Avtor: Božidar Voljč, datum: 26.1.2010

Ritsatakis, Anna (2008). Demistifying the myths of ageing. World Health Organization, Regional Office for Europe. Copenhagen. http://www.euro.who.int/document/e91885.pdf

Prebivalstvo Evrope in Slovenije se stara. Starejši državljani živijo dlje kot kdajkoli prej in so tudi bolj zdravi. Kljub temu se pogosto srečujejo s težavami, ki izhajajo iz predsodkov, pogojenimi z njihovimi leti oziroma s starostjo. Dolgoživost tako na eni strani ustvarja pogoje, da je predsodkov več, na drugi strani pa vse večji fizični, izkustveni in socialni potencial starejših izpostavlja potrebo, da se jih zavemo in jih odpravljamo. Če vsak predsodek natančneje analiziramo, ugotovimo, da je veliko iz njih izhajajočih težav mogoče razrešiti z določenimi spremembami v socialnem, delovnem in fizičnem okolju. Pri tem naj bi se uveljavljalo načelo, da so pridobitve dolgega in zdravega življenja v dobrobit ljudem vseh starosti, zdravi in aktivni starejši pa so lahko v veliko pomoč svojim družinam, skupnosti in gospodarstvu.

Staranje družbe vpliva tudi na njen ekonomski razvoj in na strukturo socialnih in zdravstvenih potreb. To dejstvo je v Sloveniji povezano s pogostimi razpravami o vprašanju, kako še naprej zagotavljati vzdržnost pokojninskega in zdravstvenega sistema. O tej temi naši politiki in ekonomisti razpravljajo na način, ki kaže, da so tudi oni pod vplivom predsodkov o starosti. Za uspešen odgovor na to vprašanje so potrebni drugačni pristopi, ki izhajajo iz resnice o starosti, ne pa iz predsodkov o njej. Predvsem je starejšim treba omogočiti, da bodo v dobro družbe lažje prišle na dan sposobnosti, ki so jih ohranili z zdravo in aktivno starostjo.

V Evropi, Sloveniji in v vseh drugih okoljih je predsodke, ki so zakoreninjeni ne samo med politiki in izvajalci storitev, ampak žal tudi med številnimi starejšimi, mogoče odpravljati le s partnerskim sodelovanjem ob hkratnem upoštevanju kulturnih posebnosti in družbenih razmer.

Evropski urad Svetovne zdravstvene organizacije je o tej temi leta 2008 izdal brošuro, v kateri našteva 12 najbolj razširjenih predsodkov o starosti, ki prevladujejo v večjem delu sveta. Dejstva, s katerimi v tej brošuri predsodke zavrača, imajo večjo težo v razvitem delu sveta, kamor sodi tudi Slovenija. Zato so nam blizu stališča, s katerimi Svetovna zdravstvena organizacija vabi evropske države članice, da v svojih okoljih in na sebi primeren način sprožajo aktivnosti, ki bodo njihovim starejšim državljanom omogočile ne samo zdravo in aktivno starost, ampak tudi aktivno in produktivno vključenost v družbo. S temi stališči bi lahko odgovorili na vrsto vprašanj, o katerih se danes v zvezi z vzdržnostjo sistemov v Sloveniji, pa tudi drugod, razpravlja na tako konzervativen način.

 

Najpogostejši predsodki o staranju in starosti:

1. predsodek: Staranje je povezano z duševnim in fizičnim nazadovanjem

Gre za najbolj zakoreninjen predsodek, ki drži le deloma. Veliko primerov dokazuje, da je duševno kondicijo mogoče vzdrževati tudi v visoki starosti. Prav tako kot v vseh drugih življenjskih obdobjih ima duševna kondicija tudi v starosti velik vpliv na telesno aktivnost, ki vzdržuje tonus mišic in vitalnost organizma. Z redno vadbo zmanjšamo izgubo mišičja in moči, vzdržujemo presnovo telesa, količino maščobe, aerobno kapaciteto, ustrezen krvni tlak, presnovo sladkorja, gostoto kosti in uravnavanje telesne temperature. Vsaka aktivnost je koristna. Predstavlja jo tudi delo doma, na vrtu, hoja, vzpenjanje po stopnicah in podobno. V družbi vrstnikov je telesna aktivnost lahko tudi razvedrilo. Pomembno je vedeti, da telesna aktivnost pri kakršnikoli starosti vedno izboljša stanje. Posebnost starosti pa je, da starejši potrebujejo več tekočine, ki naj jo pijejo v rednih časovnih razmakih, ker izsušenost organizma pospešuje procese staranja.

