je medgeneracijsko sodelovanje ob dejavnosti, ki koristi obema generacijama. Starejši se naučijo potrebne veščine, kot je danes raba računalnika, tablice ali pametnega telefona. Dijak pa se preizkusi v vlogi učitelja, ko starejšemu predaja računalniško znanje.

Program poteka med šolskim letom. Dijak in upokojenec se srečata vsak teden po eno šolsko uro. Program učenja ni predpisan, temveč je odvisen od želja starega človeka in znanj dijaka. Pari se večinoma dobivajo v prostorih gimnazij oz. srednih šol ali v prostorih Inštituta Antona Trstenjaka.

V Ljubljani bomo začeli oktobra, zato se čimprej prijavite, število mest je omejeno.

Za vse vključene je udeležba BREZPLAČNA.

Obvezna je prijava. Pokličite na: 01 433 93 01 ali pišite na mail: institut.antona.trstenjaka@gmail.com

Na Inštitutu Antona Trstenjaka smo v maju 2018 prejeli obisk v okviru HOPE programa izmenjave zdravstvenih strokovnjakov iz tujine.

8. maja 2018 je na Brdu pri Kranju potekala Prva konferenca o neformalni oskrbi v Sloveniji

Konfereco je pod vodstvom Ministerstva za zdravje izvedel Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko v sodelovanju z evropskim združenjem Eurocares.

Konference se je udeležilo 260 ljudi iz vrst družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev, predstavnikov Ministerstva za zdravje, Ministerstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministerstva za okolje in prostor, županov in predstavnikov občinskih uprav, predstavnikov strokovnih in izobraževanih ustanov s področja sociale in zdravstva, predstavnikov nevladnih organizacij in medijev.

Zaključki konference:

1. Družinski in drugi neformalni oskrbovalci so nepogrešljivi del kakovostne in finančno zdržne dolgotrajne oskrbe; v Sloveniji in vsej Evropi opravljajo nad 75 % celotne dolgotrajne oskrbe.
2. Sodobni sistem dolgotrajne oskrbe je lahko human in finančno zdržen le, če sistemsko povezuje neformalno in formalno oskrbo v dopolnjujočo se sinergično celoto.
3. Pogoj za kakovost nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe je intenzivni razvoj sodobnih programov za razbremenitev družinskih oskrbovalcev (njihovo usposabljanje, pravna zagotovitev pravic, ki omogočajo oddih in usklajevanje poklicnega življenja in oskrbovalnih obveznosti ter krajevni programi za pomoč).
4. Danes so svojci – družinski oskrbovalci najšibkejši člen med deležniki dolgotrajne oskrbe. Usodna posledica zanje, za razvoj oskrbovalne stroke in oskrbovalnih programov nastane, če politika v boju za moč izkorišča njihovo nevidnost in ranljivost.
5. Dolgotrajna oskrba mora biti locirana v krajevno skupnost – enako kakor otroško varstvo; država mora celovit sistem dolgotrajne oskrbe regulirati z zakonodajo, sistemom pravičnega in vzdržnega financiranja (vsaj 1,3 % BDP za dolgotrajno oskrbo, kar je povprečje EU, medtem ko sedaj SLO le 0,9% BDP), razvojem oskrbovalnih programov in kontrolo na kakovostjo izvajanja oskrbe.
6. Dolgotrajna oskrba bo v času intenzivnega večanja ob staranju prebivalstva največja priložnost za nagel razvoj solidarnosti in lepšega sožitja v sodobni družbi, kjer postajajo neuporabni tradicionalni vzorci solidarnosti v družini, službi in družbi.

Nacionalni sistem in Zakon o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji morata biti človeško, strokovno in ekonomsko učinkovita odgovora na staranje prebivalstva.Na Inštitutu Antona Trstenjaka in v podjetju Firis Imperl (obe instituciji sta strokovni organizaciji s četrt stoletnim uspešnim delovanjem na tem področju) menimo, da morata izhajati iz naslednjih spoznanj in dobrih praks.

