Slovar: Dolgotrajna zdravstvena nega
Avtor: Tina Lipar
Pojem dolgotrajna zdravstvena nega je sestavljen iz treh besed. Prva, dolgotrajna, poudarja, da gre za dejanje, ki traja daljše obdobje. Drugo in tretjo besedo pa združimo v besedno zvezo, zdravstvena nega, ki označuje strokovno disciplino, ki obravnava posameznika, družino, posamezne skupine in družbeno skupnost v času zdravja in bolezni v vseh življenjskih obdobjih s ciljem, da se doseže čim višja stopnja zdravja.
Njene naloge so krepitev in ohranjanje zdravja, pomoč pacientom pri doseganju neodvisnosti pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnosti, sodelovanje v procesu zdravljenja in rehabilitacije. Nosilna poklica dolgotrajne zdravstvene nege sta diplomirana medicinska sestra in zdravstveni tehnik. Diplomirana medicinska sestra na področju oskrbe usklajuje delo drugih zdravstvenih delavcev in sodelavcev, kot so bolničarji-negovalci.
Dolgotrajno zdravstveno nego potrebujejo predvsem bolniki s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi in duševnimi motnjami. Dejavnosti dolgotrajne zdravstvene nege sestavljajo tako preventivne kot kurativne dejavnosti. V sedanjem času je dolgotrajna zdravstvena nega usmerjena predvsem v kurativna področja, kjer se s pomočjo zdravstveno terapevtskih postopkov skuša doseči popolno ozdravitev bolezni ali vsaj omiliti njene znake. Pomembno področje dolgotrajne zdravstvene nege bi morala biti preventiva pred kroničnimi nenalezljivimi boleznimi, ki bi se začela v srednjem življenjskem obdobju in se nadaljevala v starost. Preventiva zajema vse dejavnosti, katerih cilj je preprečevanje bolezni in zaščita pred njimi. Največje zdravstveno breme, ki ga s seboj prinaša staranje prebivalstva, so namreč nenalezljive bolezni, razvoj katerih se da z zdravim življenjskim slogom vsaj odložiti, če ne celo preprečiti.
K dolgotrajni zdravstveni negi pa sodi tudi paliativna zdravstvena nega. Svetovna zdravstvena organizacija definira paliativno (blažilno) oskrbo kot aktivno in celostno oskrbo, nego in spremljanje bolnikov od trenutka, ko se njihova bolezen ne odziva več na kurativno (k zdravljenju usmerjeno) zdravljenje. Zdravljenje bolečine in obvladovanje nadaljnjih spremljajočih simptomov, kot tudi lajšanje psihičnih, socialnih in duhovnih problemov, dobi potem prevladujoč pomen. Podpira življenje in sprejema umiranje kot naravno dogajanje. Glavni poudarek paliativne oskrbe je torej na lajšanju bolečine in psihosocialni podpori; združuje telesne, psihične, socialne in duševno/duhovne vidike. S tem podpira bolnika in mu omogoči, da lahko do smrti samostojno odloča o sebi. Podpira pa tudi njegove najbližje v sprejemanju resnice o stanju svojca in žalovanju.
Da pa bi bili dolgotrajna zdravstvena nega in dolgotrajna socialna oskrba starih ljudi v praksi učinkoviti, morata biti neločljivo povezani v enovit sistem. Tak pristop je z ekonomskega vidika veliko cenejši in v praksi učinkovitejši (ker gre za strokovno pomoč istemu staremu, onemoglemu ali bolnemu človeku). Slovenija nima niti v zakonodaji niti v praksi obeh pristopov povezanih. Priložnost, da oba strokovna pristopa povežemo, se kaže v pripravi nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe (in njegovega financiranja). Na tem področju lahko za zgled vzamemo dobre izkušnje evropskih držav.