Duševno in čustveno kondicijo vzdržujemo tudi s socialnimi aktivnostmi, predvsem z družbo prijateljev ali vrstnikov, ki je sama po sebi socialni korektiv. Skupna srečanja, skupni sprehodi, kolesarjenja, plavanja, obedi, izleti in druge prireditve, ki so povezane z zdravimi navadami, lahko v vseh starostnih obdobjih veliko prispevajo k njihovemu privzemanju.

Zdravo in dolgo starost je treba načrtovati že desetletja prej z ustreznimi prehranjevalnimi in življenjskimi navadami ter izogibanjem kajenju oziroma škodljivemu pitju alkohola. Navade in razvade je prav tako mogoče vedno spremeniti ali opustiti, treba se je le odločiti.

V starosti je pomemben tudi nadzor nad zdravstvenim stanjem in zdravljenje morebitnih bolezni ali stanj. Zdravljenje ni vedno povezano z jemanjem zdravil. Veliko starejših jemlje preveč zdravil, njihove kombinacije jim lahko škodijo. Zdravniki in farmacevti na to premalo pazijo. Mnogo bolnikov tudi ne razume zdravnikovih navodil, še posebej o tem, kako naj jemljejo zdravila, pa jih je to sram povedati.

Veliko ovir za ustrezno fizično in duševno aktivnost je tudi med samimi starejšimi. Nekateri menijo, da so prestari za aktivnosti, ki zato zanje niso več smiselne. Med manj izobraženimi je takih, ki tako mislijo, več. Vendar tudi zanje velja, da kdor svojih sposobnosti ne uresničuje, jih izgublja.

2. predsodek: Večina starejših ima podobne potrebe

Ta predsodek ne drži. Napačno je, če si starejše predstavljamo kot homogeno populacijsko skupino s podobnimi lastnostmi in potrebami. Resnica je, da se razlike med posamezniki s starostjo le poglabljajo. Bolj ko je skupina ljudi stara, manj je homogena. Če poslušamo in opazujemo starejše, hitro ugotovimo, da imajo različne individualne značilnosti, želje in potrebe.

Potrebe in navade starejših se razlikujejo po spolu, starosti, poreklu, kulturi in izobrazbi. Starost je koledarska, funkcionalna in doživljajska; vsaka na svoj način vpliva na obseg in vrsto potreb. Zato politike ali osebnega odnosa do starejših ni mogoče oblikovati s predsodkom o njihovih več ali manj podobnih potrebah.

3. predsodek: Ustvarjalnost in družbeni doprinos sta področje mlajših oziroma zaposlenih

Ta trdovratni predsodek izhaja iz povezovanja kreativnosti in socialnega doprinosa z  ekonomsko produktivnostjo na eni in prisilnim upokojevanjem na drugi strani. Produktivnost in sposobnost ne ugasneta z dopolnjenimi 65. leti. Veliko zaposlenih bi želelo delati tudi še potem, ko izpolnijo pogoje za upokojitev. Omogočiti bi jim bilo treba, da povejo, za kaj se še čutijo sposobne oziroma da bi sami določali, kako bodo prenehali delati. Posebej tisti v intelektualnih poklicih želijo delati dlje. Pri svojem delu tudi politiki in vodilni strokovnjaki ne poznajo starostnih omejitev.

Doprinosa k skupnosti ne predstavlja samo zaposlenost. Starejši lahko veliko pomagajo kot skrbniki sorodnikov, kot stari starši, družini so lahko v pomoč pri njenih emocionalnih in finančnih stiskah, delajo kot prostovoljci, odločajo kot lastniki nepremičnin, so potrošniki, so aktivni v kulturi, v verskem udejstvovanju, so posredovalci izročil in podobno. Na številnih področjih življenja so starejši oboroženi z izkušenostjo in modrostjo, zato lahko z nasvetom ali dejanjem v družbi še veliko prispevajo.