1. Pogoj za vzpostavitev sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je politična odločitev, da za dolgotrajno oskrbo namenimo 1,3 % BDP, kakršno je povprečje evropskih držav.
2. Sistem mora izhajati iz celovitega gledanja na oskrbovanca, ki potrebuje predvsem pomoč pri opravljanju vsakodnevnih opravil in šele nato storitve zdravstvenih, socialnih in drugih strok. Čeprav so le-te eden od bistvenih vidikov oskrbe, njihovo osrednje mesto v predlogu onemogoča celovito sodobno humano oskrbo, razvoj njene kakovosti in finančno vzdržnost, še zlasti ob večanju potreb po oskrbi v prihodnje.
3. Sistem mora povezati v dopolnjujočo se celoto vse glavne vire: družinske in druge neformalne oskrbovalce, ki oskrbujejo 75 % potrebnih, znanje in metode vseh relevantnih strok in oskrbovalnih ustanov, primerno motivacijo lokalne skupnosti, da poskrbi za svoje občane, ter državo kot nosilko pravičnega, humanega, razvojno naravnanega in finančno vzdržnega sistema dolgotrajne oskrbe.
4. V sistemu je treba povezati v celoto zdravstveni, socialni, arhitekturno-infrastrukturni in vzgojno-kulturni vidik oskrbovanja. Nepogrešljivo celoto sodobne dolgotrajne oskrbe sestavljajo: znanja in metode zdravstvenih in socialnih strok, arhitekturno urejanje bivalnih prostorov in sodobni tehnični pripomočki pri oskrbovanju ter vzgojni, medijski in ostali kulturni vplivi na razumevanje in krepitev medgeneracijske solidarnosti v današnjih razmerah. Učinkovit sistem dolgotrajne oskrbe lahko vzpostavimo in razvijamo le, če so v njem vse navedene stroke enovita celota, njihovi politični in upravni resorji v državi in občini pa intersektorsko povezani.
5. Dolgotrajna oskrba mora biti decentralizirano umeščena v krajevno skupnost, kakor je otroško varstvo, država pa mora jamčiti za njeno organiziranost in enakost v dostopnosti, za vzdržen sistem financiranja in minimalne standarde kakovosti, izvajati mora kontrolo nad delovanjem izvajalcev in skrbeti za razvoj sistema.
6. Individualna upravičenost do financiranja iz sistema dolgotrajne oskrbe omogoča – ob sodobni informacijski tehnologiji, dobrih kriterijih za vstop, zagotovljenih standardih oskrbovanja in učinkoviti kontroli nad izvajalci – minimalno porabo sredstev za administracijo. V predlogu predvidene koncesije za vstopanje v javno mrežo, vzpostavljanje povsem novega sistema za vstop in podobne rešitve so slabe. S stroški za administracijo otežujejo finančno vzdržnost sistema, predvsem pa onemogočajo razvoj njegove vsebinske in metodične kakovosti; koncesij na tem področju po Evropi ne uporabljajo.
7. Vlada mora skupaj s pripravo in sprejemanjem sistema in Zakona o dolgotrajni oskrbi poskrbeti za permanentno in kakovostno informiranje in ozaveščanje javnosti o tem sistemu v okviru celote sodobnih potreb in možnosti na področju staranja in s tem povezane krepitve solidarnosti med generacijami.
8. Za krepitev sodobne solidarnosti med generacijami pri oskrbi potrebnih članov družbe je smiselno ob sprejemanju nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo uvesti po zgledu nekaterih razvitih držav za mlade med 18. in 30. letom starosti socialno leto organiziranega služenja v skupnosti (mnogi ga opravljajo prav v sistemu dolgotrajne oskrbe) ter socialno služenje ljudi, ki v času brezposelnosti prejemajo socialno pomoč skupnosti.
9. Usodna zapreka pri vzpostavljanju sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je prevlada kateregakoli lobija, ki vede ali nevede enači ta stvarni nacionalni interes s parcialnim interesom svoje skupine, pa najsi je to zasebni kapital, katera od zdravstvenih ali socialnih strok, upravni aparat, zavarovalnica ali politična stranka. Kakovostno staranje – vključno s humano oskrbo v onemoglosti – je enako temeljna potreba slehernega človeka, pereča naloga ob staranju prebivalstva je skupna naloga naše države, staranje slovenskega naroda pa življenjski interes vsakega, ki se razvija v moči slovenske kulture. Ti skupni interesi in naloge so dobra priložnost za sodelovanje vseh političnih, strokovnih in civilnih deležnikov.

V okviru evropskega projekta STAR – Starost brez meja, ki se izvaja v sklopu Programa sodelovanja INTERREG V-A Slovenija-Hrvaška 2014-2020 je Inštitut Antona Trstenjaka jeseni začel dva nova tečaja za družinske in druge oskrbovalce: enega v Sloveniji in enega na Hrvaškem.

11. decembra 2017 smo z desetim izobraževalnim srečanjem zaključili tečaj na Reki, potekal je v Klubu starijih osoba Potok. Udeleževalo se ga je okrog 25 oseb, ki se bodo še naprej dobivale v klubu svojcev, enkrat mesečno. Hrvaškim prijateljem se zahvaljujemo za sodelovanje in jim želimo še naprej obilo moči, pri njihovem plemenitem delu.

H koncu pa gre tudi tečaj za družinske in druge neformalne oskrbovalce v Hrpeljah: skupina se bo v klub svojcev prelevila januarja 2018.

V novem letu nas čakata tudi dve celodnevni srečanji, kjer se bodo družinski oskrbovalci lahko naučili kaj novega, izmenjali svoje izkušnje in si »napolnili baterije«.

V četrtek, 12.7.2018 je potekal poldnevni seminar za koordinatorki dveh novih Starosti prijaznih občin (SPO). Za SPO Zreče je to Polona Matevžič, za SPO Hrpelje-Kozina pa Kristina Furlan. Seminar je vodil dr. Jože Ramovš, pri izvedbi je pomagala Marta Ramovš. Prostore je gostoljubno nudila Občina Zreče. Težimo h temu, da je delo v slovenski mreži SPO čim bolj decentralizirano – za kraj je treba delati v kraju!

V sredo, 12. junija, smo se prostovoljci iz različnih medgeneracijskih društev, ki delujejo pod okriljem Inštituta Antona Trstenjaka, zbrali na srečanju v Mostecu.

V torek, 22. maja je Elektrotehniško-računalniška strokovna šola v Ljubljani gostila prireditev ob zaključku desete generacije programa Medgeneracijsko družabništvo ob učenju računalništva in druge sodobne IKT.

V začetku sta nas pozdravila in z nami podelila nekaj misli ravnatelj šole, dr. Uroš Breskvar in mag. Ksenija Ramovš, direktorica Inštituta Antona Trstenjaka. Letos je bilo v program vključenih 20 parov. Dijaki so prihajali iz treh srednjih šol oziroma gimnazij. Največ jih prihaja iz Elektrotehniško-računalniška šolo, iz katere je sodelovalo 16 dijakov, 3 dijaki prihajajo iz Gimnazije Bežigrad in ena dijakinja iz Srednje zdravstvene šole Ljubljana. Med šolskim letom so se pari tedensko srečevali, pri tem so starejši pridobili nekaj novega računalniškega znanja, dijaki pa so se preizkusili v vlogi učitelja in se ob tem tudi prijetno družili in izmenjavali izkušnje.