Avtor: Ksenija in Jože Ramovš, datum: 26.1.2010

Knjiga o ženski Kraljica in divja ženska, ki jo je letos v slovenskem prevodu izdala Mohorjeva družba iz Celja, ter knjiga o moškem Boj in ljubezen, ki je izšla lani, tvorita dopolnjujoči se par. Obe sta namenjeni tako ženskam kot moškim, da bi eni in drugi bolje spoznali sebe in svoje posebne zmožnosti, prav tako pa drug drugega v njihovi spolni posebnosti in skupnih človeških značilnostih.

Skupno izhodišče obeh knjig je jungovska psihologija in njeno spoznanje, da imamo ljudje skupno podzavest, ki vodi človeško vrsto v njenem razvoju. Vsak posameznik se toliko uresničuje v svoje lastno dobro in v dobro skupnosti, kolikor vodi svojo življenjsko usmeritev v skladu z notranjimi ali sistemskimi zakonitostmi narave, družbe in sebe kot človeka. Pomemben način, da se zave temeljnih zakonitosti, kdo in kaj je, zlasti pa, kako naj živi, je človekovo srečanje z arhetipi, ki so celovite modelne prapodobe v njegovem nezavednem. Do njih lahko pride v pripovedih in zgodbah z močno simbolično povednostjo. V takih zgodbah se nahaja več spoznanja o kakovostnem uresničenju človeka in medčloveškega sožitja, kot v sodobnih znanstvenih spoznanjih. Ta več pomeni, da imajo znanstvena spoznanja samo razumski vidik védenja o temeljnih vprašanjih človeka, medtem ko imajo simbolične zgodbe tudi druge vidike. Razumska spoznanja lahko človeka informirajo in usmerjajo, medtem ko so simbolične zgodbe glede informacij bolj zastrte, njihova velika prednost pa je privlačna moč, ki daje človeku energijo in motivacijo, da pomembna spoznanja o sebi, sožitju z drugimi in z naravo tudi uresničuje. Avtor pravi: »Arhetipski liki imajo po Jungu sposobnost, da nas povežejo z lastnim nabojem, ki ga nosimo v sebi. Spodbujajo nas, da se vse bolj osredinimo in najdemo lastno središče. Vsak arhetipski lik ima svoj naboj.« (Grün, 2009, str. 10)

Knjiga o moškem Boj in ljubezen predstavlja arhetipske like osemnajst moških iz Svetega pisma, knjiga Kraljica in divja ženska pa vzporedne arhetipske like žensk. Avtorja v skladu z Jungovim spoznanjem in vsakdanjo izkušnjo poudarjata, da se »moški« arhetipi uresničujejo tudi v ženski in »ženski« tudi v moškem, poudarita pa tudi spoznanje, ki je danes bolj v ozadju, da ima namreč vsak od spolov tudi svoje posebne sposobnosti in možnosti ter da je sprejemanje in razvijanje svojih spolnih značilnosti pri ženskah in moških zelo pomembno za komplementarno sožitje. Knjigi predstavljamo v naši reviji tudi zaradi poglobljene in nazorne predstavitve tega spoznanja. Z njim je namreč neločljivo povezano sorodno spoznanje, da ima vsako starostno obdobje v človekovem življenju svoje specifične sposobnosti in možnosti, ki jih je treba prav tako zavestno spoznavati, sprejemati in uresničevati, da je medgeneracijsko sožitje lepo in plodno (Alselm Grün je napisal tudi knjigo o staranju, ki jo bomo predstavili drugič).

Po tej vsebinski opombi poglejmo najprej knjigo o ženski in nato še o moškem.

»Danes veliko žensk vznemirja predvsem hrepenenje po svobodi in neodvisnosti. Iščejo zmožnosti, ki se skrivajo v njih ... Sodobne ženske želijo odkriti, česa so zmožne, kadar ne izhajajo iz pričakovanj drugih, temveč iz lastnih moči. Hkrati pogosto trpijo, ker se na poti k svoji ženskosti čutijo nerazumljene in prepuščene same sebi«, je v uvodu v knjigo Kraljica in divja ženska napisal Anselm Grün (str. 5). Linda Jorosch, soavtorica knjige in njegova sestra, ki skozi vso knjigo dodaja svoje misli na podlagi strokovnih izkušenj, pa pravi v uvodu, da »se danes veliko žensk ukvarja s tem, kako bi se otresle vloge žrtve in pogosto privzgojenega samorazvrednotenja, ki povzročata prav to nezadovoljstvo, tako zelo vidno celo navzven« (str. 5).