Talent in ustvarjalnost ne poznata starostnih omejitev! Sta neizbrisni lastnosti, ki ju nosimo v sebi, dokler živimo. Veliko umetnikov je v visoki starosti ustvarilo svoje največje mojstrovine. Michelangelo je naredil načrte za baziliko Sv. Petra, ko je imel več kot 70 let in je delal vse do svoje smrti v 89. letu. Picasso je v visoki starosti še slikal, Rubinstein pa igral klavir. Nekateri se v starosti lotijo povsem novih področij. Na Švedskem je na volitvah v parlament kandidirala 79 let stara gospa. Tudi v Sloveniji poznamo veliko ljudi, ki so v visoki starosti na svojih področjih še vedno zelo aktivni in spoštovani. Vsakdo lahko v svojem okolju prav tako najde primere aktivnih starejših ljudi.

V nadaljnjem razvoju Evrope bo prispevek starejših zelo pomemben, še posebej na področju nevladnih organizacij. Zato je treba v starajočih se družbah ustvarjati pogoje, v katerih bodo starejši lahko še naprej na različne načine bogatili svoja okolja.

4. predsodek: Izkušnje starejših so za današnji čas manj pomembne

Starejši so resda odraščali v povsem drugačnih okoliščinah kot so današnje. V Sloveniji njihovih otroštev ni mogoče primerjati s sedanjimi, ko otroci ne poznajo pomanjkanja in že predšolski otroci povsem samostojno uporabljajo mobilne telefone, naprave za daljinsko upravljanje, računalnike in podobno. Vendar pa imajo stari ljudje veliko izkušenj, ki so koristne tudi danes in koristijo tudi otrokom. Tudi današnji otroci morajo znati jesti, se ustrezno vesti in se naučiti brati ter pisati. Koristno je, če si znajo prišiti gumb, zlikati srajco ali krilo, se naučiti kuhati in podobno. Vsega tega jih lahko naučijo starejši, ki predstavljajo vir tistih praktičnih informacij, ki jih ni mogoče najti v knjigah. Obenem so starejši tudi posredovalci kulturne ali religiozne tradicije, ki postane prej ali slej pomembna za vsako generacijo.

Otroci radi poslušajo pravljice in zgodbe. Starejši so s svojo potrpežljivostjo in izkušnjami, ki so jih zbrali pri vzgoji svojih otrok, idealne osebe za pripovedovanje. Tudi otroci radi vidijo, da jim pravljice in zgodbe pripovedujejo starejši ljudje, babice in dedki. S pripovedovanjem vzbujajo domišljijo in duševni razvoj otrok, obenem pa že na tej ravni sejejo seme medgeneracijskega sožitja. Taka srečanja mlajših s starejšimi je dobro organizirati v vrtcih, šolah, knjigarnah in nanje vabiti pripadnike vseh generacij, saj v določeni meri ostajamo otroci vse življenje.

5. predsodek: Starejši želijo imeti mir

Res je, da starejši radi berejo in se v miru sproščajo s partnerjem, če ga imajo. Res pa je tudi, da se zaradi tega ne odrekajo socialnim stikom, če se jim zanje ponudi priložnost. Raziskave so pokazale, da je želja po branju in miru v domačem okolju v enaki meri prisotna tudi med drugimi starostnimi skupinami.

Vendar pa aktivnosti starejših v slovenskih dnevnih centrih potrjujejo njihovo potrebo po družabnih aktivnostih. Tudi veliko število starejših udeležencev kulturnih in verskih prireditev ne potrjuje predsodka o želji po miru. Prav tako so spolne aktivnosti v poznih letih še vedno zanimive, čeprav starejšim o tem njihove družine in družba vsiljujejo svoje predstave. Resnica je, da se starejši ne odrekajo možnostim socialnih stikov in aktivnosti, če se jih k temu povabi.

Zato je smiselno, da lokalni kulturni, športni, pa tudi dnevni centri za starejše organizirajo različne vrste družabnih aktivnosti. Želja po njih ostaja ves čas, le ponuditi jih je treba.

