Slovar: Dolgotrajna oskrba / dolgotrajna nega
Avtor: Simona Hvalič Touzery
Področje dolgotrajne oskrbe je v posameznih državah različno definirano. Po definiciji, ki jo je sprejel Komite ministrov Sveta Evrope leta 1998, pomeni odvisnost stanje, ko oseba zaradi izgube ali odsotnosti telesne, psihične ali intelektualne samostojnosti, potrebuje pomoč pri vsakodnevnih življenjskih opravilih. Tej definiciji so pozneje dodajali še posamezne opredelitve glede vzroka nastanka odvisnosti, trajanja takšnega stanja, zahtevnosti pomoči oziroma stopnje odvisnosti od pomoči drugih. Kot jo opredeli slovenska Strategija varstva starejših, je dolgotrajna oskrba organizirana oblika zdravstvene in socialne pomoči osebi, ki potrebuje pomoč druge osebe pri izvajanju temeljnih življenjskih aktivnosti v trajanju več kot šest mesecev.
Pojem dolgotrajna oskrba je sestavljen iz dveh besed. Prva, »dolgotrajna«, poudarja, da gre za dejanje, ki traja daljše obdobje, druga, »oskrba« pa označuje, da gre za široko paleto storitev, ki so namenjene pomoči nekomu, ki vsakodnevnih opravil sam ne more več opravljati.
Dolgotrajna oskrba je oblika nege, katero se zagotovi nekomu, ki potrebuje pomoč pri vsakdanjih življenjskih aktivnostih zaradi nesreče, bolezni, upada kongnitivnih sposobnosti, kroničnih bolezni ali pa visoke starosti. Lahko se zagotavlja doma, v skupnosti ali v institucijah, kot so npr. domovi za stare ljudi. Lahko jo nudijo formalni in neformalni viri; formalno jo zagotavljajo strokovnjaki s področja zdravstva, neformalno pa oskrbovalci, ki niso posebej usposobljeni za tovrstno oskrbo. Nespecializirana pomoč pri vsakdanjih opravilih vključuje npr. pomoč pri kopanju, oblačenju in uporabi kopalnice, lahko pa tudi domačo zdravstveno pomoč, kot je npr. nadzorovanje stopnje sladkorja v krvi. Storitve, ki zadovoljujejo tako materialne kot nematerialne potrebe, lahko oseba prejema dolgoročno ali pa kratkoročno. Tovrstno oskrbo lahko potrebujejo ljudje različnih starosti, čeprav je najpogostejša pri starejših ljudeh.