Avtor: Marko fink, Blaž Švab, datum: 28.6.2013

1. ŽIVLJENJSKA POT ALI ZAKAJ LJUBITI OBE DOMOVINI

ŠVAB: Med pripravami na pogovor z vami mi je v misli nenehno silil slovenski pregovor »Ne z besedo puhlo, ki v ustih mine, z deli kažimo ljubezen do domovine!« Z delom, kot je profesionalno petje, vi kažete ljubezen do domovine. V najinem pogovoru se bom naslonil na nekatere verze iz pesmi slovenskih pesnikov, ki sta jih s sestro posnela za nagrajeno ploščo Slovenija. Verzi Župančičevega prevoda pesmi Mesec v Izbi, kitajskega pesnika Li Tajpoja, menda gre za vajin najljubši samospev, pravijo: »Svetlo pred posteljo, glej, mesec sije, kot kadar sneg blesteči vso zemljo pokrije. Obrnem glavo navzgor… glej, mesec čist in tih. Spet nagnem glavo… in k tebi v daljavo, tja k tebi moj daljni dom, vas…

FINK: ... Mi splava tožen vzdih!«

 

ŠVAB: Kje se počutite bolj doma, kje je močnejši občutek »tu sem doma«, v Argentini, kjer ste se rodili slovenskim staršem, tam živeli do 40. leta, ali v Sloveniji, kjer zdaj živite?

FINK: Te besede predstavljajo našo zgodbo. Ne mojo osebno. Jaz sem se rodil v Argentini. Te besede predstavljajo zgodbo mojih staršev in drugih ljudi, s katerimi smo se v skupnosti in različnih zborih redno srečevali. Nisem izbral kraja, kjer sem se rodil, tega ne moreš. Kraj, kjer želiš živeti, lahko morebiti izbereš potem, ko si starejši. Tako je bilo pri meni. Zdaj živim v Sloveniji. Ampak tisti kraj, kjer si se rodil, te zelo globoko oblikuje. Tvoj čutni svet se razvije tam. Vonjaš, gledaš barve, opazuješ zelenje okoli sebe. Moja hči Cecilija je, ko smo se preselili v Ljubljano, večkrat rekla: »Danes pa mi je zadišalo po Argentini.« Pa je bila stara 5 let, ko smo odšli. Čutnostni svet sem začel spoznavati v Argentini, kjer sem se rodil, ne morem ga izbrisati iz svojega spomina. Spominjam se, da sem bil star 15 let, ko sem se prvič začel zavedati, da nekaj ne gre skupaj. Doma smo bili Slovenci. Živeli smo na periferiji Buenos Ariesa. Enkrat sem gledal skozi okno, čutil sem, kot da sem doma, v mojem domu je bila Slovenija, od okna ven pa že ne, je bila Argentina. Kmalu je sledilo vprašanje očetu, ki je bil pravnik. Mislil sem si, če mi on ne bo mogel razložiti, ne vem, kdo mi bo lahko. Dejal mi je: »Glej, Marko, ti si Argentinec, ker si tukaj rojen, in si Slovenec, ker sva midva z mamo Slovenca. Vse pravice imaš državljana Argentine, ker si tukaj rojen, istočasno pa si Slovenec, ker si sin dveh Slovencev. Vse za nazaj, po babici, prababici.« To me je malo potolažilo. Ta dva svetova v meni vseskozi soobstajata in delujeta. Ko grem v Argentino, kot da nekaj v sebi prestavim, se takoj v glavi zgodi preklop in začnem seveda govoriti špansko. Ko sem pri šestih začel hoditi v šolo, nisem znal govoriti špansko. Kmalu je učiteljica poklicala starše, saj je hotela vedeti, kaj se dogaja z mano in zakaj ta otrok ne govori (smeh). Videla je, da je tudi mama komaj nekaj izustila. Po treh tednih pa je bilo že bolje, sem že znal kaj povedati in se tudi boksati po špansko, če je bilo treba.

 

ŠVAB: Predstavljam si, kakšno je otroštvo na deželi, kolegi z Inštituta mi pripovedujejo, kakšno je v mestu, npr. v Ljubljani, Mariboru. Na nagrajeni plošči Slovenija je tudi nekaj otroških pesmi. Kakšno je bilo vaše otroštvo v Argentini?

FINK: Živahno je bilo. Ko smo se preselili v novo hišo na periferijo, sem bil star 7 let. Takrat so bili tam še divji zajci, kače, žabe in jegulje v potokih. Zdaj je predmestje zlito z mestom. Z letala imaš vtis, da mesta ni nikoli konec. Nič idealnega. Tu smo vajeni lepe narave in parkov. Kot otroci pa smo se veliko igrali na cesti in pri potoku, kjer smo čez čas opazili, da je voda vsakič druge barve. Odkrili smo, da prihaja umazana voda iz tovarne, kjer so barvali blago. Voda je bila enkrat rdeča, zelena, modra, in ob deževju je tista voda poplavila. Po poplavi so na brežini ostala posušena vlakna kot karton, s katerim smo se igrali. Tudi metuljev je bilo ogromno, celi oblaki. Fantje smo tekmovali med sabo, kdo jih bo več ujel. Od Slovencev so bili v neposredni bližini naše hiše samo Opekovi. Z njimi smo se spoprijateljili in se skupaj veliko igrali. Ko smo prišli do lastne hiše in lastne kuhinje, se je mama zelo dobro počutila. Živo se spomnim, kako se je sprostila. Že kot sedemletni otrok sem to opazil. Prve dni, ko smo se preselili v novo hišo, nas je prišel pozdraviti gospod Opeka. To je bil prvi obisk Slovenca. Gospod Opeka je takrat pripovedoval svojo hudo zgodbo in kako se je čudežno rešil smrti po vojni. Nismo še imeli elektrike, zato je ob eni sveči pripovedoval zgodbo kot iz kakšnega filma. Nisem mogel spati tisto noč.