6. predsodek: Zdravstvena nega in bolnišnice so najbolj pomembne

Ta ugotovitev je le del problema, ki ga je potrebno obravnavati bolj celovito. Res je, da je med hospitaliziranimi bolniki največ starejših, vendar raziskave kažejo, da so med hospitalizacijami tudi take, ki so neprimerne in celo odvečne. Da bi jih zmanjšali, bi bilo treba del sredstev za akutno zdravstveno oskrbo preusmeriti v preventivne aktivnosti na lokalni ravni. Marsikaj je za ohranjanje samostojnosti starejših, ki imajo zdravstvene težave, ob ustrezni organiziranosti primarnega zdravstva in njegovih kadrov možno urediti tudi v domačem okolju. Uspeh bi bil še večji ob ustrezni povezanosti lokalnih zdravstvenih in socialnih kapacitet. V takem primeru bi bilo hospitalizacij manj, bile bi tudi krajše. Tudi ustrezne poučitve družinskih članov in prostovoljcev med starejšimi, bi lahko prispevale k drugačnemu stanju. Vsem negovalcem bi morala družba posvečati več in bolj inovativne skrbi. Pri izboljšavah bi lahko upoštevali tudi mnenja in predloge samih starejših negovancev, ki se običajno preslišijo. In končno je tudi res, da si starejši – kot vsi ostali – hospitalizacij ne želijo.

Svetovna zdravstvena organizacija je v svojem programu Zdravje za vse poudarila, da sta krepitev in varovanje zdravja na eni strani povezana z medpodročnimi ukrepi za zmanjšanje tveganj, ki ogrožajo zdravje, na drugi strani pa z ukrepi, ki krepijo zdravje. V številnih državah iščejo načine, s katerimi bi ugotavljali, na kakšen način nezdravstvena področja vplivajo na zdravje. Ti načini so skupaj z urbanizmom osnova evropskega programa Svetovne zdravstvene organizacije Mreža zdravih mest.

Kakovost življenja je v starosti povezana s kolikor mogoče dolgo trajajočo samostojnostjo oziroma neodvisnostjo, ki je najboljša preventiva pred nepotrebnimi ali predolgimi hospitalizacijami. Samostojnost je povezana z družbenimi okoliščinami, ki vplivajo na dejavnike zdravja. Mednje sodijo ustrezni dohodki, kakovost bivanja, dostop do zdravstvenih, socialnih in kulturnih storitev ter učinkovita socialna mreža, ki krepi vse te dejavnike. K temu sodi še možnost, da starejši lahko še naprej nepristransko sodelujejo na vseh družbenih področjih.

7. predsodek: Storitve za starejše zmanjšujejo sredstva za mlajše

To je nesporazum. Marsikaj, kar olajšuje življenje starejšim, koristi vsem. Varno prečkanje prometnic in boljša osvetljenost cest ter stanovanj na enak način ščitita vse generacije. Investiranje v lahko dostopne kopalnice in držala zmanjšuje možnost padcev in z njo povzročeno umrljivost med starejšimi, koristi pa tudi vsem drugim, ki jim prav tako zmanjšuje draga zdravljenja po poškodbah zaradi padcev. Odprave ovir na pločnikih olajšujejo gibanje tudi materam z majhnimi otroci in vsem, ki so vezani na invalidske vozičke. Ustrezni stoli in osvetlitve na delovnem mestu ne pomenijo boljšega okolja samo za starejše, ampak za vse zaposlene. Manjši odmerki vsakodnevnih potrebščin, ki jih v supermarketih namenjajo starejšim, so primerni tudi za študente in samske osebe. Dobro organiziran javni promet je odločilen za lažji dostop do zdravstvenih ustanov, trgovin in zelenih površin. Povečuje mobilnost vseh generacij, zmanjšuje prometno gnečo in onesnaženost zraka. Tudi zelene površine, ki so primerne za vadbo ali počitek, koristijo vsej skupnosti.

Resnica je, da vse, kar v javnosti olajšuje življenje starejšim in povečuje njihovo varnost, v enaki meri koristi tudi vsem drugim. Najboljši primer za to je tudi program Svetovne zdravstvene organizacije Starosti prijazno mesto.

