Na Inštitutu Antona Trstenjaka smo v maju 2018 prejeli obisk v okviru HOPE programa izmenjave zdravstvenih strokovnjakov iz tujine.

8. maja 2018 je na Brdu pri Kranju potekala Prva konferenca o neformalni oskrbi v Sloveniji

Konfereco je pod vodstvom Ministerstva za zdravje izvedel Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko v sodelovanju z evropskim združenjem Eurocares.

Konference se je udeležilo 260 ljudi iz vrst družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev, predstavnikov Ministerstva za zdravje, Ministerstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministerstva za okolje in prostor, županov in predstavnikov občinskih uprav, predstavnikov strokovnih in izobraževanih ustanov s področja sociale in zdravstva, predstavnikov nevladnih organizacij in medijev.

Zaključki konference:

1. Družinski in drugi neformalni oskrbovalci so nepogrešljivi del kakovostne in finančno zdržne dolgotrajne oskrbe; v Sloveniji in vsej Evropi opravljajo nad 75 % celotne dolgotrajne oskrbe.
2. Sodobni sistem dolgotrajne oskrbe je lahko human in finančno zdržen le, če sistemsko povezuje neformalno in formalno oskrbo v dopolnjujočo se sinergično celoto.
3. Pogoj za kakovost nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe je intenzivni razvoj sodobnih programov za razbremenitev družinskih oskrbovalcev (njihovo usposabljanje, pravna zagotovitev pravic, ki omogočajo oddih in usklajevanje poklicnega življenja in oskrbovalnih obveznosti ter krajevni programi za pomoč).
4. Danes so svojci – družinski oskrbovalci najšibkejši člen med deležniki dolgotrajne oskrbe. Usodna posledica zanje, za razvoj oskrbovalne stroke in oskrbovalnih programov nastane, če politika v boju za moč izkorišča njihovo nevidnost in ranljivost.
5. Dolgotrajna oskrba mora biti locirana v krajevno skupnost – enako kakor otroško varstvo; država mora celovit sistem dolgotrajne oskrbe regulirati z zakonodajo, sistemom pravičnega in vzdržnega financiranja (vsaj 1,3 % BDP za dolgotrajno oskrbo, kar je povprečje EU, medtem ko sedaj SLO le 0,9% BDP), razvojem oskrbovalnih programov in kontrolo na kakovostjo izvajanja oskrbe.
6. Dolgotrajna oskrba bo v času intenzivnega večanja ob staranju prebivalstva največja priložnost za nagel razvoj solidarnosti in lepšega sožitja v sodobni družbi, kjer postajajo neuporabni tradicionalni vzorci solidarnosti v družini, službi in družbi.

Nacionalni sistem in Zakon o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji morata biti človeško, strokovno in ekonomsko učinkovita odgovora na staranje prebivalstva.Na Inštitutu Antona Trstenjaka in v podjetju Firis Imperl (obe instituciji sta strokovni organizaciji s četrt stoletnim uspešnim delovanjem na tem področju) menimo, da morata izhajati iz naslednjih spoznanj in dobrih praks.

1. Pogoj za vzpostavitev sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je politična odločitev, da za dolgotrajno oskrbo namenimo 1,3 % BDP, kakršno je povprečje evropskih držav.
2. Sistem mora izhajati iz celovitega gledanja na oskrbovanca, ki potrebuje predvsem pomoč pri opravljanju vsakodnevnih opravil in šele nato storitve zdravstvenih, socialnih in drugih strok. Čeprav so le-te eden od bistvenih vidikov oskrbe, njihovo osrednje mesto v predlogu onemogoča celovito sodobno humano oskrbo, razvoj njene kakovosti in finančno vzdržnost, še zlasti ob večanju potreb po oskrbi v prihodnje.
3. Sistem mora povezati v dopolnjujočo se celoto vse glavne vire: družinske in druge neformalne oskrbovalce, ki oskrbujejo 75 % potrebnih, znanje in metode vseh relevantnih strok in oskrbovalnih ustanov, primerno motivacijo lokalne skupnosti, da poskrbi za svoje občane, ter državo kot nosilko pravičnega, humanega, razvojno naravnanega in finančno vzdržnega sistema dolgotrajne oskrbe.
4. V sistemu je treba povezati v celoto zdravstveni, socialni, arhitekturno-infrastrukturni in vzgojno-kulturni vidik oskrbovanja. Nepogrešljivo celoto sodobne dolgotrajne oskrbe sestavljajo: znanja in metode zdravstvenih in socialnih strok, arhitekturno urejanje bivalnih prostorov in sodobni tehnični pripomočki pri oskrbovanju ter vzgojni, medijski in ostali kulturni vplivi na razumevanje in krepitev medgeneracijske solidarnosti v današnjih razmerah. Učinkovit sistem dolgotrajne oskrbe lahko vzpostavimo in razvijamo le, če so v njem vse navedene stroke enovita celota, njihovi politični in upravni resorji v državi in občini pa intersektorsko povezani.
5. Dolgotrajna oskrba mora biti decentralizirano umeščena v krajevno skupnost, kakor je otroško varstvo, država pa mora jamčiti za njeno organiziranost in enakost v dostopnosti, za vzdržen sistem financiranja in minimalne standarde kakovosti, izvajati mora kontrolo nad delovanjem izvajalcev in skrbeti za razvoj sistema.
6. Individualna upravičenost do financiranja iz sistema dolgotrajne oskrbe omogoča – ob sodobni informacijski tehnologiji, dobrih kriterijih za vstop, zagotovljenih standardih oskrbovanja in učinkoviti kontroli nad izvajalci – minimalno porabo sredstev za administracijo. V predlogu predvidene koncesije za vstopanje v javno mrežo, vzpostavljanje povsem novega sistema za vstop in podobne rešitve so slabe. S stroški za administracijo otežujejo finančno vzdržnost sistema, predvsem pa onemogočajo razvoj njegove vsebinske in metodične kakovosti; koncesij na tem področju po Evropi ne uporabljajo.
7. Vlada mora skupaj s pripravo in sprejemanjem sistema in Zakona o dolgotrajni oskrbi poskrbeti za permanentno in kakovostno informiranje in ozaveščanje javnosti o tem sistemu v okviru celote sodobnih potreb in možnosti na področju staranja in s tem povezane krepitve solidarnosti med generacijami.
8. Za krepitev sodobne solidarnosti med generacijami pri oskrbi potrebnih članov družbe je smiselno ob sprejemanju nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo uvesti po zgledu nekaterih razvitih držav za mlade med 18. in 30. letom starosti socialno leto organiziranega služenja v skupnosti (mnogi ga opravljajo prav v sistemu dolgotrajne oskrbe) ter socialno služenje ljudi, ki v času brezposelnosti prejemajo socialno pomoč skupnosti.
9. Usodna zapreka pri vzpostavljanju sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je prevlada kateregakoli lobija, ki vede ali nevede enači ta stvarni nacionalni interes s parcialnim interesom svoje skupine, pa najsi je to zasebni kapital, katera od zdravstvenih ali socialnih strok, upravni aparat, zavarovalnica ali politična stranka. Kakovostno staranje – vključno s humano oskrbo v onemoglosti – je enako temeljna potreba slehernega človeka, pereča naloga ob staranju prebivalstva je skupna naloga naše države, staranje slovenskega naroda pa življenjski interes vsakega, ki se razvija v moči slovenske kulture. Ti skupni interesi in naloge so dobra priložnost za sodelovanje vseh političnih, strokovnih in civilnih deležnikov.