 

ŠVAB: V enem izmed intervjujev ste dejali, da so vam starši vedno podajali lepo podobo Slovenije. Oče vam je menda večkrat dejal, da je za domovino treba trpeti in moliti ter vam risal lepo sliko Slovenije.

FINK: To vsekakor. Starši so šli z bolečino na tuje, ne s prepričanjem, da je Slovenija kot mačeha. Pri njih tega ni bilo čutiti. To je bilo opaziti pri ekonomskih emigrantih, ki so, simbolično povedano, zaloputnili vrata za seboj v smislu: »Gremo v svet, v Sloveniji se ne da živeti.« Pri mojih starših je bilo drugače. Prišla je vojna in so se morali opredeliti. V vojni pa človek nima več izbir. Samo dve možnosti sta. Če nisi tu, si tam, tretja možnost je, da dezertiraš in se skrivaš, a to ni bil način mišljenja mojih staršev. Šlo je za tragedijo neke vojne situacije. Spomnim se le bolečine, a nobenega sovraštva in želje po maščevanju. Iz otroštva se spomnim knjige Lepote Slovenije, v kateri so bile fotografije Triglava, Planice … Že takrat so mi ob knjigi pripovedovali, kaj pomeni Planica. Ob nedeljah smo listali to knjigo. To je bilo eno prvih doživetij o Planici v Buenos Ariesu (smeh).

 

ŠVAB: V čem so vam bili vaši starši najbolj svetel zgled?

FINK: V borbi za življenje. V Argentino so prišli brez denarja. Ustvarili družino s šestimi otroki. Še danes ne razumem, kako jim je uspelo. V službo je hodil samo oče. Mama se je odločila drugače in večkrat rekla: »Moja kariera bo materinstvo.« Ostala je doma z velikim veseljem in se za nas borila kot levinja. Otroci smo pomagali, kolikor smo mogli. Zelo živahni smo bili (smeh). Sprva smo skupaj bili borbo za preživetje. Ko je zmanjkalo denarja za avtobus, sem se pogosto moral skriti za mamo, da me sprevodnik ni videl. Mama je bila tako v zadregi. Vse izdatke si je zapisovala v zvezek in varčevala, tako da nismo upali prositi za kakšne bombone in podobno. Ko je prišla očetova trinajsta plača, smo preverili, kdo potrebuje nove hlače, tako ali tako pa je mama skoraj vse zakrpala.  Oče je ravnokar pokojni. Pogosto sem jima povedal, če sem le mogel, kako ju občudujem, kaj vse sta naredila za nas. V počitniških časih pa mi je oče določil, kateri dve knjigi bom moral prebrati. Spomnim se Ovčarja Marka in Pod svobodnim soncem in še kup drugih knjig. Medtem ko je mama kuhala in pomivala v tisti majhni kuhinji, sem moral brati naglas, ona pa me je popravljala pri naglaševanju besed. Ta slika mi je tako zelo ostala v spominu. V teh malenkostih je ene vrste čudež. Včasih pravijo, da gre za argentinski čudež, kako se je v Argentini ohranila kultura in lep jezik. Ravno v teh majhnih stvareh so se dogajali čudeži.

 

ŠVAB: Pripovedovali ste o tem, kako ste z drugimi otroki lovili metulje in žuželke. Kako gredo insekti in petje skupaj, namigujem na izbiro vaše poklicne poti?

FINK: To gre krasno skupaj (smeh). To je narava, božje stvarstvo, tudi mi smo posledica božjega stvarstva. Tu (pokaže na grlo) imamo dve glasilki. Ko ju vidiš, si rečeš, pa saj to ne more biti res, da s tema dvema majčkenima stvarcama jaz ustvarjam neko lepoto in dosežem, da nekdo, ki to posluša, začne jokati, saj tega ne moreš verjeti. In tudi te lepe živali proizvajajo neverjetno lep zvok in glasno petje. Žuželke sem na fakulteti kot inženir agronomije poučeval 17 let.  Nikoli se nisem videl samo v petju. Želel sem si ustvariti družino in v Argentini ne bi mogel živeti od petja, predvsem zaradi pomanjkanja kontinuitete v delu. Glasba je bila moj konjiček. Tako je bilo zasnovano. Potem pa pride marsikaj v življenju (smeh). Zdaj že 23 let živim samo od petja. Narava pa me je vedno zelo privlačila. Tudi zdaj me. Zame je en neizmerni vir začudenja. Stalno se čudim, kaj vse narava vsako leto rodi.

 

ŠVAB: Kako se je zgodila prelomnica, ključni trenutek, ko ste se odločili samo za petje?