8. predsodek: Izdatki za starejše so razmetavanje sredstev

Tudi to ni res. Stroški, povezani s storitvami za starejše, lahko sredstva prihranijo. Razmeroma skromne investicije so potrebne za očala in slušne aparate, za ustrezno rabo zdravil in navodila o prehrani in aktivnostih. Z vsem tem ohranjamo samostojnost starejših.

Namesto da gradimo vse bolj sofisticirana stanovanja, bi bilo bolje, če bi gradili taka, ki z manjšimi adaptacijami na enem mestu omogočajo bivanje v vseh starostnih obdobjih. 

Plačane servisne dejavnosti kot npr. pomoč v domačem okolju, vrtnarjenju, kupovanju, pranju perila itd, niso pomembne samo za ohranjanje samostojnega življenja starejših, ampak pomenijo tudi ohranjanje delovnih mest.

9. predsodek: Starejši se ne obnesejo na sodobnih delovnih mestih

Od vrste dela, ki ga opravljamo, je odvisno, po koliko letih je treba z njim prenehati. Poklicni atleti to naredijo že pri 35 letih, pisatelji pa lahko pišejo vse življenje. Težko in naporno delo povzroča starejšim več težav, čeprav tisti, ki lahko napore in ure dela prilagodijo svojim sposobnostim, samostojni kmetovalci na primer, lahko na ta način dolgo ohranijo svojo aktivnost.

Sistem prisilnega upokojevanja je povezan s predstavo, da bolj ko se bližamo upokojitvi, manjše so naše sposobnosti na delovnem mestu. Tudi sindikati razglašajo nujnost upokojevanja in omogočanja zaposlitve mlajšim. To ima le malo opraviti z resničnimi sposobnostmi starejših, ki prisilno upokojitev pogosto sprejemajo ne le kot zmanjšanje običajnih dohodkov, ampak tudi kot izgubo svoje identitete, normalnega načina življenja, družabnosti in prijateljev.

Če starejšim zaposlenim omogočamo, da se prilagajajo spremenjenim zahtevam delovnih mest, so to prav tako voljni in sposobni storiti kot mlajši. Raziskave so tudi pokazale, da starejši razmišljajo bolj strateško, da so preudarnejši in skrbnejši, da logično utemeljujejo odločitve in stvari sprejemajo bolj celovito.

Starejši so tudi lojalnejši do podjetja, so manj odsotni z dela in so delu bolj predani.

10. predsodek: Starejših se ne da poučevati o novostih in novih pristopih

To sploh ni res. Raziskave so pokazale, da so starejši pri učenju bolj motivirani in vztrajni od mlajših sodelavcev. Če so pri učenju pomešani z mlajšimi, lahko dosegajo boljše rezultate, njihova vztrajnost pozitivno vpliva tudi na mlajše. Starejši učenje in novosti povezujejo s svojimi izkušnjami, kar jim omogoča boljše razumevanje.

Vprašanje ni v tem, ali starejše lahko naučimo novih stvari, ampak v tem, kako jih učimo. Starejšim način učenja, ki je primeren za mlade, ne ustreza. Če se jim omogoči, da se učijo na njim primeren način, pa so pri učenju lahko enako ali celo bolj uspešni. Pomembno je, da je pri učenju več prakse kot teorije, da je dovolj časa za ponavljanje in da se napreduje z manjšimi koraki. Vendar pri učenju vse to v enaki meri ustreza tudi drugim starostim, metodo majhnih korakov s pogostim ponavljanjem pa učencem priporočajo tudi moderni učbeniki. Tudi to je dokaz, da je tisto, kar je dobro za starejše, dobro tudi za ostale.

Učenje in prilagajanje starejših zaposlenih jim omogoča tudi bolj gladek prehod v upokojitev in željo po drugačnih aktivnostih, ko se upokojijo. Njihove sposobnosti učenja ne smejo biti povezane le z njihovo zaposlitvijo, ampak jih je treba ohranjati v pozno starost. Res pa je, da izobrazba in stopnja prejšnjega učenja v veliki meri vplivata na obliko oziroma vrsto učenja v starosti. To je treba upoštevati pri organizaciji izobraževalnih aktivnosti.