Avtorja knjige nagovarjata bralce prek štirinajstih svetopisemskih arhetipskih ženskih likov. Ti liki nagovarjajo tiste moči in izkušnje, ki jih v sebi nosi vsaka ženska. To povedo že naslovi poglavij: Debora – sodnica, Estera – kraljica, Eva – mati, Hagara – zapuščena, ki jo je varoval angel, Ana – modra ženska, Judita – bojevnica, Lidija – svečenica, Marija Magdalena – strastno ljubeča, Marija – spreminjevalka, Marta in Marija – gostiteljica in umetnica, Mirjam – prerokinja, Ruta – tujka, Sara – smejoča se ženska, Tamara – divja ženska. Značilno za vse te ženske je, da so cenile svoje življenje, sprejemale so odločitve. Nad svojim položajem se niso pritoževale, ampak so uporabile svoje sile, da bi ga spremenile. Vse naštete like je možno razumeti kot variacije dveh osnovnih ženskih vlog, in sicer duhovne ženske in ženske matere. V nadaljevanju bomo bežno osvetlili lik Ane in Marije.

Evangelist Luka opiše Ano kot prerokinjo, ki je po sedmih letih zakona ovdovela in je do konca svojega življenja bivala ob molitvi in postu v templju. Števila, ki opisujejo Anino življenje, so simbolična. Sedem let je bila poročena. Sedem je število preobrazbe. In zdaj je stara 84 let. Osemdeset je število večnosti in neskončnosti, transcendence, ki nastopi v našem življenju. Štiri pa pomeni štiri elemente. Ana uteleša staro, modro žensko. Tudi danes živijo stare modre ženske, kakor je bila Ana. Ne sodijo, ko jim pripoveduješ o svojem življenju. Vse razumejo, vidijo do dna. Ne govorijo veliko. Toda ko kaj rečejo, povedo bistveno. Natanko čutijo, kaj drugi potrebuje. Ne vsiljujejo se, a ko je kdo v stiski, so tam. Modre ženske imajo izostren čut za modrost narave. Živijo skladno z naravo. Notranje so povezane z veliko materjo stvarstva. Ženska ima drugačno modrost kakor moški. Svoje vednosti ni pridobila v mnogih bojih in na potovanjih, temveč prihaja iz globoke povezanosti z vsem. Ve, kaj pomeni rojstvo in umiranje, nastajanje in minevanje. Iz lastne izkušnje pozna skrivnost človekovega življenja. (str. 66)

Modre ženske so bile v vseh kulturah deležne posebnega spoštovanja. Zaradi njihovih življenjskih izkušenj in modrosti so jih ljudje radi spraševali za nasvet. V današnjem času visoko cenimo mladost, zato je starejša modra ženska nekoliko izgubila svojo veljavo. Kljub temu veliko žensk hrepeni po tem, da bi srečale modro žensko. V vsakdanjem življenju se pogosto počutijo izgubljene in nič več osredinjene v svoji ženski moči. Želijo si, da bi imele v bližini žensko, ki bi izžarevala življenjske izkušnje, potrpljenje in blagost, žensko, ki bi modro in prijazno pazila nanje, potem ko bi ji zaupale vse, kar jih vznemirja v njihovem ženskem življenju. Na te misli soavtorice Linde Jarosch lahko navežemo naše lepe izkušnje in spoznanja o medgeneracijskem druženju, ki ga v lastno zadovoljstvo in v zadovoljstvo mnogih starejših udejanjajo prostovoljci širom po Sloveniji.

