Avtor: Tanja Pihlar, datum: 26.1.2010

Vlada avstralske zvezne države Queensland je bila pobudnik obsežnega medvladnega projekta za zmanjšanje socialne izolacije starih ljudi (Cross Government Project to Reduce Social Isolation of Older People), ki od leta 2003 poteka v več fazah. Vodenje projekta je prevzel Urad za seniorje na Oddelku za skupnosti Queenslandske vlade; člani projektnega usmerjevalnega odbora so med drugim Zdravstvene oblasti Queensland (Queensland Health) – Enota za duševno zdravje ter Enota za oskrbo na domu in v skupnosti, Avstralski oddelek za veteranske zadeve – Queensland (Australian Department of Veterans Affair – Queensland), Avstralsko-azijski center za staranje (Australasian Center on Ageing). Njegov glavni cilj je dobiti informacije o inovativnih in trajnostnih ukrepih ter aktivnostih za zmanjšanje in preprečevanje socialne izolacije v skupnosti. Projekt je razdeljen na pet faz: 1. proučitev obstoječe literature; 2. posvetovanja v posameznih skupnostih po državi, da bi lahko ugotovili, kateri so varovalni dejavniki in dejavniki tveganja za socialno izolacijo ter kakšni so ukrepi za njeno preprečevanje na lokalni ravni; 3. analiza rezultatov projekta; 4. implementacija in evalvacija predstavitvenih projektov; 5. širitev informacij o učinkovitih modelih za preprečevanje in zmanjšanje socialne izolacije.

Za našo revijo si bomo ogledali vmesno poročilo, v katerem so zbrane temeljne ugotovitve, do katerih so se raziskovalci dokopali v prvih treh fazah projekta (končno poročilo naj bi bilo objavljeno v začetku leta 2009). Socialna izolacije starih ljudi je nedvomno pereč problem in vpliva na njihovo zdravje in dobro počutje. Je kompleksen pojav, ki vključuje tako socialno in čustveno izolacijo (str. 8). Stari ljudje imajo do socialne interakcije zelo različen odnos: za nekatere so pomembni tesnejši odnosi z manjšim številom ljudi, za druge pa je pomembna interakcija s številnimi ljudmi. Vendar socialni stiki niso zagotovilo, da ne bodo imeli občutka osamljenosti. Socialna izolacija vpliva na telesno in duševno zdravje in je dejavnik tveganja za samomorilnost.

Razširjenost socialne izolacije med starimi ljudmi je težko oceniti, ker se jo različno opredeljuje in ker so podatki o tem pomanjkljivi. Avtorji na podlagi več študij ocenjujejo, da je vsaj 10% ljudi v starostni skupini 65 let in več socialno izoliranih in da je nadaljnjih 12% ogroženih (str. 9). Čeprav večina starih ljudi ni socialno izoliranih, avtorji predvidevajo, da se bo zaradi staranja prebivalstva število socialno izoliranih ljudi povečalo.

Avtorji so v raziskavi ugotovili, da obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na socialno izolacijo, in sicer na treh različnih ravneh: na individualni, na socialni ter na ravni skupnosti in okolja (gl. str. 33). Sem sodijo:

1. individualna raven: telesno in duševno zdravje, prizadetost (slušne okvare), možnost uporabe javnega in zasebnega prevoza, materialno stanje, smiselne dejavnosti, spol, poznavanje sodobnih tehničnih pripomočkov za komunikacijo, pripravljenost sprejemati pomoč, odnos do življenja ipd.;
2. socialna raven: partnerstvo, podpora družine, socialna mreža, preselitev v novo okolje, oskrbovanje družinskega člana, ki potrebuje oskrbo, možnost sodelovanja v socialnih aktivnosti v skupnosti ipd.;
3. okoljska raven in raven skupnosti: javni prostor, ki je na voljo vsem članom skupnosti, lokalna infrastruktura za zdravo staranje, razpoložljivost služb za zdravstveno in socialno oskrbo za zadovoljitev potreb v skupnosti, dostopnost do informacij o tovrstnih službah, ageizem, rasizem, socialni kapital ipd.

Nekateri od dejavnikov imajo kumulativen učinek, kot npr. izguba partnerja, socialne mreže, prihodka in zdravja. Razumevanje dejavnikov tveganja in varovalnih dejavnikov je pomembno pri načrtovanju ukrepov za zmanjšanje in preprečevanje socialne izolacije. Upoštevati je treba, da se dejavniki med seboj prepletajo. Tako lahko npr. oseba z duševno boleznijo prebiva v skupnosti, kjer sicer obstaja dobra infrastruktura za zdravo staranje, ni pa na voljo psihiatričnih in svetovalnih služb.

Na socialno vključenost starih ljudi vplivajo tudi prehodi in kritični življenjski dogodki, kot npr. upokojitev, ki pomeni spremembo načina življenja, vključno s spremembo socialne mreže; izguba partnerja, preselitev v novo okolje ali preselitev sorodnikov in znancev, nenadna onemoglost zaradi kapi ali infarkta. Socialni stiki se zmanjšajo tudi pri starih osebah, ki so bile žrtve nasilja in se bojijo zapustiti prebivališče; pri osebah, ki niso stabilne pri hoji in so pri njih pogostejši padci. Nenazadnje velja to tudi za osebe, ki nimajo več vozniškega dovoljenja in živijo v skupnostih, kjer ni dobrega javnega prevoza. Pravočasni ukrepi v primeru kritičnih dogodkov in prehodov lahko preprečijo socialno izolacijo starih ljudi.