11. predsodek: Starejši se želijo umakniti

To ni res. Starejši se zanimajo za dogajanja v svoji okolici in v družbi. Njihova razgledanost in informiranost sta danes večji kot kdajkoli prej. Veliko vedo o zdravju in čutijo večjo potrebo po kakovostnem življenju. So vse bolje organizirani, njihov glas se vse bolj sliši in je vse bolj pomemben. Marsikatere volitve so že danes odločene z glasovi starejših volivcev, ki so vključeni tudi v politiko, kjer odločilno vplivajo na življenje družbe. V Sloveniji je stranka upokojencev DeSUS že tretji mandat parlamentarna stranka in ima že v drugi vladi svoje ministre. Poleg politike se v nekaterih evropskih državah (Skandinavija, UK) pojavljajo tudi odbori starejših, ki so na lokalnih nivojih aktivno vključeni v odločanje skupnosti.

12. predsodek: Stvari se urejajo same po sebi   

To je nevaren predsodek. Danes so spremembe hitre, družba bo čez nekaj desetletij spet povsem drugačna. O potrebah starejših je treba razpravljati na vseh forumih z njihovim aktivnim sodelovanjem. O vseh mogočih variantah razvoja je treba razpravljati v šolah, na univerzah, delovnih mestih, sindikatih, pri vseh načrtovanjih itd. Organiziranost skrbi za stare je treba nenehno izboljševati, saj s tem omogočamo aktivno in zdravo starost tudi našim vnukom.

Razvoj vsake družbe naj bo povezan z aktivnostmi in prispevki vseh generacij. Stvari je treba urejati, ne pa jih prepuščati da v danosti časa in razmer potekajo brez vizij in nadzora.

Vsebina vsake starosti je povezana s preteklim življenjem, z obnašanjem, z osebnim in družinskim stanjem, z dostopnimi storitvami, s socialnim, ekonomskim, kulturnim in fizičnim okoljem in z načinom, kako starost sprejemamo. Zdrava in aktivna starost nasploh je povezana s podobo vse družbe, z njeno strukturo in kulturo, še posebej tisto, ki določa odnos do vseh krhkih življenj. Na vprašanje, ali bodo predsodki še naprej izhodišče družbenega in medgeneracijskega odnosa do starosti in staranja, je treba povedati, da odgovor nanj oblikujemo vsi – od posameznika do vlade.

Starejši posameznik lahko vpliva na pozitiven odnos svojega okolja do njega z aktivnim in zdravim življenjem. Zato naj vzdržuje svoje zdravje z ustreznim načinom prehranjevanja, s pitjem zadostnih količin vode, z redno vadbo, z duševno aktivnostjo, z aktivnimi stiki z družino ter prijatelji in s svojim zgledom prispeva k bolj zdravi družbi. 

Zdravstvene, socialne in druge službe naj bodo na vseh stopnjah bolj povezane, dostopne in organizirane tako, da lahko zadovoljijo tudi potrebe starejših. Še enkrat je treba poudariti, da družine in prijatelji, ki skrbijo za krhke starejše, prav tako rabijo pomoč in podporo.

Vsa področja vladnih služb naj ustrezneje zadovoljujejo potrebe starejših, še posebej revnih, in odpravljajo ovire, ki zavirajo njihovo samostojnost, na primer z zagotavljanjem ustreznih dohodkov in primernih pogojev dela, z odpravljanjem zapostavljanja starejših in zagotavljanjem varnega okolja ter bivanja. Vseživljenjsko izobraževanje in nepretrgani osebni razvoj naj bi bila možna tudi še v starosti. 

Dojemanje starosti potrebuje še veliko sprememb, kamor sodi tudi odpravljanje predsodkov o njej. To je mogoče doseči z ustreznimi informacijami in raziskavami. Potrudimo se, da bi to potrebo razumele vse generacije skupaj s tistimi, ki odločajo na zasebni ali javni ravni, pa šole in univerze, sindikati in poklicna združenja, posebej še javna občila. Starejša slovenska javnost upravičeno pričakuje, da se bodo temu cilju resno posvetili tudi njeni predstavniki v Državnem zboru in Vladi.