Za mnoge ženske je Marija tista podoba, ki jim pomaga, da sprejmejo lastno žensko identiteto in se veselijo tega, da so ženske. Avtor navaja Ericha Neumanna, ki je na podlagi Jungove psihologije opisal arhetip spreminjevalke. Že od pradavnine je ženska povezana s fenomenom spreminjanja – z rojevanjem in umiranjem, z rastjo in preobražanjem. Podobo materinskega naročja, v katerem otrok odrašča in preživlja različne stopnje razvoja, so v pradavnini razumeli tako, kot da je mati posoda, v kateri se dogaja preobrazba. Kar so arhetipske podobe spreminjanja in preobrazbe pomenile v pradavnini, doživljajo ženske danes podobno: na njihovem področju življenja se dogaja preobrazba. V njihovi bližini se spreminjajo otroci. Ženske na nek poseben način zaznavajo procese spreminjanja v družini in v družbi. In s svojimi vprašanji pogosto sprožijo preobrazbo. (str. 105)

V 13. stoletju se je pojavila Pieta – Sočutna: mati drži v naročju mrtvega sina. Ponazarja trpljenje v življenju vsake ženske, ko je morala ljubljenemu človeku pustiti oditi; trpljenje vsake ženske, ki je morala žrtvovati svoje zdravje ali ki se je odpovedala kaki svoji možnosti. V trpljenju smo najprej osamljene, negotove in ranljive. V tem času se naučimo sprejeti pomoč in dejstvo, da potrebujemo druge ljudi. Tudi Marija ni stala sama pod križem, ob njej so stali ljudje, ki so jo podpirali, in sprejela je njihovo podporo. (str. 107)

Grünova knjiga o moškem Boj in ljubezen je sestavljena zelo podobno kot knjiga o ženski. Predgovoru sledijo poglavja, od katerih vsako predstavi značilno moško osebo iz Svetega pisma in na njej pokaže arhetipsko moško značilnost; oboje je izraženo tudi v naslovih poglavij: Adam – moški in ženska, Abraham – romar, Izak – otrok brez očeta, Jakob – oče, Jožef – mag, Mojzes – voditelj, Samson – bojevnik, David – kralj, Salomon – ljubimec, Jeremija – mučenec, Elija – prerok, Job – trpeči pravičnik, Jona – šaljivec, Peter – skala, Pavel – misijonar, Janez Krstnik – divji moški, Janez – prijatelj in modri starec ter Jezus – zdravilec. V sklepnem poglavju so povzete misli o tem, kako postati moški, zatem pa je dodan seznam uporabljene literature.

Omenimo za pokušino tri opisane moške like: Petra, Janeza in Jono.

Peter je po rodu preprost ribič, z veliko energije in naglega značaja. Večkrat se zaleti v očitno neumnost ali napačno smer, toda njegova pristnost in iskrenost ga vedno vrneta na tisto življenjsko pot, ki je najbolj smiselna zanj in za skupnost. Vodja – trdna skala – skupnosti vseh Jezusovih učencev ni postal zaradi avtoritarne moči niti zaradi svojih odlik, ki bi jih ne zasenčevale vidne slabosti. Je lik moškega, ki sprejema svojo vodstveno vlogo in poslanstvo, njunega uresničevanja pa se nenehno uči v zdravem, ponižnem partnerskem dialogu z drugimi ljudmi in z dejanskimi razmerami. Takšna mehka trdnost je ena od pomembnih razvojnih smeri moškega.

Janez je Jezusov najljubši učenec, čuteč prijatelj, ki daje in sprejema človeško nežnost v besedah in vedenju, prav tako pa zdrži kot opora ob človeku v najstrašnejših trenutkih (pod križem). Je mlad, lep, ambiciozen (z bratom Jakobom se pri Jezusu potegujeta za prva mesta), z veseljem se uči in prvi prepoznava bistvo stvari. Človek mu lahko zaupa tudi v smrtni uri vse, kar ima, vsa svoja spoznanja in izkušnje, svoje najdražje. Od vseh Jezusovih učencev je samo Janez prikazan tudi kot starček, šestdeset ali več let po Jezusovi smrti. Njegovi spisi v Svetem pismu (evangelij, obe pismi in Razodetje) so prežeti z globoko duhovnostjo, pravo mistiko, in sicer mistiko mile in blage ljubezni, ki edina ohranja ravnotežje med zrelo individualno osebo in sožitjem v skupnosti ter to dvoje neločljivo povezuje v celoto uspelega človeškega življenja. Starček Janez ponavlja svojim samo eno božjo in človeško zapoved: »Ljubite se med seboj!«

