Konferenco je pod vodstvom Ministrstva za zdravje izvedel Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje v sodelovanju z evropskim združenjem Eurocarers.
Konference se je udeležilo 260 ljudi iz vrst družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev, predstavnikov Minstrstva za zdravje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Minstrstva za okolje in prostor, županov in predstavnikov občinskih uprav, predstavnikov strokovnih in izobraževalnih ustanov s področja sociale in zdravstva, predstavnikov nevladnih organizacij in medijev
Osrednja vprašanja konference so bila:
- Kdo so družinski in drugi neformalni oskrbovalci in zakaj je njihovo delo pomembno za našo državo?
- Kakšne so potrebe, stališča in želje družinskih oskrbovalcev? Kaj o tem pravijo raziskave in kaj družinski oskrbovalci sami?
- Kako lahko družinskim oskrbovalcem nudi podporo državna politika, občine, kako zdravstvene, socialne in izobraževalne ustanove, nevladne organizacije in mediji? Kakšne so prakse v tujini in kaj se že dogaja v Sloveniji?
Zaključki sprejeti ob koncu konference:
- Družinski in drugi neformalni oskrbovalci so nepogrešljivi del kakovostne in finančno zdržne dolgotrajne oskrbe; v Sloveniji in vsej Evropi opravljajo nad 75 % celotne dolgotrajne oskrbe.
- Sodobni sistem dolgotrajne oskrbe je lahko human in finančno zdržen le, če sistemsko povezuje neformalno in formalno oskrbo v dopolnjujočo se sinergično celoto.
- Pogoj za kakovost nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe je intenzivni razvoj sodobnih programov za razbremenitev družinskih oskrbovalcev (njihovo usposabljanje, pravna zagotovitev pravic, ki omogočajo oddih in usklajevanje poklicnega življenja in oskrbovalnih obveznosti ter krajevni programi za pomoč).
- Danes so svojci – družinski oskrbovalci najšibkejši člen med deležniki dolgotrajne oskrbe. Usodna posledica zanje, za razvoj oskrbovalne stroke in oskrbovalnih programov nastane, če politika v boju za moč izkorišča njihovo nevidnost in ranljivost.
- Dolgotrajna oskrba mora biti locirana v krajevno skupnost – enako kakor otroško varstvo; država mora celovit sistem dolgotrajne oskrbe regulirati z zakonodajo, sistemom pravičnega in vzdržnega financiranja (vsaj 1,3 % BDP za dolgotrajno oskrbo, kar je povprečje EU, medtem ko sedaj SLO le 0,9% BDP), razvojem oskrbovalnih programov in kontrolo na kakovostjo izvajanja oskrbe.
- Dolgotrajna oskrba bo v času intenzivnega večanja ob staranju prebivalstva največja priložnost za nagel razvoj solidarnosti in lepšega sožitja v sodobni družbi, kjer postajajo neuporabni tradicionalni vzorci solidarnosti v družini, službi in družbi.