Praznični posvet ob 2. EU dnevu medgeneracijske solidarnosti

Vsebinska vprašanja prazničnega posveta

Staranje prebivalstva je izziv politiki, strokam in vsem prebivalcem Slovenije. Z ustvarjalnimi rešitvami moramo ohraniti vzdržnost sistemov medgeneracijske solidarnosti (zdravstveno, pokojninsko-invalidsko in oskrbovalno zavarovanje, vzgojo in šolanje ...). Razvita solidarnost večine prebivalstva je temelj varnosti in razvoja družbe in posameznika – vsakega, enako mladega, srednjeletnika in starostnika. Potencial vsake generacije naj bi bil vgrajen v medgeneracijsko solidarnost cele družbe. Otroci so že sami po sebi družbeni potencial. Vprašanje je, ali je potencial starejše generacije pravilno ocenjen in v pravi meri vgrajen v to solidarnost. Podobno vprašanja so tudi glede organizacije sodobnih programov za vzgojo in uresničevanje medgeneracijske solidarnosti. Eden največjih strokovnjakov za bivalna okolja in sodobne programe dolgotrajne oskrbe Hans Peter Winter, velik ljubitelj Slovenije, je v intervjuju ocenil sedanje slovenske razmere na tem področju in dejal, da smo med bolj prodornimi v Evropi po znanju in načrtih, ne uspe pa nam tega uresničiti v praksi.

Uspeh pri krepitvi medgeneracijske solidarnosti si lahko obetamo, če različni vladni resorji, nevladne organizacije vseh generacij, različne stroke in ustanove s tega področja iščejo sinergične rešitve v partnerskem sodelovanju in stalnem dialogu. Praznični posvet je bil usmerjen v tovrstni partnerski dialog ob dveh glavnih vprašanjih.

1. Kako oblikovati sistem vzgoje in izobraževanja za ohranitev in krepitev človeške solidarnosti pri vseh treh generacijah? Gre za solidarnostno vzgojo in izobraževanje otrok in mladine v družinah, vrtcih, osnovnem, srednjem in visokem šolstvu, srednje generacije zaposlenih in upokojenske generacije v njihovih sistemih izobraževanja in obveščanja. Zavest ljudi o vrednosti solidarnega sožitja vseh je osnova za ohranitev kakovosti življenja in sožitja v ekonomsko ali drugače kriznih razmerah. O tem imamo Slovenci zelo dobre izkušnje (npr. državna osamosvojitev Slovenije, v krizi na prelomu iz 19. v 20. stoletje sistem zadružništva ...). V Sloveniji in Evropi je skrajni čas, da priredimo sisteme socialne varnosti in vzgoje za dejstvo, da je sedanja mlada generacija v vsakem letniku skoraj za polovico manjša kot generacija, ki prehaja iz srednje v upokojensko. Ta narobe obrnjena demografska piramida bo neizbežno dejstvo naslednjega pol stoletja, ko bo sedanja mlada generacija prevzemala svojo odgovornost v poklicih, družinah in drugod v družbi, upokojenska generacija pa se bo aktivno starala in potrebovala čedalje več oskrbe v starostni onemoglosti. Računati je treba tudi s premalo izkoriščenim dejstvom, da je vsaka od generacij obema drugima nujno potrebna: vsaka daje obema in od obeh drugih prejema. Pri vseh treh generacijah so rezerve za krepitev medgeneracijske solidarnosti.

2. Kako izoblikovati in kar najhitreje konsenzualno sprejeti sistem in vzdržno financiranje dolgotrajne oskrbe vseh, ki jo potrebujejo? S sprejemanjem povezanega sistema in financiranja dolgotrajne oskrbe in nege se Slovenija pridružuje dvajseterici razvitih držav, ki so tovrstne sisteme sprejemale v zadnjih petnajstih letih. Te države pomenijo danes zgled za vse razvite in nerazvite države pri reševanju zahtevnih družbenih nalog ob naglo naraščajočih potrebah po dolgotrajni oskrbi.

