Avtor: Mateja Zabukovec, datum: 20.12.2012

V podiplomskih študijih si je pridobila diplomo iz celovite vsebine Gestalt terapije ter diplomo kliničnega supervizorja za socialno in pastoralno delo. Za področje dela z umirajočimi in žalujočimi se je izpopolnjevala v St. Cristopher's hospice v Londonu. Gospa Monica Müller je vodja svetovalnega centra ALPHA Rhineland za koordinacijo in povezovanje oskrbe hospica v severni Vestfaliji. Od leta 1995 v Nemčiji strokovnim delavcem predava o temah s področja žalovanja in paliativne oskrbe, duhovnosti in komunikacije. Je gostujoča predavateljica na mednarodnih kongresih in simpozijih in o navedenih temah predava tudi študentom paliativne medicine. Poleg izobraževanj je njeno delovno področje tudi zastopanje, organizacija in znanstveno delo za potrebe hospica in paliativne medicine na ravni nemške vlade. Avtorica številnih publikacij, člankov in knjig na temo žalovanja in duhovnosti je tudi soavtorica kurikuluma za zdravnike, negovalce in socialne delavce v paliativni oskrbi. Gospa Müller v praksi dela kot terapevtka in supervizorka, poleg tega pa svetuje ljudem, ki žalovanje težko prenašajo. Kot je dejala v uvodnih besedah, je njeno delo včasih utrudljivo, hkrati pa je posebno darilo pomagati ljudem, da prebrodijo težke čase, ko žalujejo.

Seminarja sva se udeležili mag. Ksenija Ramovš in Mateja Zabukovec ter še nekaj prostovoljk Zveze medgeneracijskih društev za kakovostno starost Slovenije. Pridobili smo nova znanja, hkrati pa smo s pripovedovanjem lastnih izkušenj žalovanja v mladosti in s poslušanjem ostalih udeležencev v malih skupinah pridobili tudi na osebnem čustvenem področju. Govorili smo o žalovanju zaradi izgube drage osebe, ki pa ni nujno vedno smrt, temveč gre lahko tudi za izgubo prijatelja zaradi preselitve, o žalovanju zaradi smrti hišnega ljubljenčka ali celo izgube predmeta, ki ima veliko simbolno vrednost. Pogovarjali smo se o tem, kje v telesu smo izgubo najbolj občutili, o svojih občutjih ter o spopadanju z življenjem po izgubi.