FINK: Dolgo časa sem potreboval, da sem diplomiral, pa ne zato, ker bi bil len, ampak ker sem ob študiju še vse mogoče delal. Bil sem podpredsednik Slovenske fantovske zveze, v zborih sem prepeval, vojake sem služil. V vojsko so me znova vpoklicali, ko je bila Argentina na bojni nogi s Čilem. Takrat je na srečo posegel Vatikan in rešil situacijo. Ob študiju nikoli nisem manjkal na pevskih vajah, četudi sem imel prihodnji dan težak izpit. Petje sem imel res rad (smeh). Sem se pač moral prej dokopati do tistega časa za učenje. Bal sem se, da ne bom dokončal študija, sploh ker sem izgubil študijske prijatelje, pri 26 letih pa sem se mogel vključiti v obvezno vojaško službo. Takrat je bila v Argentini gverila zelo aktivna. Spomnim se zanimivega doživetja, ko sem bil na straži kot vojak. Na rami sem imel puško z naboji za 60 strelov. Močnega sem se počutil, ker sem imel orožje. Vojaški zdravnik pa me je na pediatrijo poslal po mleko za neko gverilko, ki je prišla rodit. Mene so poslali po mleko. V eni roki sem imel puško, v drugi pa flaško z dudo (smeh). Tako bedastega sem se počutil. Nekaj mi ni šlo skupaj. Bog ve, kaj je bilo s tistim otrokom in z mamico. To se zdaj sprašujem. Nisem imel vpliva na to. Gverila je bila takrat zelo huda. Bombe so postavljali. Veliko je bilo nedolžnih žrtev. Tudi ljudi so kar metali z letal. Kruto. Podobna zgodba kot zgodba naših sorodnikov, ki so izginili po vojni.

 

ŠVAB: Ste se kot študent razlikovali od študentov drugih narodnosti?

FINK: Slovenci smo imeli neko dodano vrednost, ker smo bili na vseh področjih zelo pridni in disciplinirani. Morali smo biti pridni. To mi je bilo čisto jasno. Videl sem starša, kako garata. Za vsako delo je bilo treba zagrabiti. V Argentini takrat ni bilo socialne države. Ni bilo kakega fonda za ljudi, ki so bili v stiski. Sam si se moral znajti. Oče je kmalu opazil, da imam interes za fotografijo. Kupil mi je tretje-razredni fotoaparat in skupaj sva naredila razvijalec po navodilih v neki knjigi serije »naredi sam«. Iz recikliranega materiala sva naredila razvijalec in sem hodil po domovih fotografirat karkoli (smeh). Tako sem imel kot študent nekaj malega denarja v žepu.

ŠVAB: Ste si s tem denarjem plačevali ure solopetja?

FINK: S solopetjem pa sem imel srečo. Skoraj vsi profesorji so me štipendirali. Zato zdaj tudi jaz še nisem niti ene ure računal kakemu pevcu, ki je to hotel, ne morem.

ŠVAB: Vsake toliko se vrnem na ploščo Slovenija, za katero ste prejeli nagrado Prešernovega sklada. Na tej plošči sta s sestro Bernardo pela tudi ljubezenske pesmi. Kje ste spoznali svojo ženo Kristino, tudi Slovenko?

FINK: V zboru. Imeli smo mladinski zbor Karantanija. Okoli 16 nas je bilo. Ona je bila na eni špici zbora, jaz na drugi, vmes pa samo teta, ki je bila bolj debela (smeh). Naj v miru počiva, kot se v Argentini vedno reče za koga, ki ga omeniš in je že pokojni. Tudi v ženini družini je bilo šest otrok, tudi dva fanta in štiri punce. Žena prihaja iz družine, kjer so se samo smejali. Taki veseli ljudje so bili. Čeprav so doživeli hudo tragiko. Njena mama je po vojni izgubila pet bratov. Njene mame nisem videl nikdar jokati. Imela pa je en drug način, za kar mi je žena pred kratkim povedala. Otroke je v igri večkrat vprašala, če želijo, da jim odigra kakšno žalostno vlogo. Pri igranju te vloge pa je jokala. Ne morem je več vprašati o tem, je žal pokojna. Si pa upam trditi, da je bila zadosti brihtna, da ni želela otrok bremeniti, in dejansko s tem niso obremenjeni. Na to ne gledajo črnogledo, ampak v smislu, zgodilo se je, to moramo predelati in iti naprej.

 

ŠVAB: Žena je bila menda ena ključnih oseb, da ste se preselili v Evropo. Kako je bilo v Argentini pustiti vse za sabo, tudi novo zgrajeno hišo, in se preseliti v Evropo?

