Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 26.1.2010

Demografske spremembe bodo povzročile vrsto zdravstvenih in socialnih sprememb na področju socialne zaščite, stanovanjskih razmer, zaposlovanja, pokojninskih sistemov ipd. Staranje prebivalstva bo močno vplivalo tudi na tradicionalne odnose med generacijami, poudarjajo v publikaciji. Običajno se v političnih razpravah omenja finančni vidik odnosov med generacijami. Evropska komisija poudarja, da je potrebno enako pozornost nameniti medsebojnemu sodelovanju in izmenjavi med generacijami ter boljšemu razumevanju novih oblik sožitja med generacijami.

V okviru Eurobarometra o medgeneracijski solidarnosti (The Flash Eurobarometer Intergenerational solidarity) so v marcu 2009 državljane 27-ih držav članic EU povprašali o njihovem mnenju glede:

• obstoječih odnosov med mlajšimi in starejšimi generacijami;
• stroškov starajočega se prebivalstva – predvsem na področju pokojnin in oskrbe starejših oseb;
• potreb po pokojninski reformi in reformi socialnega varstva;
• načinov, s katerimi lahko starejši ljudje prispevajo k družbi, finančno in širše gledano;
• obstoječih možnosti za samostojno življenje starejših državljanov v EU;
• načinov zagotavljanja oskrbe za bolne starejše osebe in o socialni podpori;
• vloge javnih organov pri spodbujanju medgeneracijske solidarnosti.

Za boljše razumevanje, pred predstavitvijo izsledkov omenjene raziskave, na kratko povzemam značilnosti različnih tipov sistemov blaginj v evropskih državah, ki so pomemben dejavnik pri oblikovanju javnega mnenja in pričakovanj ljudi. Sistem države blaginje je koncept, ki upošteva vlogo države in javnega sektorja, trga oz. komercialnega sektorja, civilne družbe oz. neprofitno-prostovoljskega sektorja ter skupnosti oz. neformalnega sektorja pri zagotavljanju socialne varnosti in blaginje državljanov. Vsi ti sektorji so relativno avtonomni in se medsebojno dopolnjujejo pri zadovoljevanju potreb ljudi. Po Esping-Andersenovi klasifikaciji obstajajo liberalni, konzervativno-korporativistični in socialdemokratski sistemi blaginje. K njegovi klasifikaciji so številni drugi avtorji dodali evropski oz. mediteranski oz. katoliški blaginjski režim ter državno-socialistični (etatistični) režim. Ob vsaj petih različnih tipih sistemov državne blaginje – klasifikacij je namreč veliko – torej ne moremo govoriti o enotnem evropskem socialnem modelu, ki združuje države članice EU, kot tudi ne moremo neposredno primerjati mnenja in pričakovanja ljudi iz različnih sistemov blaginje. V liberalnem sistemu blaginje (Velika Britanija, ZDA, Avstralija, Nova Zelandija) igra centralno vlogo trg, medtem ko sta vlogi sfere države in družine le obrobni. Dominantna oblika solidarnosti je individualna. V konzervativno-korporativističnem sistemu (Nemčija, Avstrija, Francija) igra najpomembnejšo vlogo trg dela, saj je socialna varnost vezana na status zaposlenosti. Vloga države je v tem tipu večja kot v liberalnem, a mnogo manjša kot v socialdemokratskem modelu. Vloga družine je pomembna, a ne osrednja. Država je ključni dejavnik v socialdemokratskem sistemu blaginje (Švedska, Norveška, Danska, Finska), kjer pomeni tudi dominantno mesto solidarnosti. Prek močnega javnega sektorja skrbi za zadovoljitev vseh potreb in zagotavlja socialno varnost posameznikov. Vloga družine in trga sta obrobni. V mediteranskem blaginjskem režimu (Italija, Španija, Portugalska) je civilna družba zelo religiozna in se socialna varnost zagotavlja na najnižji ravni, to je na ravni družine, sorodstva, zasebnih neprofitnih organizacij (večinoma cerkvenih). Država nastopi šele, ko odpove trg. Zadnji tip blaginje, ki velja za nekdanje socialistične države (Češka, Madžarska, Slovaška, Slovenija, Romunija), se imenuje državno-socialistični. V njem je igrala dominantno vlogo sfera države. Tega modela po padcu komunizma ni nikjer več. Sistem blaginje je delal po načelih univerzalnosti in vzajemnosti. Vloga države se je v nekdanjih socialističnih državah močno zmanjšala, pri čemer je javni sektor izgubljal veljavo, njegovo mesto je prevzemal in še prevzema zasebni sektor.

