Slovar: Staromrzništvo

Avtor: Jože Ramovš

V slovenščini se je pred leti začel uporabljati izraz starizem; na kratko je bil prikazan tudi v tej rubriki naše revije (2006, št. 2, str. 52). Lani je slovenski slavist in leksikograf dr. Tomo Korošec ob ugotovitvi, da beseda starizem v slovenščini ni oblikoslovno in pomensko primerna, predlagal za ta gerontološki pojav nov strokovni izraz staromrzništvo. Oblikovan je po vzoru izrazov za podobne pojave, npr. ljudomrzništvo, delomrzništvo. Izraz staromrzništvo jasno izraža vsebina pojava, o katerem govorimo: prvi del besede govori o staranju, starosti in starih ljudeh, drugi del o negativnem odnosu do tega trojega. Čeprav je izraz staromrzništvo nov – novi strokovni pojmi pa potrebujejo svoj čas, da se jih navadimo –, je v javnosti takoj naletel na odobravanje; strokovni krogi in drugi ljudje, ki so prišli z njim v stik, so ga kmalu privzeli.

Pojem staromrzništvo obsega dva vidika.

1. Je odpor do starih ljudi in njihovo osebno ali družbeno podcenjevanje, preziranje, zapostavljanje (diskriminiranje), marginaliziranje (izrivanje na družbeni rob) in posledično tudi telesno, besedno, čustveno, intelektualno, socialno ali drugačno zanemarjanje, zlorabljanje in nasilje nad njimi. To je družbeni vidik staromrzništva, ki je zelo opazen in znan, saj med drugim nasprotuje demokratičnim načelom enakosti ljudi in spoštovanju njihovih pravic. Družbeni vidik staromrzništva se vidi v predsodkih do starih ljudi, v stereotipnih mnenjih in stališčih o njih, v tem, da družbena občila o starih ljudeh poročajo veliko manj kot o mlajših generacijah in pogosteje negativno. Vidi se tudi v tem, ko se ljudje izogibajo stikom s starimi ljudmi, ko v družini in družbi mlajši starejše podrejajo in odločajo namesto njih, ko imajo pri zdravstveni negi in socialni oskrbi v ustanovah z njimi nepotreben zaščitniški in pokroviteljski odnos (jih pootročijo), ko družba sistemsko nima pogojev, da bi starejši uporabili svoje zmožnosti v njeno in svojo korist. Vidi se v kolektiviziranem ali pomasovljenem gledanju na stare ljudi, kot bi bili vsi enaki, medtem ko je v resnici vsak človek tem bolj individualno enkraten, čim starejši je, čim več osebnih izkušenj in spoznanj ima.

2. Staromrzništvo je tudi osebni odpor do staranja in starosti ter do vsega, kar je z njima povezano. To je antropološki (celostno človeški) vidik staromrzništva, ki se kaže v zavestnem, zlasti pa nezavednem osebnem doživljanju posameznega človeka. Najbolj usodna posledica tega individualno osebnega vidika staromrzništva je odpor do svojega staranja in svoje starosti. To je hud človeški primanjkljaj, ki onemogoča zdrav človekov razvoj skozi vse življenje. Iz te osebnostne okvare raste tudi prej opisani družbeni vidik staromrzništva.

Tako družbeni kot antropološki vidik staromrzništva sta v evropskih družbah bolj ali manj nezaveden patološki duh časa ali množična kolektivna nevroza, če pojav razlagamo v luči spoznanj psihoterapevta Viktorja E. Frankla. Vsi tovrstni pojavi ovirajo osebnostni in družbeni razvoj.

Osebni antropološki in družbeni vidik staromrzništva ovirata ali celo onemogočata kakovostno staranje posameznega človeka, kakovostno starost celotne tretje generacije, zlasti pa sožitje med generacijami v družbi. V današnjih razmerah demografskega neravnotežja, ko delež starih ljudi naglo raste in se manjša delež mladega prebivalstva, je prepoznavanje staromrzništva v njegovih antropoloških koreninah ter v njegovih osebnih in družbenih pojavnih oblikah pogoj za reševanje demografske krize, za ohranitev dosežene materialne in družbene blaginje, zlasti demokracije in miru. Če starajoči se človek ne ozavesti svojega odpora do staranja, se ne more kakovostno in zdravo starati, ne more sprejemati svojega starostnega pešanja in svoje odvisnosti od pomoči drugih, zato je sebi in drugim tem bolj težaven in neprijeten, čim starejši je. Osebno preseganje nezavednega staromrzniškega stališča torej posamezniku omogoči kakovostno staranje, celotnemu socialnemu okolju pa plodno medgeneracijsko sožitje. Osebno ozaveščanje in preseganje staromrzništva je osnova, ki omogoča, da so javna prizadevanja za prepoznavanje in preseganje družbenih pojavov staromrzništva dovolj živa in učinkovita.

V zgodovini človeških kultur je bilo zapostavljanje starih ljudi večinoma posledica izjemne materialne bede, ko je bilo ogroženo preživetje otrok in staršev srednje generacije (npr. pri beduinih ali eskimih v obdobjih najhujše lakote). To ni bilo staromrzništvo, saj so ljudje teh kultur sprejemali starost kot enakovredno smiselno obdobje življenja, v starih ljudeh pa so te tradicionalne družbe spoštovale dragocenost njihovih izkušenj in spoznanj. Sedanje staromrzništvo se dogaja v družbah z najvišjo materialno blaginjo tako v človeški zgodovini kakor v primerjavi z vsemi drugimi današnjimi družbami. Vzroki tega staromrzništva so duhovni, antropološki: pomanjkljivo in nezdravo je gledanje na človeka kot človeka ter na osnovo za brezpogojno človeško dostojanstvo vsakogar. Čislanje mladosti, telesne lepote, uspešnosti in podobnih lastnosti prevladuje na račun lastnosti, ki so povezane s starostjo.

Pomembno se zdi tudi dejstvo, da se staromrzništvo pojavlja v današnji družbi vzporedno z demografskim pojavom prenizke rodnosti za populacijsko obnavljanje lastne kulture – torej z detomrzništvom. Ali sta oba pojava med seboj povezana? Njuno vzporedno pojavljanje v družbi in antropološka analiza kažeta na to. Človek je del narave, zato živi in se razvija po bioloških zakonitostih, ki se uveljavljajo v prirojenih (nagonskih) potrebah. Biološko najmočnejši in preživetveno prednostni potrebi sta razmnoževanje za preživetje vrste in zdrava skrb zase skozi vse življenje. Na psihični, duhovni, socialni in kulturni ravni pa človek tudi presega ostalo naravo s svojo zavestjo in z uvidom v naravne, družbene in druge zakonitosti. To preseganje se kaže zlasti v izdelovanju orodij in kopičenju spoznanj za lažje preživljanje ter v solidarni odgovornosti za druge ljudi in naravo. Tako staromrzništvo kot detomrzništvo sta bolno nezadovoljevanje (frustriranost) temeljnih bioloških potreb, prav tako je eno in drugo izraz bolezenskega zakrnevanja višjih človeških potreb in zmožnosti, zlasti solidarnosti in celostnega gledanja na svoj lastni razvoj.

Staromrzništvu deloma sorodni gerontološki pojmi so še: gerontofobija (strah pred staranjem, starostjo in starimi ljudmi), zanemarjanje starih ljudi, zloraba starih ljudi, nasilje nad starimi ljudmi.