FINK:To je bila zelo težka odločitev. Dobil sem ponudbo za petje v Salzburgu ravno za Mozartovo leto. Za Mozartove vloge, sanjsko, seveda v nemščini, to je bilo manj sanjsko (smeh). Rekel sem si, bom že, saj sem navajen borbe. Pred tem so me povabili na avdicijo, sestra Bernarda me je spoznala z enim dirigentom, ki je bil generalni glasbeni direktor v Salzburgu. Takrat sem bil v Evropi sam, ni bilo žene z menoj. Sem jo pa poklical in jo prosil, naj se pripravlja, naj razmišlja, kaj narediti v prihodnje. Dokončen odgovor, ali ostanem v Evropi, sem sporočil iz Argentine. Do zadnjega momenta sva čakala, težko sva se odločila, žena je morala pustiti ovdovelo mamo in ji odpeljati edino vnukinjo, ki jo je imela pri roki. Ostali bratje in sestre so z otroki živeli v Kanadi. Telefon sem držal v roki in ženo spraševal: »Kaj rečem, kaj rečem?« Odgovorila je: »Reci ja, ker je to tvoja zadnja prilika pri štirdesetih.« Sam ne bi šel v Evropo. Ženi sem zelo hvaležen za to. Ko sem že v Salzburgu pisal odstopno pismo za fakulteto, kjer sem imel lepo kariero, sem razmišljal, kako sem ga kronal. Toliko let sem se boril, da sem prišel do stabilne službe, zdaj pa vse podiram. Nekje v sebi sem pa čutil, da mora uspeti. Kar se pa hiše tiče, profesor za petje mi je dejal takrat: »Marko, če boš priden in z božjo pomočjo, ker nikoli ne veš, kaj se zgodi jutri, boš lahko imel tri take hiše.« Uvidel sem, da gre za kos materialnega sveta in da to ni pomembno. Takrat še nisem govoril nemščine. Padel sem v povsem novi svet. Pa je šlo. Po štirih letih pa smo se potem odločili, da gremo živet v Slovenijo. Slovenija se je osamosvojila in demokratizirala, zgodili so se torej sanjski premiki za sina političnega emigranta. Oče in mama sta samo sanjala o tem, da bo Slovenija samostojna in demokratična. Oče je bil tudi zelo aktiven v tej skupini, rekli so jim »Slovenarji«. Bili so za samostojno Slovenijo, o tem so si upali razmišljati, napisali so veliko zanimivih člankov in analiz iz politološkega, ekonomskega in zgodovinskega vidika. Leta 92 smo prišli na Beethovnovo 3, v Ljubljano, kjer so urejali zadeve za državljanstvo. Oče je bil takrat že upravnik poslov, ker ambasade v Argentini še ni bilo, je pa bila Argentina med prvimi, tudi po zaslugi mojega očeta, ki je priznala Slovenijo. Oče je lobiral pri argentinskih politikih, da so zaznali za kakšne premike gre v Sloveniji. Na Beethovnovi z ženo in Cecilijo pa ni bilo najbolj prijazno. Gospa, ki je to urejala, ni odgovarjala in ni pozdravila, ko je slišala, da smo iz Argentine. Grobo je poizvedovala za ženo, ker se je pisala Volk, če ni morebiti to iz nemškega priimka Wolk. Žena je to opazila in ji rekla: »Gospa, saj jaz z vami govorim slovensko, zakaj me to vprašujete?« Upravnica pa: »A je šel oče ilegalno čez mejo?« Pa je žena odgovorila: »Gospa, vojna je bila, brez dokumenta je šel, seveda, če mislite to.« Takšna vprašanja so bila. Kontakt z uradno Slovenijo nas je prestrašil. Mene se ni lotila, ker je verjetno vedela, da je moj oče predstavnik Slovenije v Argentini. Tudi mene bi lahko po priimku Fink obravnavala kot Nemca, pa čeprav je ta rod že več kot 400 let na Dolenjskem.

 

ŠVAB: S petjem ste prepotovali na ducate držav. V Ljubljani pa so vama v začetku leta s sestro Bernardo Fink podelili nagrado Prešernovega sklada, in sicer za zgoščenko z naslovom Slovenija!, na kateri so slovenski samospevi. Zgoščenko krasi slika impresionista Groharja, njegova Jablana, naslov Slovenija! pa je označen s klicajem in napisan s črko j, čeprav je to izdala francoska založba. Kako vama je to uspelo?

FINK: Prosila sva, naj ne bo na naslovnici nekaj kičastega. To so umetne pesmi. Hotela sva, da je zgoščenka podprta z lepo podobo. V mislih sem imel tudi Sejalca, a je že malo rabljen motiv, preveč znan, za svet sicer niti ne, v tem smislu bi bil Sejalec fantastičen, a so se potem pri francoski založbi odločili za Jablano. Tega klicaja v naslovu pa si nisva midva izmislila. Francoska založba se je tako odločila. Tudi to, da bo pisalo Slovenija z j. Ko smo delali npr. argentinske samospeve, je bil naslov Canciones Argentinas, zato sem pri tej plošči pričakoval, da bo njen naslov Slovenien songs and duets. So se pa kar za to obliko odločili, kar je pravzaprav fantastično in priznanje za Slovenijo, glede na to, da je ploščo izdala tuja založba.

 

2. PESEM KOT MOST MED LJUDMI V DRUŽINI, DRUŽBI IN MED DOMOVINAMA

 

ŠVAB: Poznamo kar nekaj znanih slovenskih pevskih družin. Kako vas je pesem povezovala v družini?

FINK: Od kar pomnim, je bila pesem okoli mene. Na vsakem družinskem srečanju. Oče je imel zelo lep glas in njegove tri sestre tudi. So skupaj peli v kvartetu. Spomnim se kvarteta Fink, ki vadi. Kot otroci smo vedeli, zdaj bo pa vaja. Spravili smo se na kakšno zofo in v tišini poslušali petje in diskusije pri interpretaciji, oče je čutil tako, njegova sestra je čutila drugače (smeh). Se spomnim tudi močnih besed. Ne spomnim se konkretno vsega, a že takrat se mi je zdelo, da je glasba nekaj, na kar se da različno gledati in je lahko oboje prav. Predvsem, ko imaš besedilo, saj vsako besedilo povezuje z neko določeno stvarjo in ni nujno tista, ki jo imaš ti v mislih. Kasneje smo v kvartetu prepevali tudi otroci. Ob slovenskih praznikih in mladinskih dnevih, na koncertih in v gledališčih. Mi smo hodili v Slomškov dom. Na periferiji Buenos Airesa je sedem slovenskih domov in vsak ima svoj mladinski dan v letu. Stalno smo bili s pesmijo nekje v tem slovenskem svetu.