Nekaj misli s seminarja

• Vsak človek ima, ne glede na to, kje živi, pravico do dostojnega umiranja. Gre za dostojno življenje do konca, zato je nujen razvoj paliativne hospic oskrbe.
• Ne umrejo le ljudje, temveč tudi povezave med ljudmi.
• Spopadanje s hudo boleznijo je za vse udeležene velik proces žalovanja. Umirajoči se sooča s svojo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Največje dejanje v času umiranja je soočanje s lastnimi izgubami.
• Šele ob izgubi se zavemo sreče, ki smo jo imeli. Izguba se povezuje tudi z občutkom krivde glede dejanj, ki smo jih ali jih nismo storili.
• Nekateri mislijo, da je bolje, da z žalujočim o smrti in o osebi, ki je umrla, ne govorijo, da ne bi odpirali ran. To je zmotno, saj žalujoči o tem radi govorijo in so polni občutkov, če smo jih le pripravljeni poslušati.
• Mnogi ljudje čutijo žalost v točno določenih delih telesa. Tudi ko mislimo, da je žalovanje že končano, se žalost v teh delih telesa občasno ponovno obudi. To je dokaz, da se žalovanje nikoli ne konča, spremeni pa se njegova oblika.
• Občutja, ki žalujočega prevevajo, so zelo različna; od jeze, žalosti, strahu, zanikanja do miru, hvaležnosti, olajšanja, veselja in drugih. Pogosto se občutja tudi menjajo.
• Strategij za spopadanje z izgubo je praktično toliko, kot je ljudi, ki žalujejo. Nekateri si pomagajo z branjem knjig, pogovorom s prijatelji, obiskom groba, molitvijo, športom, obiskom strokovnjaka, z obiskom delavnic za samopomoč, spet drugi se umaknejo v samoto ali skušajo izgubo odriniti v pozabo. Nasilno pozabljanje je lahko izjemoma dobro le v začetni fazi, za prebroditev najtežje faze, kasneje pa ne. Vsaka strategija je dobra, dokler ne škodi zdravju ter dokler gre za neko dogajanje, premik v žalovanju.
• Žalovanje in žalost sta povezana, gre pa za dve različni stvari. Žalovanje je reakcija na izgubo, ki pa včasih ni žalost. Včasih je žalovanje jeza, tudi zavist, pogosto pa združuje še mnoga druga čustva in občutja.
• Vsa čustva in občutja ob žalovanju so normalna. Za osebo, ki spremlja žalujočega, je pomembno, da vsa ta čustva in občutja pozna in sprejema. Ne smemo razlikovati dobrih in slabih, prav tako jih ni dobro skušati spremeniti. Treba jih je sprejeti in pustiti žalujočemu, da jih izrazi. Sčasoma se čustva spremenijo do te mere, kot jim mi dovolimo. Treba pa je postaviti mejo med čustvi in občutki ter dejanji, ki lahko iz tega sledijo.
• Žalost je prirojena čustvena sposobnost, ki jo občutimo kot zelo boleč proces, ki ga sproži izguba osebe ali stvari. Gre namreč lahko tudi za žalost ob izgubi stvari, ki je za človeka imela velik smisel ali pa je pomenila npr. navezavo na neko lepo obdobje ali ljubo okolje v življenju.
• Žalovanje je proces, ki ni statičen, temveč gre za gibanje, ki postopno preide v pozitivno plat. Ni pomembno, kako ta proces poteka, pomembno je, da je v gibanju. Težava nastane, ko proces okameni. Takrat je potrebna dodatna pomoč in podpora nekoga, ki je usposobljen.
• Ljudje se pogosto žalujočih izogibamo, ker ne vemo, kaj reči. Poleg tega mislimo, da bi morali žalujočemu žalovanje olajšati oz. žalost odvzeti. Tega pa ni mogoče storiti. Tolažba leži v enostavni gesti, pogledu in enostavno v tem, da smo prisotni. To je pomembno vedeti.
• Da žalovanje traja eno leto je mit, saj lahko traja tudi 6 in več let. Predvsem pri izgubi otroka to obdobje verjetno traja več let, da se žalujoči lahko vrne v normalen tok življenja.
• Mit je tudi mnenje, da se žalost lahko predela. Predelano pomeni, da je nekaj končano, to pa ne obstaja, saj se žalovanje nikoli ne konča. Žalovanje spremeni svoje lastnosti, karakter. Sprejeti je potrebno, da svoje žalosti ni mogoče predelati, kot tudi npr. radosti ni potrebno predelati.
• Žalovanje je povezava s tistim, za čemer žalujemo, in če bi to predelali, končali, bi se tudi vez pretrgala. Po nekaj letih pa je mogoče popolnoma dobro živeti, saj nas žalovanje ne obvladuje več tako močno. Ostane pa blažja žalost, ki nas obdaja.
• Po začetku izgube si žalujoči želi čim prej nazaj v »normalno« življenje, saj nihče noče biti z žalujočim. Potem pride do padca, po katerem pa se ljudje zopet dvignejo in zopet padejo. Sčasoma so padci manj pogosti in žalujoči se kasneje spomnijo, da bo prišel čas, ko jim bo zopet lažje.
• Tisti, ki žalujoče spremljajo, naj nikoli ne ocenjujejo oblik žalovanja, saj so te različne. Pomembno je pomagati pri zbliževanju ljudi, ki žalujejo na različne načine, da so sposobni razumeti drugega in sprejemati vse oblike žalovanj.
• Več kot polovica žalujočih se po smrti znajde brez svetovanja oz. spremljanja, potrebujejo pa pomoč in oporo prijateljev in okolice.
• Nekateri žalujoči potrebujejo posebno pozornost, predvsem ob prisotnosti več kritičnih dejavnikov. To so ljudje, ki so se morali v kratkem soočiti z več izgubami; ljudje, ki so umiranje doživeli posebej travmatično ali dramatično; imajo slabo samopodobo; nimajo zunanje socialne mreže; so telesno ali duševno bolni; nimajo ideološke usmerjenosti, pogleda na svet; bivši »otroci v senci«, ko je umiral njihov brat ali sestra, njim pa se ni posvetilo dovolj pozornosti.
• Danes ne govorimo več o fazah, temveč o nalogah žalovanja. Te so predvsem: izgubo videti kot realnost in jo sprejeti, izkusiti bolečino žalovanja, prilagoditi se okolju brez ljubljene osebe ter dati umrlemu drugo mesto in vzpostaviti nov odnos do okolja in sveta.
• Biti človek pomeni živeti v odnosu do drugih. S smrtjo se konča življenje, ne pa tudi odnos in vezi, ki smo jih z umrlim imeli. Tega, kar smo imeli skupnega z umrlim in kar smo skupaj z njimi bili, nam nihče ne more vzeti, tudi smrt ne.