17. marca je potekal na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) posvet o uvedbi pouka gerontologije in geriatrije v slovenskem zdravstvu. Vsak zdravnik, medicinska sestra, fzioterapevt, farmacevt ali drug strokovnjak, ki dela v zdravstvu, se pri svojem delu srečuje veliko ali celo pretežno s starejšimi ljudmi. Ob današnjem staranju prebivalstva in problemih, ki se pri tem odpirajo, bo v prihodnje tega še veliko več. Zato bi vsakdo moral pri dodiplomskem študiju pridobiti znanja o starosti, starih ljudeh, komuniciranju z njimi in posebna gerontološka znanja svoje poklicne usmeritve. Osnovna znanja o staranju, starih ljudeh in sožitju medgeneracijami pa je potrebno dobiti v osnovni in srednji šoli - tudi pri tem zamujamo vsaj četrt stoletja za potrebami časa. Današnji čas zahteva tudi podiplomske gerontološke specializacije v različnih zdravniških panogah in pri drugih zdravstvenih poklicih.
O tem boste v reviji Kakovostna starost (let.12, št.3, 2009) našli precej gradiva, tako domačega, ki se je začelo porajati ob navedenem posvetu, in tujega, ki je bilo precej v ospredju letošnjega gerontološkega kongresa v Parizu. Za medicino čakajo isti koraki premišljenega uvajanja gerontološkega pouka tudi vse druge poklice, ki so pomembni za staranje in sožitje med generacijami: družboslovne vede, ekonomijo, arhitekturo, pravo ...
NAGOVOR akademika, prof. dr. Jožeta Trontlja, predsednika SAZU, ob začetku Posveta
Spoštovani!
Slovenska akademija znanosti in umetnosti je problemom starosti in staranja ter medgeneracijskega sožitja vedno pripisovala velik pomen. Doživljamo demografske premike, ki bodo piramido starostne porazdelitve prebivalstva obrnili dobesedno na glavo, ko bo v sredini našega stoletja že tretjina prebivalstva Evrope starejša od 60 let. Zato se bomo morali lotiti teh problemov skrajno resno – ne le kot ustanove, ki imajo te vrste dolžnosti, ne samo kot država in družba, temveč kot svetovno gospodarstvo, politika, etika, na kratko – civilizacija nasploh.
Manjši, a nikakor ne malo pomemben del teh problemov zadeva zdravje starih ljudi. Premike dramatično občutijo zdravniki v prvih linijah javnega zdravstva: splošni in družinski. Potem so tu specialisti: ortopedi, srčno-žilni kirurgi, nevrologi, kardiologi. Seznam se z naštetimi seveda nikakor ne konča. Starostniki se pojavljajo z zelo drugačnimi zdravstvenimi težavami kot ljudje v srednji življenjski dobi. Ne le na škodljivosti, tudi na bolezni in celo na zdravljenje se odzivajo drugače kot mlajši. Že običajna zdravila je treba predpisovati drugače, z drugimi odmerki. Težko obvladljiv problem pa so pogosto neznani in komajda ugotovljivi, a potencialno nevarni medsebojni učinki treh, štirih ali več zdravil, ki jih mora večina starih bolnikov jemati vsak dan. A to je samo drobec posebne zdravstvene situacije starih.
Medicinski problemi pa niso samo posebni, so tudi posebej zapleteni in so poleg tega precejšnji. Medicinska stroka in zdravstvena služba se morata nanje odzvati bolj načrtno, z večjim znanjem in tudi z večjo etično odgovornostjo. Stari in bolni so namreč pogoste žrtve zavestne ali nehotene diskriminacije. K temu naravnost spodbuja njihova usihajoča telesna moč, čedalje slabotnejše duševne sposobnosti, upadajoča avtonomija. A tu je prav, da se spomnimo izjave britanskega zdravniškega združenja ob evtanazijski razpravi pred poldrugim desetletjem: Zdravniki se bolj kot kdo drug zavedamo izjemne dragocenosti, ki jo za etično orientacijo družbe pomenijo stari, bolni in invalidni ljudje. Lahko dodamo: Ko teh ljudi ne bi bilo med nami ali se ne bi več želeli zmeniti zanje, bi izginil velik del humanosti, s tem pa bi odšla tudi solidarnost, skrb za bližnjega. Ko bi se zgodilo to, pa bi tudi zdrave in mlade zajel strah pred njihovo lastno prihodnostjo. Strah pred časom, ko se bodo morda sami znašli pred mučno, dolgotrajno boleznijo, oslabelostjo ali invalidnostjo, ko jih utegnejo te spremljevalke starosti oropati njihove samostojnosti in neodvisnosti, njihovega samospoštovanja in dostojanstva.
Spoštovani, današnje srečanje je, kot veste, namenjeno prav prizadevanju, da razvoj v tej smeri preprečimo. Eden od pomembnih korakov bo, da zdravnike in zdravstveno službo bolje pripravimo na sedanjo in predvsem prihajajočo veliko delovno obremenitev in rastočo odgovornost. Še pomembnejše pa je, da družbo opozorimo, da skrb za stare in bolne ni samo strošek, da je tudi modra investicija, ki se bo na različne načine povrnila mladim in zdravim. Tvegal bom še tole misel: prav stari, bolni in invalidni so tisti, ki nas učijo lekcije o človeškem dostojanstvu. Družba pa lahko računa samo na toliko miru, blaginje in sreče, kolikor dostojanstva je pripravljena priznati svojim članom.