 

ŠVAB: Našel sem nekaj fotografij slovenske mladine iz Argentine, tudi v slovenskih narodnih nošah, pesem je povezovala Slovence, jih držala pokonci?

FINK: Absolutno. Sploh ker nimaš domovine blizu. Predstavljate si enega kmeta, ki je delal  generacije in generacije s svojo zemljo, oral njive, pridobival dobrine, kar naenkrat pa se znajde na periferiji Buenos Airesa. Ta človek si je moral ustvariti eno okolje, kjer je bil na tujem, kot da bi bil v domovini. Okolje, ki mu je v življenje vneslo občutek domačnosti. In slovenska pesem, predvsem pa narodna, je vezana na kraj, na način razmišljanja človeka, ki raste na tistem kraju, kako on čuti, kako on pove, kako on ubesedi stvari, to nas čisto definira, zato sem jaz tako zaljubljen v ljudsko pesem. Oče in mama sta kdaj dobila od Etnološkega inštituta plošče ljudskih pesmi. Ko smo otroci tisto poslušali, smo dejali: »Pa saj ti ne znajo peti«. Šele potem sem razumel, pa saj to so kmetje, ki pojejo o svojem doživljanju zemlje in ljudi, in danes vam povem … (solze).  Kot otrok tega ne dojameš (solze). Ni treba biti šolan za to, da se poje, to hočem reči. Takrat smo bili pač »butli«. Nisem znal tistega ceniti. Danes grem večkrat poslušat ljudske pevce in ob tem doživljam zelo lepe trenutke. Ljudska pesem tvori celoto. Šele zdaj, ko sem v Sloveniji, lahko to dejansko postavim v kontekst. Jaz si danes, pa imam šolan glas, ne dovolim, Bog ne daj, ljudsko pesem peti z opernim nastavkom. To ne gre skupaj.

 

ŠVAB: Ko so se vaši starši preselili v Argentino, je bilo najbrž ob tako nenadni spremembi čutiti določeno stisko. Kako je glasba, katere ljubitelji so bili tudi vaši starši, lajšala to stisko? Se vam zdi, da je tudi glasba pomagala, da so starši lažje predelali težko zgodbo in vzdržali?

FINK: Jaz sem tretji otrok, drugi rojen v Argentini, prvi je bil rojen v taborišču, tako da te selitve nisem izkusil. Imam pa seveda zelo žive spomine na čas po selitvi. Starša sta prišla v Argentino leta 48, jaz sem bil rojen leta 50, tako da sem prišel ravno takrat na svet, ko so se starši prilagajali novi situaciji in zelo hrepeneli po izgubljeni domovini. Odkar pomnim, so starši peli. Ne samo v ožji družini, ampak tudi z drugimi, s starimi starši, tetami, strici. Prvih sedem let mojega življenja smo tako živeli skupaj v eni hiši, kjer je imela vsaka družina eno sobo, potem ko se je gospodarsko stanje družin izboljšalo, je šla vsaka družina na svoje. Petje, predvsem ljudsko petje, slovenska pesem, je bila za nas zmeraj eno pristanišče oziroma kraj, kjer se je vsakdo našel kot človek, kot to, kar v svojem bistvu je. Ravno ljudska pesem, seveda, za nas Slovence slovenska, za katerega drugega druga, vsebuje te prvine identitete, ki so kot pečat za vsak narod. Naše pesmi rade govorijo o pokrajinah, rožicah, o vsem, kar je čutnega. Vemo pa, da kjer se rodiš in prvič vonjaš rožo, imaš ta vonj za vedno v svojem spominu. Podobno pri pokrajini, ki jo vidiš, za vedno ti ostane v spominu, se ti vtisne v najbolj prvinski del možganov. Pesmi kot so Kje so moje rožice, Kje so tiste stezice, Dekle je prala srajčki dve, vse te pesmi so v mojem DNK zapisu.

 

ŠVAB: Kako je bila glasba povezovalni člen med obema domovinama?

FINK: V naši družini še toliko bolj. Tete in oče so v kvartetu petje iz družinskega okolja ponesli širše na oder in v svet. Tudi snemali so. Te plošče so ohranjene v Sloveniji. Peli so torej tudi na bolj formalnih odrih. Tisto, kar sem prej slišal na vajah, je potem na odru zablestelo v čisto drugi luči. Ob skupnem doživetju neke glasbe pa sem med publiko večkrat videl koga jokati, ganjenega ob spominjanju na rodno domovino.

 

ŠVAB: Ste bili vsi izseljenci v Argentini enakega ideološkega prepričanja, ste se tudi tam nekateri Slovenci bolj zase družili ali ste držali skupaj?