Knjiga preroka Jona je v Svetem pismu zelo kratka, za komaj kaki dve strani jo je. Ta prerok je kot cirkuški klovn. Ko mu Bog naloži poslanstvo, odide v čisto drugo smer, toda v tragikomičnih okoliščinah polno opravi svoje preroško poslanstvo, ne da bi to hotel. Nasprotno, ob uspehu trmari kot pubertetnik v pravcato depresivnost. Ne zgodi pa se mu nič, ampak ga pri vseh njegovih neumnostih kot otroke, pijance in norce, varujeta dva angela varuha, če se izrazimo s slovenskim pregovorom. Pri Jonu se Bog kaže tudi kot dobrodušen šaljivec. Za današnjega moškega – in prav tako za žensko, saj ima vsaka ženska v sebi tudi moške gene – je zelo dragoceno, da stvari ne jemlje smrtno resno, ampak v napornih in resnih trenutkih vidi tudi smešno plat sebe, drugih in okoliščin, pa naj so prijetne ali hude, malenkostne ali življenjsko odločilne.

Še misel za konec tega prikaza obeh knjig.

Zgodbe žensk in moških z močno arhetipsko povednostjo o značilnostih in (z)možnostih žensk in moških sta avtorja izbrala med osebnostmi Biblije ali Svetega pisma, to je starodavne judovsko-krščanske zbirke več kot 70 knjig temeljnega verskega izročila teh dveh religij. Njuna jungovska psihološka interpretacija zgodb nudi bralcu zlasti dvoje.

Prvo je psiho- in sociohigienski naboj obeh knjig. Pokojni Trstenjak, ki je bil s 750.000 izdanimi izvodi tovrstnih knjig njihov najuspešnejši slovenski pisec, je to zvrst imenoval knjige življenjske modrosti. Knjiga o ženski Kraljica in divja ženska ter knjiga o moškem Boj in ljubezen imata namen pomagati bralcu – moškemu in ženski – pri njunem prizadevanju za osebno uresničevanje in medsebojno sožitje. Sodeč po tem, da je Anselm Grün eden od najbolj prevajanih in tiskanih sodobnih avtorjev, ta svoj namen tudi dosegata.

Naj dodamo, da je za človeško uresničitev nepogrešljivo iskanje v samem sebi, kot je prodorno odkrival Jung, vendar pa ni zadostno. Samo ta pot brez drugih se hitro izgubi v jalov poskus individualističnega samouresničevanja. Človekova uresničitev stoji na treh nogah: poleg vpogleda vase sta potrebna še sožitni odnos z drugimi ter globoko doživljanje in upoštevanje celotne neosebne resničnosti (narave, zdravja, razmer …); z Martinom Bubrom bi dejali, da so za človekovo uresničitev potrebni lastni osebni jaz, pristen dialog s ti-jem ter upoštevanje onega. Potrebno je vse troje skupaj, kajti prvo, drugo ali tretje, ločeno od drugih dveh, ni le nezadostno, ampak ima tudi usodne pasti: pri poglabljanju vase se človek zlahka izgubi v sebi kot popotnik v podzemnih jamah, sožitje se rado sprevrže v podrejanje, manipulacijo in druge vrste izkoriščanja, neživa resničnost kaj lahko postane človekova omama (npr. imetje). Pri celostnem nauku o človekovem vsakdanjem uresničevanju (antropohigieni) se nam kaže še posebej nepogrešljiv pristen medčloveški dialog. V njem je namreč človeku drugi ogledalo, ki najbolje odseva resničnost in vrednost tega, kar je človek o sebi odkril pri poglabljanju v globine svoje podzavesti. Doživljanje drugega kot radikalno drugega v dialogu z njim je za človeka nenadomestljiv vir bogatenja – nič ne more človeka tako obogateti kakor pristen ali ljubeč odnos s sočlovekom. Končno se človek samo v pristnem sožitju in dialogu z drugim nauči sprejemati drugega in zdržati v sožitju z njim, ko je neprijeten, ter biti z njim solidaren, ko je nemočen. Pri jungovsko usmerjenih avtorjih – kamor sodita avtorja predstavljenih knjig – človek išče predvsem orientacijo za poglabljanje vase, pri drugih usmeritvah pa orientacijo za dialog z drugimi ali za zdrava razmerja z neživo resničnostjo.

