Slovar: Krajevno medgeneracijsko središče

Avtor: Jože Ramovš

Model krajevnega medgeneracijskega središča je odgovor na čedalje bolj jasen antropološki, socialni in politični uvid, da problemi ob staranju prebivalstva v prihodnjih letih niso obvladljivi brez istočasne skrbi za solidarno sožitje med generacijami. Bistvo modela medgeneracijskih središč tvorijo naslednje naloge:

• sinergično sistemsko povezovanje vseh subjektov, ki so v krajevni skupnosti pomembni za kakovostno staranje in solidarno sožitje med mlado, srednjo in tretjo generacijo, političnih, civilnih in drugih programov, služb, organizacij in drugih – to so zlasti:  krajevna politična oblast, uprava, javne ustanove šolstva, sociale in zdravstva, civilne organizacije in dejavni posamezniki na tem področju;
• stalno informiranje, ozaveščanje in izobraževanje odgovornih subjektov, družin, organizacij in celotne skupnosti o nalogah in možnostih na področju staranja in medgeneracijskega sožitja v skupnosti;
• bazično ugotavljanje potreb in zmožnosti prebivalstva na tem področju,
• uvajanje in vodenje novih programov na temelju ugotovljenih potreb in možnosti, še zlasti programov za čim daljše samostojno življenje starih ljudi v svojem okolju, programov za pomoč družinam pri oskrbi starega človeka ter programov za vzdrževanje razvejane mreže medgeneracijskega prostovoljstva.

Ime krajevno medgeneracijsko središče izraža tri značilnosti:

1. Krajevni princip. Medgeneracijsko središče je namenjeno vsemu prebivalstvu zaokrožene krajevne skupnosti, kakršne so večinoma sedanje slovenske občine. Medgeneracijsko središče je možno tudi na kakem drugem principu, ko je npr. namenjeno verski ali narodni skupnosti na določenem prostoru.
2. Medgeneracijski princip. Medgeneracijsko središče zajema vse tri generacije, toda ne kot linearni seštevek organizacij ali programov za mladino, srednjo in tretjo generacijo, ampak kot dejavno sodelovanje, razmerja, odnosi, relacije, povezave ter komplementarno dopolnjevanje in preseganje napetosti med posamezniki, skupinami, organizacijami in programi vseh treh generacij.
3. Senergično iskanje presežnega socialnega kapitala z namenskim povezovanjem ali osredinjanjem potreb in zmožnosti vseh treh generacij, družbenih resorjev in služb, programov in organizacij v skupnosti, pri čemer medgeneracijsko središče ne sme imeti značilnosti mirujočega središča kroga, ampak dinamičnega središča razvojne spirale, ko vsa skupnost in poklicno zaposleni strokovnjaki stalno iščejo odgovore na potrebe kakovostnega staranja in solidarnega sožitja vseh generacij v skupnosti.

Primerna organizacijska oblika medgeneracijskega središča je zavod, ki ga ustanovijo na principu javno-zasebnega partnerstva občina in ustrezne civilne organizacije tretje, srednje in mlade generacije. Medgeneracijsko središče vodi strokovna služba, ki je specializirana za organizacijo medgeneracijske socialne mreže v skupnosti.

Vzpostavljanje medgeneracijskega središča ima štiri sestavine ali delovne stopnje. Prva je odločitev vodstva občine, da ob dobri informiranosti in podpori vsega prebivalstva posveti prednostno skrb kakovostnemu staranju in solidarnemu sožitju med generacijami. Sledi raziskovanje potreb in virov ter načrtovanje konkretne podobe krajevnega medgeneracijskega središča. Tretja je uvajanje novih programov za kakovostno staranje in solidarno sožitje generacij ter povezovanje vseh dejavnikov v sinergično delovanje. Krajevno medgeneracijsko središče je vzpostavljeno, ko so dobro opravljene tudi naloge menedžmenta za njegovo samostojno delovanje in razvoj.

Krajevno medgereracijsko središče je razvojni odgovor na stanje in razmere v začetku 21. stoletja, ki so zrasle iz individualizma, modernizma in drugih prevladujočih silnic polpreteklosti. Pozornost je bila usmerjena na posamezne sestavine, medtem ko so sistemske zakonitosti celote in bistvenih odnosov v njej ostali v ozadju. Družbeni odraz tega so mladinski, upokojenski, sindikalni, delavski in podobni enogeneracijski centri po krajevnih skupnostih ob istočasnem krhanju povezanosti vseh treh generacij v celovito družbo. Ta polpreteklost, ki je mnoge vidike visoko razvila, je pustila sedanjosti neodložljivo nalogo, da razvije medčloveško sožitje in sodelovanje med posamezniki v družini, delovni in drugih temeljnih človeških skupinah, med skupinami v krajevni skupnosti in med velikimi nacionalnimi, gospodarskimi in verskimi skupnostmi v svetu. Ta naloga bo opravljena, ko bo kakovost sožitja v družinah, skupinah in skupnostnih dosegla raven današnje materialne blaginje. Vsi programi krajevnega medgeneracijskega središča služijo tej nalogi.

Osnova modela krajevnega  medgeneracijskega središča je celostna antropologija: holistično gledanje na človeka v njegovi telesni, duševni, socialni, duhovno-eksistencialni in razvojni razsežnosti, neločljivo dopolnjevanje telesnega, duševnega in socialnega zdravja, komplementarna povezanost vseh treh generacij ter življenjsko ravnotežje med posameznikom in skupnostjo. Pri svojem delu se najbolj posveča veznim členom med posamezniki in skupnostjo, to je družini in drugim skupinam, zlasti tistim, ki jih ljudje oblikujejo po lastni izbiri na principu samopomoči in solidarnosti.

Zamisel, metodologijo za vzpostavljanje in delovanje medgeneracijskih središč smo razvili na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje po letu 2002. Osnova za to so bila naša raziskovalna spoznanja in praktične izkušnje pri razvijanju in terenskem uvajanju socialne mreže več kot dvajsetih programov za kakovostno staranje in solidarno sožitje med generacijami. Dosedanje izkušnje pri vzpostavljanju krajevnih medgeneracijskih središč kažejo, da gre za povsem realističen model, ki je primeren za vsako krajevno in drugo skupnost, vendar pa je njegovo uvajanje zahtevna strokovna naloga socialnega menedžmenta.