FINK: Kasneje sem opazil, da sta bili dve skupini. Skupina Slovencev, ki so prišli pred politično emigracijo, v glavnem Primorci, pred Mussolinijevim fašizmom jih je v Argentino odšlo okoli 25.000. Cele vasi so bile izpraznjene. Jaz sem se gibal v skupini ljudi, ki jih je ne sprejemanje komunizma pahnilo v svet. Ti dve skupini pa med sabo nista sodelovali. Tudi pri glasbenih in kulturnih dogodkih ne. Eni so bežali pred fašizmom, eni pred komunizmom. Tisti, ki so bežali pred fašizmom, so imeli komunizem v dobri luči. Pri nas pa je komunizem udaril zelo močno in med emigranti je v vsaki družini manjkal kakšen svojec ali več svojcev, ki so bili ubiti po vojni. Zanimivo, danes, ko je Slovenija osamosvojena in demokratična, pa je ta slika čisto drugačna, danes ti dve skupini že sodelujeta, in so se stvari normalizirale. Zdaj skupaj sodelujeta pri kulturnih in drugih dogodkih. Čas je naredil svoje. Si je pa naša generacija načrtno zadala, da bo ohranjala slovenstvo, kar je bilo zanjo nekaj bistvenega.

 

ŠVAB: Svet se sooča z izzivom, da bi generacije vzpostavile novo solidarnost in se dobro razumele med sabo oziroma se začele na novo dobro razumeti. Ste zaznali kake razlike v odnosih med generacijami v Argentini in Sloveniji?

FINK: Tudi v Argentini se je videlo znane vplive globalizacije na družino. Je pa bilo v odnosu med generacijami v Argentini in nasploh med argentinskimi Slovenci zaznati zelo močno prisotne krščanske vrednote, ki sem jih želel prenesti na svoje otroke. Vrednote, ki so se v močni solidarnosti udejanjale tudi v skrbi za onemogle družinske člane. V Argentini, seveda k tej skupnosti duhovno pripadam še danes, čeprav sem že skoraj 20 let v Sloveniji, nekih domov ni bilo ali drugih alternativ. Za ostarele je skrbela družina. Danes je sicer drugače, je več domov, ki skrbijo za slovenske emigrante, še vedno pa je moč opaziti, da družine svoje ljudi v domovih zelo pogosto obiskujejo, da so še vedno vključeni v družino. Spomnim se, da smo bili pri oskrbi onemoglega dedka vključeni vsi, tudi vnuki. Vrstili smo se po vrsti, se menjavali, ko je bilo treba skrbeti zanj, ali smo bedeli in dežurali v bolnišnici. Vedno je nekdo prišel na vrsto. To je bilo nekaj samoumevnega. Nekaj lepega. Nekaj, kar nam je bilo dragoceno. Pri tem smo se podpirali.

 

ŠVAB: Katere vrednote ste prenesli na svojo hči?

FINK: Vseskozi so mi bile vodilo vera, upanje in ljubezen. Bistvena vrednota je bila odnos do sočloveka. V tem smislu, ne delaj drugemu tega, česar sam ne bi želel doživeti. Mama je bila pri tem zelo konkretna in praktična. Šest otrok nas je morala stalno opozarjati, da smo bili dobri en do drugega. Pomemben se mi zdi lep osebni pogovor in nasploh dobra komunikacija. Da se poslušamo, da se pogovarjamo. V nekem pogovoru ne more biti napredka, če ni dobrega poslušanja. Že tako je problem, da nam ena beseda ne pomeni isto, kaj šele neka fraza. Hčerko sem na to opozarjal, poslušaj, potem pa povej. V slovenskem prostoru večkrat opažam, kako smo neelastični, hitro zapremo dialog, predvsem ko gre za sodelovanje. Tudi med ustanovami na glasbenem področju. Hitro smo občutljivi in ljubosumni, če nekdo dela isto oziroma bolje. Namesto, da bi šli v sodelovanje. To zahteva eno drugačno pozicijo človeka do sočloveka. Treba se je naučiti narediti kakšen korak nazaj, da potem narediš dva naprej. Ne pa da zapiramo vrata,  to pa ne bo šlo, in konec. Ne vem, kje smo se tega navadili. Mogoče ker navaden človek prej ni bil povabljen k sodelovanju, ustvarjanju vsakodnevne politike, vsakodnevne realnosti. To, da nisi mogel, pa si hotel, to je najhujše, ostane v človeku, kot da nisi upoštevan, ne glede na to, da si inteligenten in bi lahko sooblikoval vsakdan. Nihče te ne posluša, nisi poklican k temu, lahko da pride do zagrenjenosti. To mi je še vedno neke vrste uganka.

 

3. GLASBA IN STARANJE

 

ŠVAB: Kako se želite starati vi?

FINK: Tako, da mi to ne bo v breme. Vem, da je to normalen proces. Predvsem si želim, da bi duhovno rasel ob staranju. Da bi se ti dve krivulji, ena, ki pelje dol proti zemlji, in druga, ki pelje proti nebesom, tako križali, da bi se ena ukrivljala čim manj dol, druga pa da bi napredovala gor. Želim si, da bi bil čim dlje sposoben kaj dobrega zapeti, da bil dober in prijazen do ljudi, da bi vedel, da nisem sam na svetu. Kot rečeno, za nas pevce je pomembno, pa sploh za vsakega človeka, da duhovno rastemo. Rad bi bil duhovno pripravljen na tisto, kar me čaka, tudi na odhod, enkrat pride ta čas, in kolikor je človek v miru s seboj, v harmoniji z okoljem in ljudmi, z Bogom, potem je vse lepše. Duhovno rast pa zaznavam širše. Zame so tudi kulturne dobrine del duhovne rasti. Se pravi, en lep koncert je zame tudi del tega. Ne vem pa, kakšne preizkušnje mi bodo še postavljene na moji poti.