Druga značilnost obeh knjig je duhovnost. Duhovnost je specifično človeška značilnost. Ta je kot skrivnostna tla, na katerih stoji človekovo poglabljanje vase, njegovo sožitje z drugimi ljudmi in njegova kompetentnost za smiselno orientacijo v neživi stvarnosti. Pri duhovnosti prihaja človek v bolj ali manj zavesten stik s tem skrivnostnim temeljem, ki ga pogosto doživlja kot presežni nadosebni Ti. Duhovnost je danes v ozadju, ko pa je govor o njej, je večinoma zelo nejasen. Knjigi, ki smo ju predstavili, dokaj jasno govorita o duhovnosti, celo o specifični ženski in moški duhovnosti. Sodeč po tem, da sodi Anselm Grün med danes najbolj iskane duhovne učitelje in da se pri tem nanj obračajo podjetniški menedžerji in poslovneži, ki želijo ob svojem stresnem delu najti tudi globljo duhovno stabilnost svoje življenjske poti, lahko sklepamo, da je tudi ta značilnost knjig sprejemljiva za današnjega iščočega moškega ali žensko. Grünova metoda duhovnega poglabljanja izhaja iz našega domačega krščanskega izročila. Knjiga o moškem in knjiga o ženski, ki smo ju predstavili, torej pomagata dojemati sebe in drugega v svoji človeški globini in v človeški globini nasprotnega spola tudi kot nedojemljivo skrivnost ter iz te globine črpati moč za kakovostno življenje in sožitje.

Omenimo še pomanjkljivost slovenske izdaje. S prevodom teh dveh knjig Mohorjeva družba nadaljuje z izdajanjem knjig, ki pomagajo ljudem krepiti telesno, duševno, duhovno in socialno zdravje v vsakdanjem življenju. V zadnjega pol stoletja je imela Mohorjeva družba pri tem izreden posluh za tiste vidike, ki so bili bolj potrebni in v ostali družbi zanemarjeni. V petdesetih in šestdesetih letih so bile njene izdaje že omenjenih Trstenjakovih knjig redka duševna in duhovna hrana slovenskemu ljudstvu, zadnja desetletja je pionirsko izdajala Frankla, Lukasovo in več drugih tovrstnih knjig. Tudi Grünovi sodita v to skupino. Ob njunih prednostih pa motijo jezikovne slabosti; (kdor pozna zgodbe mož iz Svetega pisma, na primer ve, da je Peter Jezusa zatajil, ne pa izdal, kot vztrajno dopoveduje slovenski prevod). Od urednikov in prevajalcev pri Mohorjevi družbi, ki opravlja veliko versko in kulturno poslanstvo med Slovenci, odkar jo je pred več kot poldrugim stoletjem ustanovil slovenski narodnjak in katoliški škof Slomšek, pričakujemo vrhunsko kakovost tudi v versko jezikovnih podrobnostih.

Na koncu še utrinek o konkretni možnosti za uporabo ene in druge od predstavljenih knjig v medgeneracijskih programih za kakovostno staranje. Potem ko so se v Evropi in Ameriki uveljavile ženske skupine za samopomoč, se zadnja leta pojavlja težnja po moških skupinah, v katerih se jih nekaj zainteresiranih srečuje na svoji tedenski uri. V skupini iščejo možnosti za globlje spoznavanje svoje moške narave in vloge, da bi jim bolje uspevalo vsakdanje življenje in sožitje. Knjiga o moških je primerno biblioedukacijsko gradivo za enoletno delo moške skupine za kakovostno staranje (seveda velja isto glede knjige o ženskah za specifično žensko skupino); taka moška skupina ob Grünovi knjigi se je lani oblikovala tudi pri nas in kaže, da bo letos imela nove posnemovalce.