Slovar: Blag kognitivni upad
Avtor: Barbara Oražem Grm
Osrednji del izraza "blag kognitivni upad" izhaja iz besede "kognicija", ki predstavlja proces sprejemanja, predelave, shranjevanja in uporabe informacij. Blag kognitivni upad pomeni stanje, pri katerem ima oseba težave s spominom, jezikom ali drugimi psihičnimi funkcijami. Te so izrazitejše od težav, ki jih na omenjenih področjih prinaša sam proces staranja, obenem pa ne dosegajo kriterijev za diagnosticiranje stanja kot demence.
Obravnavana motnja prizadene različna področja kognitivnega oziroma miselnega delovanja, najpogosteje pa jezikovne funkcije, pozornost, priklic podatkov iz spomina, branje in pisanje. Leta 2001 je skupina strokovnjakov z Ameriške akademije za nevrologijo (AAN) objavila naslednje opredeljujoče kriterije blagega kognitivnega upada:
- prizadeti posameznik o težavah s spominom poroča sam, kar potrdi druga oseba;
- sposobnosti mišljenja, sklepanja in odločanja niso okrnjene, prav tako tudi ne zmožnosti vsakdanjega funkcioniranja;
- standardizirani spominski testi potrdijo spominski upad, ki presega vrednosti kontrolne skupine ljudi podobne starosti in izobrazbenega razreda.
Najpogostejši vzroki, ki lahko pripeljejo do blagega kognitivnega upada, so:
- nevrodegenerativni (postopno propadanje možganskih celic);
- vaskularni (poškodbe možganskih arterij, kar privede do motenj prehranjenosti možganskih celic in njihove oskrbe s kisikom);
- psihiatrični (ko težave na kognitivnem področju povzroča določeno psihiatrično stanje, na primer globoka depresija);
- pogojeni z doživeto travmo (npr. s hudo poškodbo glave).
V primerjavi z vrsto raziskav s področja Alzheimerjeve bolezni so študije o blagem kognitivnem upadu za zdaj še v manjšini. Glavna vprašanja, ki zanimajo znanstvenike, se vrtijo okrog dileme, kje je meja med tovrstno kognitivno motnjo in demenco, ter ali je napredovanje v smeri demence neizogibno v vseh primerih. Mnenja strokovnjakov so tu zelo deljena; medtem ko nekateri menijo, da je blag kognitivni upad le zgodnji stadij demence, obstajajo na drugi strani raziskave, ki kažejo, da se nemajho število ljudi po zdravljenju lahko povrne v prvotno zdravstveno stanje.