 

ŠVAB: Aktivno udejstvovanje v glasbi človeka prej postara ali ga dlje časa ohranja telesno, psihično in duhovno vitalnega?

FINK: Zdaj ste me malo ujeli. Odkar sem se odločil, da bom samo pel, se mi je življenje bistveno zboljšalo. Moram povedati, da mi je glasba samo zboljšala kvaliteto življenja. Vtis imam, da se ne staram v tistem bistvenem. Staram se fizično, psihično in duhovno me pa stalno drži gor, ker moram biti še vedno zelo živ, zelo prebujen, da znam zaznati, kje so lahko težave fizičnega staranja in da v zvezi s tem kompenziram fizično staranje z zboljšanjem moje učinkovitosti glasu pri podajanju teksta, da ga znam podati bolj doživeto, da znam še bolj priti do ljudi, to mi je zdaj velik izziv. Predvsem ko poješ ljudsko pesem brez vsake spremljave, takrat se zahteva od pevca cela duša, zato da v mali niansi ene besede znaš povedati vso lepoto nekega sveta, ki ga ta ljudska pesem opeva.

 

ŠVAB: Pevec vašega kova ne more biti malodušen …

FINK: Tega si ne dovolim. Samo zaskrbljen sem z organizacijskega vidika, ker je potrebno veliko potovati in dobro planirati prtljago. Da ne pozabim na dovoljenja, potne liste, vize, obleke, note in podobno. Če se moram v dveh mesecih naučiti eno debelo knjigo opere in tega ne dosežem, sem nejevoljen, in sem do sebe včasih kar zahteven, po drugi strani pa vem, da svojih lastnih omejitev, kar se spomina tiče, ne morem preseči. Glasba in nastopi pred publiko mi stalno postavljajo na ogled moje lastne omejitve. Stalno se učim novih stvari. Nisem pa nič nesrečen, če imam kdaj kakšen mesec samo mir in nobenega nastopa. Takrat grem vase, se spočijem, pazim, da se fizično pregibam. Ne dovolim, da bi se v meni nakladala utrujenost. Na odru moraš biti z vsemi antenami prisoten. Pa še nekaj. Vsakič, ko se mi zgodi, da me glasba gane do solz, si mislim, kako je to en fantastičen mehanizem. Ti nekaj slišiš, neke vibracije, in to povežeš s stvarmi, kar naenkrat solza, ta pa je tako nekaj najlepšega, kar lahko iz človeka privre, ker je povezana z iskrenostjo.

 

ŠVAB: Glasba vas je primorala, da morate skrbeti za fizično kondicijo, dela vas živega in vedrega. V čem še je vaše petje vplivalo na vas?

FINK: To se dogaja tudi gledališkemu igralcu. To vidim kot velik blagoslov, in sicer da lahko v tisti vlogi, ki mi je zaupana, nisem več Marko Fink, ampak Marko Fink, ki služi nekemu drugemu liku, ki ga moram poznati do potankosti, da ga bolje podam. Naenkrat si nekdo drug in s tem spoznavaš tudi sebe.

 

ŠVAB: Starejši kolegi, ki se ne ukvarjajo več s petjem, kako vzdržijo, ko se upokojijo in prenehajo z aktivnim petjem? Kaj se jim dogaja?

FINK: Sam tega še nisem doživel. Sem pa videl že marsikaj. Nekateri kolegi so rekli: »Veš, tudi od spominov se da živeti.« To je ena varianta. Druga pa je, in ta me skrbi, bog ne daj, da bi človek tako zastavil svojo pevsko kariero, da bi bila osredotočena predvsem na iskanje slave. Lepo je biti priznan, ali da ti ljudje rečejo, kako ste to lepo zapeli, bila sem ganjena ob vašem petju, to so lepe stvari. Da pa bi bila slava v centru mojega delovanja, to pa ne, ker potem bi bil čisto drugi človek. Ker ko enkrat slave ni več, kaj ostane? Tudi na podelitev Grammya nisem šel, čeprav sva bila s sestro nominirana. Sestra je sicer dva že dobila. Nisem človek cirkusa. To me malo odbija. So stvari, ki nimajo z umetnostjo pristnega odnosa. To je en svet, ki je okoli umetnosti, ni pa bistven. Ves čas se temu malo sistematično upiram.

 

ŠVAB: V centru vašega delovanja je izpolnjevanje poslanstva, ki ste si ga izbrali …

FINK: Lepo ste to povedali. Poslanstvo pa je sploh beseda, ki bi jo vključil med vrednote, o katerih sem prej govoril. Je pa posledica vizije, ki so nam jo dali starši. Pripravili so nas na neko poslanstvo, tudi povezano z neko usodo. Mlada starša sta morala v tujino. Hotela sta, da smo otroci kot Slovenci zavedni, četudi 25.000 km daleč od Slovenije. Naučili smo se lepe in čiste slovenščine. Sorodniki v Sloveniji so bili začudeni, kako lep slovenski jezik govorimo. Vzgojeni smo bili, da smo vzljubili lepoto in kulturo Slovenije ter vrednote povezane s tem. Na koncu mi je uspelo realizirati očetovo željo, srečen sem ob tem, da živim in delujem v Sloveniji in da lahko nudim sobico sestram in bratom, ko pridejo v Slovenijo na obisk.

 

ŠVAB: Kakšno bi bilo vaše sporočilo mlajšima dvema generacijama o življenju?