Slovenski sistem blaginje je med državami članicami EU-27 še najbolj podoben češkemu, madžarskemu, poljskemu, slovaškemu modelu blaginje in to bom pri sami interpretaciji in primerjavi upoštevala. Rezultate bom prikazala po tematskih področjih, kot so jih oblikovali v Eurostatu.

1. Odnosi med generacijami

Evropejci se večinoma ne strinjajo (85%), da stari ljudje pomenijo breme za družbo. Zanimiv je podatek, da se je kar četrtina Evropejcev, starih nad 65 let strinjala s trditvijo, da so stari ljudje breme za družbo! Temu je npr. pritrdilo le 12,3% ljudi, starih med 15 in 24 let in okoli 9% ljudi, starih od 25 do 54 let. V Sloveniji se je s to trditvijo strinjalo 23% vprašanih, a žal razreza po starosti nimamo. Sicer pa so bile pri strinjanju z omenjenim vprašanjem opazne tudi razlike glede na izobrazbo anketiranih. Petina Evropejcev, ki so se šolali do 15. leta starosti, je menila, da so stari ljudje breme za družbo, kar je veljalo za polovico manj srednje in višje izobraženih.

Državljani EU se večinoma strinjajo, da se stari in mladi ljudje ne sporazumejo tako lahko pri tem, kaj je najbolje za družbo (temu je pritrdilo 69% ljudi v državah članicah EU, v Sloveniji pa 59%). S starostjo upada delež tistih, ki se z omenjeno trditvijo strinjajo (74,6% starih 15-26 let oz. 65,8% starih 65+ let).

60,8% Evropejcev (62,8% Slovencev) se je strinjalo s trditvijo, da mediji pretiravajo, ko govorijo o konfliktu med generacijami. Ker se bo število starejših volivcev povečalo, bodo politike manj pozornosti namenjale mladim ljudem, je bila še ena od trditev, s katero se ni strinjala polovica Evropejcev (42% Slovencev). Bistvenih razlik v strinjanju z omenjeno trditvijo ni bilo med starostnimi skupinami ni bilo, prav tako ne med tistimi, ki so na različnih stopnjah že zaključili izobraževanje. Izstopali so le tisti, ki se še izobražujejo, saj jih je 52% menilo, da bo politika manj usmerjena na mlade, ker bo vse večje število starejših volivcev.

Precejšnje odstopanje Slovenije od evropskega povprečja se je pokazalo pri strinjanju s trditvijo, da bo manj služb za mlade, ker bodo starejši ljudje delali dlje časa. Takšnega mnenja je bilo 55,5% Evropejcev in 70,1% Slovencev. S to trditvijo se je popolnoma strinjalo 58,8% Grkov in 49,7% Ciprčanov. Delno so podatki odraz visoke stopnje brezposelnosti med mladimi (15-24 let), ki znaša v Grčiji 24,2%.V Sloveniji je bila letos 12% stopnja brezposelnosti mladih, predvsem je izrazit problem brezposelnosti diplomantov starih od 25 do 29 let. Po podatku ZZZS se je delež brezposelnih s šesto in sedmo stopnjo izobrazbe med dolgotrajno zaposlenimi med letoma 2002 in 2007 povečal s 3,8% na 7,7%. Po drugi strani je po uradnih podatkih stopnja brezposelnosti mladih v nekaterih drugih evropskih državah še višja (Španija, Slovaška, Belgija, Estonija, Irska), kljub temu se s trditvijo, da bo manj služb za mlade, ker bodo starejši ljudje delali dlje časa, prebivalci teh držav niso tako številčno strinjali. Razlogov za to je seveda več in bi jih bilo treba identificirati ter jih poskušati zmanjšati. Bistvenih razlik v strinjanju z omenjeno trditvijo ni bilo med spoloma in starostnimi skupinami, se je pa pokazala glede na stopnjo izobrazbe. In sicer, manj izobraženi Evropejci se bolj strinjajo (62%) s trditvijo, da bo za mlade manj služb, ker bodo starejši delali dlje kot izobraženi Evropejci (47%), ki so se šolali 20 let in več.