V okviru evropskega projekta STAR – Starost brez meja, ki se izvaja v sklopu Programa sodelovanja INTERREG V-A Slovenija-Hrvaška 2014-2020 je Inštitut Antona Trstenjaka jeseni začel dva nova tečaja za družinske in druge oskrbovalce: enega v Sloveniji in enega na Hrvaškem.

11. decembra 2017 smo z desetim izobraževalnim srečanjem zaključili tečaj na Reki, potekal je v Klubu starijih osoba Potok. Udeleževalo se ga je okrog 25 oseb, ki se bodo še naprej dobivale v klubu svojcev, enkrat mesečno. Hrvaškim prijateljem se zahvaljujemo za sodelovanje in jim želimo še naprej obilo moči, pri njihovem plemenitem delu.

H koncu pa gre tudi tečaj za družinske in druge neformalne oskrbovalce v Hrpeljah: skupina se bo v klub svojcev prelevila januarja 2018.

V novem letu nas čakata tudi dve celodnevni srečanji, kjer se bodo družinski oskrbovalci lahko naučili kaj novega, izmenjali svoje izkušnje in si »napolnili baterije«.

Kompendij sestavljajo adaptacije originalnega nemškega besedila v 17 različnih jezikov, poleg nemškega in slovenskega še v francoski, angleški, italijanski, španski, poljski, portugalski, madžarski, romunski, švedski, litvanijski, turški, bosansko-hercegovski, ukrajinski, ruski in kitajski jezik. Formalna oblika kompendija je zasnovana na način, ki lajša primerjavo med različnimi jezikovnimi adaptacijami. Tako je dodana vrednost publikacije ta, da jo lahko uporabimo tudi kot pripomoček za medkulturne primerjave.

Pri oblikovanju kompendija smo izhajali iz predpostavke, da družinski in družbeni medgeneracijski odnosi igrajo ključno vlogo pri oblikovanju individualne in kolektivne identitete, ter so na ta način pomembno vključeni v razvoj družbe. Ker imajo kot taki izjemen pomen na področju socialnih znanosti in socialne politike, se z medkulturno usklajenim pojmovanjem medgeneracijskih konceptov obetajo nove možnosti za teoretično, empirično in praktično delo.

Spletno obliko kompendija lahko naložite na spodnji povezavi, pri tem pa lahko poljubno izbirate individualne jezikovne adaptacije ali različne kombinacije jezikovnih adaptacij:

 http://www.generationen-compendium.d

V sredo, 12. junija, smo se prostovoljci iz različnih medgeneracijskih društev, ki delujejo pod okriljem Inštituta Antona Trstenjaka, zbrali na srečanju v Mostecu.

V torek, 22. maja je Elektrotehniško-računalniška strokovna šola v Ljubljani gostila prireditev ob zaključku desete generacije programa Medgeneracijsko družabništvo ob učenju računalništva in druge sodobne IKT.

V začetku sta nas pozdravila in z nami podelila nekaj misli ravnatelj šole, dr. Uroš Breskvar in mag. Ksenija Ramovš, direktorica Inštituta Antona Trstenjaka. Letos je bilo v program vključenih 20 parov. Dijaki so prihajali iz treh srednjih šol oziroma gimnazij. Največ jih prihaja iz Elektrotehniško-računalniška šolo, iz katere je sodelovalo 16 dijakov, 3 dijaki prihajajo iz Gimnazije Bežigrad in ena dijakinja iz Srednje zdravstvene šole Ljubljana. Med šolskim letom so se pari tedensko srečevali, pri tem so starejši pridobili nekaj novega računalniškega znanja, dijaki pa so se preizkusili v vlogi učitelja in se ob tem tudi prijetno družili in izmenjavali izkušnje.