Slovar: Socialna izolacija

Avtor: Simona Hvalič Touzery

angleško: social isolation, nemško: Soziale Isolation, francosko: isolement social, špansko: aislamiento social

Socialna izolacija se nanaša na izogibanje in pomanjkanje stikov z drugimi ljudmi ter na zapiranje v svoj svet. Zanjo je značilna odtujenost, pomanjkanje intimnih stikov, nezaupljivost do drugih in samozadostnost.

Socialna izolacija opisuje odsotnost socialnih mrež ali umik posameznika, kar vodi k zmanjševanju stikov oz. zoževanju socialne mreže na le eno specifično skupino ljudi, ali vsesplošno izolacijo prizadetega posameznika.

Socialna izolacija je največkrat fizična nezmožnost navezovanja stikov. Ni pa nujno, da se kdo, ki je zgolj v fizični izolaciji, počuti osamljenega. Socialna izolacija postane resna grožnja šele tedaj, ko jo posameznik občuti kot osamljenost, sicer ne. Dwight G. Dean pojmuje socialno izolacijo kot eno od treh komponent splošne odtujenosti. Drugi dve sta nemoč in breznormnost. Te komponente so med seboj povezane. Socialno izolacijo povezuje predvsem s socialno oporo in socialnim omrežjem. Socialna izolacija izvira iz pomanjkljivega omrežja družabnih odnosov, pri katerih bi bil posameznik član skupine, ki deli iste interese in aktivnosti. Običajno se pojavi, kadar posameznik pogreša oporo prijateljev, kolegov, znancev, kadar pogreša druženje. Do socialne izolacije lahko pride tudi zaradi revščine.

Tveganje za socialno izolacijo je verjetno večje za starejše ljudi, ki nimajo otrok ali sorodnikov, in se kaže v vzdrževanju nerednih ali relativno nepogostih stikov z družinskimi člani, prijatelji ali sosedi.