Sedem od desetih prebivalcev EU se ni strinjalo s trditvijo, da podjetja, ki v glavnem zaposlujejo mlade ljudi, bolje poslujejo kot podjetja, ki zaposlujejo ljudi različnih starosti. V Sloveniji je bilo manj ljudi (64,3%) takšnega mnenja kot je evropsko povprečje. Najmanj so se s to trditvijo strinjali v državah z liberalnim, konzervativno-korporativističnim in socialdemokratskim blaginjskim modelom. Najbolj so se s tem strinjali v nekdanjih socialističnih državah ter v delno mediteranskih državah. Pomembno vlogo pri stališču je imela tudi izobrazba, saj je tretjina manj izobraženih menila, da so podjetja, ki zaposlujejo mlade, uspešnejša od drugih, medtem ko se je s tem strinjalo 18,5% izobražencev.

2. Stroški starajoče se družbe – pokojnine in oskrba 

Državljani EU se strinjajo, da morajo njihove vlade več denarja nameniti za pokojnine in oskrbo starejših: v 18 državah članicah se je s tem strinjalo vsaj 8 od 10-ih anketiranih, in temu predlogu ni nasprotovalo več kot 6 od 10-ih. Najmanj se je s tem strinjala večina držav s socialdemokratskim sistemom blaginje, kamor prištevamo tudi Slovenijo, kjer je skoraj tretjina temu predlogu nasprotovala. 

Z izjavo, da v prihodnjih desetletjih vlade ne bodo mogle več zagotavljati denarja za pokojnine in oskrbo starih ljudi, se je strinjalo okoli 4 od 10-ih anketirancev v Bolgariji in Romuniji in dvakrat toliko na Portugalskem (81%), v Sloveniji pa 54,7%. Stari med 25 in 54 leti so bili najbolj zaskrbljeni glede dostopnosti pokojnin: nekaj več kot 6 od 10-ih se je strinjalo s to trditvijo, v primerjavi s slabo večino v drugih starostnih skupinah (53%-55%).

Okoli polovica državljanov EU se je strinjala s trditvama, da bodo zaposleni ljudje vse manj pripravljeni plačevati davke in prispevke za socialno varnost, da bi podpirali starejše ljudi ter da morajo stari ljudje sprejeti pokojninske reforme, s katerimi se bo olajšalo finančno breme zaposlenega prebivalstva. S prvo trditvijo se je strinjalo skoraj 6 od 10-ih anketirancev, starih 15-24 let (kar je sicer veljalo za celotno Slovenijo) v primerjavi s polovico starejših anketirancev.

Da njihova država nameni premalo denarja za izobraževanje mladih ljudi v primerjavi s starejšimi, se je strinjalo dobri dve petini Evropejcev in dobra polovica Slovencev. Pritrdilni odgovori so nihali od 24% na Švedskem do 69% v Litvi. Takšnega mnenja so bili največ mladi, stari od 15 do 24 let (55,2%), medtem ko takšno razmišljanje s starostjo upada, tako da se s to trditvijo strinja le še dve petini oseb, starih 65 let in več (40,2%).

Dve tretjini evropskih prebivalcev se je strinjalo, da morajo njihove vlade omogočiti starejšim ljudem, da bodo delali dlje od običajne starosti za upokojitev, če bodo to želeli. Države z liberalnim in socialnodemokratskim tipom blaginje so to trditev močno podprle, najbolj med njimi Združeno kraljestvo, Finska in Nizozemska (87%). V Sloveniji je bilo strinjanje veliko manjše (55%), kar je veljalo tudi za druge države s socialdemokratskim sistemom blaginje. Le v Grčiji, na Slovaškem in v Italiji je bilo število tistih, ki se s tem niso strinjali, enako številu tistih, ki so podpirali trditev.