FINK: Želim jima, da bi se znali mlajši dve generaciji upreti stvarem, ki niso bistvene v življenju. Predvsem potrošniškim. Da bi zmogli misliti s svojo glavo. Predvsem pa, da bi vedeli, kdo so in tako spoštovali druge. Evropa gradi na tem, da manjšine ohranja pri življenju, se pravi, važno je, da vsak od nas ve, kdo je. Biti Slovenec je nekaj specifičnega, tako kot biti Italijan, Hrvat. Oče mi je večkrat dejal, ko sem ga spraševal, ali sem Slovenec ali Argentinec. Rekel je, ti boš boljši Slovenec, če boš dober Argentinec. Če ti čutiš nekaj do Argentine, pomeni, da čutiš tisto bistvo, kaj pomeni odnos do ene domovine. Isto boš vzpostavil tudi do kulturne domovine. Če jaz vem, kaj pomeni zame Slovenija in njene različne izrazne oblike, med njimi ljudska pesem, bom bolj razumel Italijana, ko bo pel svoje italijanske pesmi, in bom lažje prišel do sočloveka, ker ne bom dal na tehtnico svoje identitete, ker bom vedel, kdo sem, kot celota in ne notranje raztrgan na kose.

 

4. GLASBENI DUH V NOGOMETNEM TELESU

 

ŠVAB: Je novo izvoljeni papež Frančišek, ki sicer prihaja iz Argentine, res član nogometnega kluba? A v Argentini res vsi igrajo nogomet?

FINK: Ja, seveda, saj to je religija (smeh), nogomet ima skoraj status religije (smeh). Papež ima menda člansko izkaznico nogometnega kluba San Lorenzo, Sv. Lovrenc po slovensko, ta klub je ustanovil neki duhovnik. Salezijanci, ki so nas vzgajali, so v dolgih duhovniških oblekah igrali nogomet z nami (smeh), tako da so včasih skrili žogo v obleko in smo vsi gledali, kje je (smeh). V šoli, kamor smo hodili, so imeli tudi velika igrišča. Pri Salezijancih, kjer je bila daleč naokoli tudi največja cerkev s pravimi zvonovi. Se pravi, kot v Evropi. V drugih cerkvah v Argentini ni bilo slišati zvonov. Starši so bili presrečni, da so ob nedeljah lahko slišali zvonove, ki so oznanjali naslednjo mašo. Radi so rekli: »Saj res, zvoni, bo treba hitro iti.« Kar se pa nogometa tiče, med celodnevnimi šolskimi obveznostmi, med poukom dopoldne in popoldanskimi dejavnostmi, je bil vedno od enih do dveh organiziran čas, ki je bil rezerviran za nogomet. Točno vem, katero pozicijo sem igral na igrišču.

 

ŠVAB: Če vzporejamo svet glasbene industrije in profesionalni nogomet, so kakšne vzporednice med tem dvojim?

FINK: Nogomet je bil zame samo razvedrilo. Šport, ki je dovolil, da si dal iz sebe neko odvečno energijo. V glasbi se ne zmaguje. Ni kronometrov, štoparic, se ne šteje golov. Pevski izraz je stvar okusa. V kondicijskem smislu pa je podobno, saj moraš v operi fizično vzdržati dolge in naporne vloge. Kdaj tudi peti in teči zraven in gledati dirigenta in nositi kostum in rokovati z rekviziti (smeh). Je pa opera ali gledališče zame kot tempelj, kot da bi šel v cerkev. Je nek lik svetosti. Neka stvar, ki se je ne smeš dotakniti, do neke mere da, več pa ne.

 

ŠVAB: Nogometaši se poškodujejo, obupajo, ko dosežejo določene telesne omejitve. Se vam je zgodilo, da ste rekli, do tu sem sežem, tu pa je sedaj omejitev, tega pa ne bom nikoli presegel, pa se je zgodilo, da ste presegli samega sebe v lastnih sposobnostih?

FINK: Sem takšen človek, da ko režiser nekaj od mene zahteva, vedno poskusim. Sem borec. Tudi moja sestra Bernarda je pri tem delu kot levinja. Vse je prigarala. Vse si je priborila. Recimo, zdaj grem pet v Berlin. Tam je ena arija, ko cesar Klavdij poje ves navdušen nad tem, da je Britanijo končno osvojil, pred njim so to namreč drugi poskušali, pa niso uspeli. In jaz se igram z dvema balonoma, dva metra premera, baloni imajo utež, v enem je mitra, v drugem pa je krogla s križem, ki predstavlja moč. Medtem ko pojem, stojim na zofi, ki pride kot ladja, in jaz se na tisti zofi stoje igram z balonoma. Gledam balona in dirigenta, v tisti pijanosti pa se moram vreči na hrbet (smeh). Sem si rekel, »to bo treba poskusiti, po delcih.« In sem poskusil. Enkrat so pozabili postaviti zaščitne blazine in sem se nevede vrgel nazaj na hrbet na gola tla. Na srečo se nisem polomil. Če pa gre kdaj za kakšno neumnost ali celo vulgarnost, tega je pri modernih režiserjih sploh veliko, takrat pa ne privolim (smeh).

 

ŠVAB: Kateri je vaš življenjski moto, slogan, po katerem se ravnate?

FINK: Išči lepoto. Za mrtve ne bodi mrtev. Rasti duhovno. Fizično gremo dol, duhovno pa gor. Rad sem neke vrste mediator in posredujem ljudem nekaj lepega – to pa pristno in iskreno.