Potek posveta

Prireditev je potekala v Jakopičevi dvorani ZZZS na Miklošičevi 24. Prazničnost je izražal kulturni okvir prireditve:

• nastop mešanega pevskega zbora Litostroj pod vodstvom Klemena Jerinca,
• baletna variacija (Liza Šimenc) in moderni balet (Marta Ramovš)
• trio kljunastih flavt in kitare s sonato Telemanna (Veronika Ramovš, Kristina Martinc, Erazem Grafenauer)

Osrednja vsebinska točka je bila okrogla miza O MEDGENERACIJSKI SOLIDARNOSTI V SLOVENIJI, VZGOJI ZANJO IN NJENEM URESNIČEVANJU PRI DOLGOTRAJNI OSKRBI ONEMOGLIH. Na njej so govorili najvišji ali visoki predstavniki vseh partnerjev (minister za ŠŠ prof. dr. Igor Lukšič, direktor MDDSZ g. Davor Dominkuš, direktor MZ dr. Janez Remškar, generalni direktor ZPIZ g. Marijan Papež, generalni direktor ZZZS dr. Samo Fakin, predsednik Vzajemne g. Dušan Kidrič, podpredsednik AGE (EU) g. Marjan Sedmak, zastopnica ZDUS ga. Marija Miladinovič, zastopnica slovenskih Skavtov gdč. Barbara Senčar, direktor medgeneracijskega Zavoda AMS prof. dr. Ivan Štuhec, direktor FIRIS g. Franc Imperl in predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka prof. dr. Jože Ramovš, ki je pogovor pri okrogli mizi vodil.

Sodelujoči predstavniki različnih vladnih resorjev, nevladnih organizacij, stroke, finančnih sistemov, generacijskih organizacij, ki so bili po starosti, spolu in nazorski usmeritvi zelo različni, so se v svojih prispevkih komplementarno dopolnjevali in odločno zagovarjali krepitev medgeneracijske solidarnosti, vzgojo zanjo in prednostno pozornost oblikovanju javnih sistemov za njeno izvajanje, zlasti kakovostnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo na principu solidarnosti. V razpravi je bilo poudarjeno, da se mora ta zakon izogniti nepotrebnim administrativnim oviram in stroškom pri uveljavljanju pravic do oskrbe, kakor tudi da pri usposabljanju za kakovostno nego in oskrbo onemoglih ne smemo varčevati pri izobraževanju kadrov in pri skrbi za kakovost programov.

Po okrogli mizi je imel g. Davor Dominkuš kratko predavanje o zakonu o dolgotrajni oskrbi. Njegov članek o tem in veliko mednarodnega strokovnega gradiva o tej temi je natisnjeno v 1. letošnji številki revije Kakovostna starost – edine slovenske znanstveno-strokovne revije s področja gerontologije in medgeneracijskega sožitja –, ki so jo vsi udeleženci posveta prejeli. V naslednji številki revije pa bodo objavljeni vsi prispevki s prazničnega posveta.

Sklepno sporočilo prazničnega posveta

Solidarnost je temelj varnosti in razvoja celotne družbe in vsakega posameznika; enako mlade, srednje in starejše generacije. Je celostna vrednota, ki ima svojo materialno in nematerialno plat: razvoj družbe in posameznika ogrožata tako materialna revščina kot malodušje, nezaupanje, brezčutnost in slabo sodelovanje ljudi.

Potencial vsake generacije naj bi bil vgrajen v medgeneracijsko solidarnost cele družbe. Otroci so že sami po sebi družbeni potencial. Vprašanje je, ali je potencial starejše generacije v slovenski družbi pravilno ocenjen in v pravi meri vgrajen v to solidarnost.

Nova demografska razmerja spreminjajo naravo slovenske družbe in njenih potreb. Ker je solidarnost vrednota, s katero na pravičen način izpolnjujemo potrebe posameznih generacij, je sedaj čas, da pri nas ponovno opredelimo solidarnostna razmerja, ki smo jih bili doslej vajeni, in z njimi zakoličimo pot v prihodnost. Slovenska družba ima na področju solidarnosti dolgotrajno in lepo tradicijo, ki nas na tem področju uvršča med najbolj razvite družbe na svetu. Zato lahko upravičeno domnevamo, da bi vsako zmanjšanje obstoječe ravni solidarnosti slovenska družba težko sprejela.

Ob drugem praznovanju EU dneva solidarnosti, ki ga je Evropa sprejela na pobudo evropske konference o medgeneracijski solidarnosti na Brdu pri Kranju v času slovenskega predsedovanja EU, in v pripravi na mednarodno leto medgeneracijske solidarnosti 2012, pričakujemo, da bo Vlada Republike Slovenije znala poiskati uspešne rešitve za vse generacije slovenskih državljanov in oblikovati družbene razmere za krepitev solidarnosti.