3. Prispevek starih ljudi v družbi

Več kot 8 od 10-ih vprašanih v skoraj vseh državah članicah se je strinjalo, da je finančna pomoč staršev in starih staršev pomembna, ko mladi ustvarjajo lastna gospodinjstva in družine. Celotna stopnja soglasja je bila znatno nižja na Danskem (59%), Nizozemskem (65%), Češkem (71%) in na Švedskem (76%).
Večina anketiranih v vseh državah članicah je tudi menila, da prispevek starejših ljudi, ki skrbijo za družinske člane ali sorodnike, ni dovolj cenjen v njihovi državi; s tem se jih je povsem strinjalo v razponu od 58% v Luksemburgu do 91% na Portugalskem in 75,4% v Sloveniji. S to trditvijo so se najbolj strinjali stari med 40 in 64 leti (80% vs. 71% pri starih 15-24 let).
Velika večina (78%) državljanov EU (v enakem deležu tudi Slovenci) se je strinjala, da starejši ljudje bistveno prispevajo k družbi s prostovoljskim delom v dobrodelnih in lokalnih organizacijah. Osem držav članic, v katerih so se anketiranci najmanj verjetno strinjali s to izjavo, pripada državam z državno-socialističnim tipom blaginje oz. so vse pridružene članice EU po letu 2004; države, kjer so se z izjavo najpogosteje strinjali, pa so iz EU-15. Le 7 od 10-ih ljudi, starih 15-24 let je dejalo, da starejši pomembno prispevajo k družbi s prostovoljskim delom v primerjavi z nad 83% ljudi, starih 55 let in več. V velemestih je najmanj anketiranih oseb menilo, da stari ljudje s prostovoljstvom prispevajo k družbi (70,9%), nekoliko višji je bil odstotek enako mislečih v mestnem okolju (77,8%), najvišji pa na podeželju (80,4%). Slednji podatek ni presenetljiv, saj se običajno lažje in hitreje razvija prostovoljstvo v podeželskem kot pa v mestnem okolju. Najmanj so bili tega mnenja fizični delavci (69,7%), največ pa upokojenci (83,8%).

Ko so državljane EU povprašali, ali obstaja dovolj možnosti za starejše in mlajše osebe, da se srečujejo in delajo skupaj prek različnih društev in lokalnih skupnostnih pobud, je večina ljudi dejala, da je teh možnosti premalo (63,8%). V Sloveniji je bilo takšnega mnenja 56,7% anketirancev.

4. Samostojno življenje starih ljudi, oskrba starih ljudi in podpora socialnih služb

Skoraj dve tretjini državljanov EU (in 72% Slovencev) je menilo, da so zdravniki, medicinske sestre in poklicni oskrbovalci v njihovih državah dovolj dobro usposobljeni, da skrbijo za posebne potrebe starejših ljudi. Popolnoma se je s to trditvijo strinjala nekaj manj kot polovica vprašanih v Grčiji, Litvi in Estoniji (46% -47%), več kot 8 od 10-ih anketirancev pa v Avstriji.
Približno 6 od 10-ih državljanov EU se ni strinjalo s trditvijo, da je dovolj socialnih storitev za podporo slabotnim starejšim ljudem, ki lahko na ta način ostanejo doma. Ljudje iz najmlajše (pod 25 let) in najstarejše starostne skupine (nad 64 let) so bili bolj kot anketiranci iz drugih starostnih skupin mnenja, da je na voljo dovolj socialnih storitev za podporo bolnih starejših (38%-39% v primerjavi s 30% -34%) in družinskih oskrbovalcev (28%-30% v primerjavi s 23% -24%).

Skoraj dve tretjini anketirancev se ni strinjalo s trditvijo, da imajo oskrbovalci starih družinskih članov dobro podporo s strani socialnih služb (v Sloveniji: 68%). Dejstvo je, da je položaj družinskih oskrbovalcev v mnogih evropskih državah, tudi v Sloveniji, zelo težak, saj smo priča velikemu pomanjkanju ustreznih podpornih storitev za družinske oskrbovalce in stare ljudi. Evropska Eurofamcare raziskava je npr. pokazala, da večina družinskih oskrbovalcev sploh ne prejema nikakršne podpore. Torej so mnenja ljudi o dostopnosti storitev bolj pozitivna, kot pa je dejansko stanje v mnogih državah. Kljub temu lahko vidimo odraz socialnih politik posameznih držav, saj se je višji delež ljudi v skandinavskih in zahodnoevropskih državah, ki imajo dejansko na voljo kar nekaj storitev za družinske oskrbovalce, strinjal, da je družinskim oskrbovalcem starih ljudi namenjenih dovolj storitev, kot pa v nekdanjih socialističnih in mediteranskih državah, kjer je tovrstne pomoči malo ali nič.