Avtorji so posebno pozornost namenili skupinam, ki so še posebej ranljive (str. 14 in dalje). To so najstarejši stari, ki so pogosteje onemogli in imajo več kroničnih bolezni kot pa osebe v drugih starostnih skupinah. Ranljive so tudi osebe, ki imajo manjšo sposobnost navezovanja stikov z drugimi, nižjo socialno zaupanje in/ali duševno bolezen, osebe s slušnimi okvarami. Starejši moški so bolj ranljivi za socialno izolacijo kot pa ženske, ker so bolj odvisni od socialnih vezi na delovnem mestu, čustveno so manj sposobni živeti sami in težje zaprosijo za pomoč. Nadalje avtorji med ranljivimi skupinam za socialno izolacijo omenjajo tudi domorodno prebivalstvo in stare ljudi iz kulturno in jezikovno različnih okolij, oskrbovance v domovih za stare, stare ljudi z omejenim dostopom do zasebnega ali javnega prevoza, družinske oskrbovalce, žrtve zlorab, stare ljudi, ki se bojijo kriminala, brezdomce ipd.

V prvi in drugi fazi projekta so raziskali tudi, s katerimi ukrepi bi bilo mogoče preprečiti in zmanjšati socialno izolacijo (str. 17 in dalje). Da bi bili ukrepi učinkoviti in trajnostni, je potrebno sodelovanje celotne skupnosti; učinkovita akcija tudi ni mogoča brez partnerstva med različnimi sektorji v skupnosti. Po mnenju avtorjev je treba v načrtovanje in nadzor implementacije vključiti tudi stare ljudi. Ukrepi v skupnosti med drugim vključujejo: identifikacijo lokalnih dejavnikov varovanja in tveganja, razvoj akcijskega načrta za skupnost in njegovo implementacijo. Cilj akcijskega načrta je zgraditi infrastrukturo za promocijo socialne vključenosti starih ljudi. Avtorji med ukrepi navajajo tudi individualno pomoč, ki vključuje obiske na domu, pomoč po telefonu, telefonsko ali osebno informiranje o socialnih dejavnostih in službah v skupnosti, spremstvo pri nakupovanjih in obiskih zdravnika ipd. Pomembno je tudi mentorstvo: mentor pomaga starejši osebi pri razvijanju socialnih kompetenc, socialnih stikov in pri socialni neodvisnosti. Nadaljnji ukrep je promocija pozitivnega in zdravega staranja, ki med drugim vključuje ozaveščanje starih ljudi o vplivu socialne izolacije na zdravje, izgradnjo infrastrukture v skupnosti za podporo telesne dejavnosti oz. aktivno staranje, preventivne ukrepe za promocijo socialne povezanosti, podpiranje mrež in sodelovanje v skupnosti ipd. Kot četrti ukrep avtorji navajajo spodbujanje smiselnih dejavnosti pri starih ljudeh, kar ima številne pozitivne učinke, kot npr. povečanje samozaupanja, veselja do življenja, in varuje pred depresijo. Sodelovanje v skupinskih dejavnostih zadovoljuje potrebe po prijateljstvu in druženju. Peti ukrep je v skupnosti zagotoviti dostop do socialnih povezav, dejavnosti, dobrin, služb in informacij. V raziskavi so ugotovili, da to otežujejo različne ovire, kot je npr. slabša razvitost javnega prevoza v podeželskih in oddaljenih okoljih, medtem ko v velemestih ni javnega prevoza, ki bi bil primeren in prijazen starim ljudem. Pomembna je ustrezna infrastruktura, kot so varni, široki in asfaltirani pločniki, primerne pešpoti za onemogle starejše osebe in invalide, dobra razsvetljava, dovolj toaletnih prostorov ipd. Za stare ljudi je tudi pomembno, da čim dlje lahko vozijo avto, potrebne so tudi izboljšave v javnem prometu, da bi bolje ustrezal njihovem potrebam. Kot zadnji ukrep avtorji omenjajo učinkovito strategijo informiranja o službah in možnostih za socialno povezavo, saj starim ljudem ne koristijo, če niso obveščeni. Takšno informiranje mora zajeti celotno skupnost, obveščanje mora potekati prek različnih medijev. Med najbolj učinkovitimi je ustno obveščanje (prek sorodnikov, znancev, sosedov ipd.), večina obveščanja v skupnosti je s prospekti in glasili, vendar je treba paziti, da starejši ne bodo imeli tovrstnih informacij za običajno reklamno gradivo.

Ob koncu poročila najdemo več dodatkov, v katerih je zbrano različno gradivo: med drugim zaključke prve faze projekta, primere dobre prakse v Queenslandu in tabelo dejavnikov, ki vplivajo na socialno izolacijo.

V poročilu o avstralski raziskavi socialne izključenosti najdemo marsikatero koristno informacijo. Dostopno je na spletnem naslovu: http://www.communities.qld.gov.au/seniors/isolation/consultation/documents/pdf/social-isolation-report-interim-report.pdf.