Anketiranci na Portugalskem, v Bolgariji in Grčiji so bili med najmanj zadovoljnimi s storitvami za bolne stare ljudi in njihove oskrbovalce. Po drugi strani so bili s tovrstnimi storitvami najbolj zadovoljni v Luksemburgu.

Najmanj 7 od 10-ih anketirancev v vseh državah članicah EU (povprečje v EU: 84, 5%) se je strinjalo, da veliko krhkih starih ljudi ne more živeti samostojno, ker njihovi domovi niso prilagojeni njihovim potrebam: s tem se je v celoti strinjalo od 70% anketiranih v Luksemburgu do 95% na Portugalskem (v Sloveniji: 85,2%). Z vidika aktivnega staranja ter preprečevanja poškodb, povezanih s padci starejših, ki sta eno od prioritetnih področij Svetovne zdravstvene organizacije, je prilagojenost domačega in zunanjega okolja starim ljudem ključnega pomena. Kljub temu so bila mnenja o tem, da bi starejši ljudje lahko veliko več prispevali v družbi, če bi se lahko lažje gibali naokoli, med državami precej različna. S trditvijo se je strinjala manj kot polovica Čehov, v primerjavi s približno devetimi od desetih anketiranih na Portugalskem, v Italiji, na Irskem in na Cipru. V Sloveniji ji je pritrdilo tri četrtine anketiranih, kar je blizu Evropskemu povprečju (77,6%).

5. Vloga javnih služb pri vzpodbujanju medgeneracijske solidarnosti

V šolah bi morali vzpodbujati boljše odnose med mladimi in starimi, meni najmanj vsak deveti od desetih Evopejcev. Prav takšno podporo ima tudi mnenje, da naj bi lokalne oblasti vzpodbujale pobude in združenja za večjo povezanost med mladimi in starimi ljudmi. Razlike med državami so bile le v tem, da so se ponekod v večjem deležu zelo močno strinjali s trditvijo (Portugalska: 83%, Grčija: 76,2%, Irska: 71,2%) kot drugod. Če pogledamo strinjanje na splošno, so deleži med državami podobni. V vseh državah članicah EU (razen na Češkem – 79%) se je najmanj 85% vprašanih strinjalo, da morajo lokalne oblasti podpirati združenja in pobude, ki krepijo tesnejše odnose med mladimi in starejšimi ljudmi. Zelo velik delež ljudi podpira tudi pobudo, da naj bi razvili javne centre, v katerih bi starim ljudem pomagali najti možnosti za prostovoljsko delo, ustrezno njihovim spretnostim, zmožnostim in željam.

Več kot 6 od 10-ih državljanov EU se ni strinjalo s trditvijo, da njihova vlada dobro in uspešno ozavešča o boljšem razumevanju med mladimi in starimi. S to trditvijo se v celoti ni strinjalo 28,5% anketirancev, v Sloveniji 17,5%. Največ delež ljudi, ki se niso strinjali s trditvijo (več kot 45%), je bil v Bolgariji, Grčiji, na Irskem in na Madžarskem. Litva in Belgija sta edini državi, kjer se je okoli polovica vprašanih strinjala z omenjeno izjavo. Najbolj so se strinjali stari 65 let in več (31,6%) ter stari od 15-24 let (29,4%).

Če torej povzamemo, lahko rečemo, da se državljani EU strinjajo glede vloge javnih organov pri vzpodbujanju boljših odnosov med starimi in mladimi. Omenjeni dve pobudi torej podpira veliko ljudi v Evropi.

Za natančnejšo analizo, predvsem pa za načrtovanje politik, ki bodo vzpodbujale medgeneracijsko solidarnost in zmanjševale dejavnike, ki nanjo negativno vplivajo, bi bilo zanimivo pogledati še bolj natančne podatke znotraj države, kot je bilo to narejeno za EU (glede na starost, spol, izobrazbo, zaposlitev ipd.). Ta javnomnenjska anketa je odraz socio-ekonomskega stanja v državah EU. Kljub temu nudi pomembne informacije o tem, kje so šibke točke, ki jim morajo naša družba in oblikovalci politik še posebej posvetiti pozornost. Medgeneracijska solidarnost je namreč temeljnega pomena za našo sedanjost in prihodnost.