Avtor: Anton Mlinar, datum: 26.1.2010

Knjiga Elisabeth MacKinlay o duhovnosti v pozni starosti, ki govori o napetosti med humorjem in obupom, zajema izbor desetih predavanj s konference o duhovnih nalogah staranja (The spiritual tasks of ageing: Humor and despair in later life), ki je pomladi leta 2003 potekala v Canberri (Avstralija). Četudi je zbornik nekoliko starejšega datuma, je vsebina aktualna in bo v nekem smislu v prihodnosti še bolj. V Kakovostni starosti je bilo predstavljenih že nekaj knjig mlajšega datuma o duhovnosti v starosti, ki jih je uredila ali napisala Elisabeth MacKinlay, anglikanska duhovnica, profesorica na Univerzi Charles Sturt, direktorica Centra za staranje in pastoralni študij v Canberri in vodja posvetovalne komisije za staranje na območju zvezne države Južni Wales. Čeprav je vodilna tema zbornika duhovnost v pozni starosti, pa je posebnost tega zbornika humor kot ena ključnih antropoloških tem v razumevanju človekovega položaja v svetu. Že samo to dejstvo opravičuje tematizacijo tega vprašanja v zvezi s starostjo. Humor je etimološko povezan z latinskim pojmom homo, človek, kar izvirno pomeni moker. To neposredno ne govori o tem, da je človekovo telo pretežno sestavljeno iz vode, pa tudi ne o tem, da je humor smešen in da mokrost namiguje na solze smeha, pač pa o življenju oziroma o tekočini življenja, krvi. Izvedeni pojmi humorja, kot pravkar omenjena povezava humorja s smehom, povezanost religije s humorjem v krščevanju z vodo (tekočina), številne kulturno pogojene vrste humorja ipd. so le primer, kako si človek skozi zgodovino prizadeva razpreti vprašanje svojega položaja v svetu in zgodovini in kako je poleg teoretskega razpravljanja, ki posplošuje, potrebna intenzivna osebna udeležba. Nekatere oblike humorja, kot na primer ironija in sarkazem, očitno kažejo na telesno razsežnost (sarx, meso) in vročekrvnost. Skratka, humor je odločen umik s pozicije moči (obvladovanja, nadzora ipd. po lastni volji ali po volji koga drugega) in prav tako odločna nastavitev resnice o človeku kot zrcala človečnosti. Ta tema je nedvomno pomemben vidik študija staranja in starosti. Povezanost duhovnosti in humorja ni naključna: podobno kot humor v raznih oblikah ne prizanaša, izziva in razkriva šibke točke, a nikoli ne škoduje, je tudi duhovnost področje zavesti in občutje krhkosti osebe, hkrati pa njena svoboda, odpor, kljubovalnost, neodvisnost.

Izbor tekstov v tem zborniku je svojevrstna kritika ideje uspešnega staranja. Medtem ko resno jemlje senčne strani staranja, zlasti pogostost depresij in izgube upanja, strahove pred prihodnostjo, upadanje telesnih moči in kognitivnih sposobnosti, in ko so nekateri avtorji zelo kritični do prakse duhovne oskrbe, ki se drži ustaljene nazorsko obarvane antropologije in je do neke mere absurdna (gluha), pa s humorjem v proces staranja vnaša nekatere nove teološke, pastoralne, psihološke in etične teme, kot sta na primer transcendenca in mir, in jih poskuša umestiti v človekovo soočanje s svojo končnostjo in krhkostjo. »Humor se izraža kot nekakšno heroično nezaupanje do ene najbolj izzivalnih življenjskih izkušenj, obupa, in omogoča praznovati življenje ter igrati božjo igro vere, upanja in ljubezni« (Melvin Kimble). Poudaril bi rad, da šibkost duhovnosti (humorja) ne gre jemati v običajnem pomenu besede, saj je duh kot antropološka struktura po definiciji brez moči, ne pa brez izhoda. Duhovna struktura kaže na to, da je človek na drugih ravneh, na primer na nagonski in čustveni ravni ne le bistveno nepotešen, pač pa tudi zaprt in brez izhoda. Duh pušča najmanj priprta vrata še nekam drugam. Človek, ki ima smisel za humor ali je duhovno nadarjen, lahko v neomejeni meri ravna odprto tudi v starosti oziroma v času, ko njegove telesne moči povsem pojemajo. Nastajanje človeka je povezano s to vedno večjo odprtostjo. Življenje/smrt sicer predstavljata neko dokončno mejo, toda v humornem svetu (na duhovni ravni) ta meja ni nasprotnik, ampak prijatelj. Zato je človek sposoben izvesti tako rekoč popolno distanciranje do sebe, videti sebe, biti oseba. Filozofska razprava nakazuje, da imajo lahko nekateri znani pojmi specifičen pomen. Transcendenca v kontekstu tega zbornika ne pomeni samo preseganja položaja, pač pa predvsem osebno navzočnost, prizemljenost v tem položaju. Človek poslej ni več homo faber, človek, ki bi se dokazoval z delom, ali človek na begu pred samim seboj, pač pa homo spiritualis, ki si upa stvari poimenovati in tudi pogledati v temo niča, ki ga sicer izziva celo življenje. Mir pomeni samouresničitev, sprejemanje prizemljenosti (omejenosti), pripravljenost sodelovati s tistimi, ki pomagajo, in razumeti tiste, ki ne sodelujejo.

Obup – izguba upanja – kot tretja kategorija te knjige kaže na človeka, ki je ostal na nagonsko-čustveni ravni, ujetnik ideje homo faber. Človeku, ki je vse življenje živel v območju narave čustev – od preprostih oblik zadovoljevanja potreb do naravne inteligence – in svet tako rekoč vse življenje doživljal hkrati kot nasprotnika in kot edini prostor, v starosti ne zmanjka le možnosti zadovoljevanja potreb (človekovo nezadovoljstvo je vedno v presežku), pač pa postane svet njegova dokončna kletka. Obup je tako rekoč razumljiv odziv.

Avtorji razprav v knjigi zagovarjajo tezo, da je človekova duhovna raven izraz človeške narave in ne neka dodana vrednost. Človek se lahko duhovno prebudi tudi v najbolj nemogočem življenjskem položaju. Duhovno prebujenje namreč ni odvisno od življenja, temveč od prostosti duha, da na probleme gleda s povsem drugimi očmi. Čeprav se torej zdi, da je v fazi dementnosti govoriti o duhovnem prebujenju ali o sodelovanju že na robu pretiravanja, je razmišljanje avtorjev z zornega kota samopreseganja (navzočnosti) zanimiv namig za medgeneracijsko sodelovanje in novo učno pot skupaj s starimi ljudmi, ki so tik pred smrtjo. Pomembna se mi zdi še ena podoba: tako duhovnost kot humor sta predstavljena kot pot, po kateri lahko hodijo vsi ljudje. Poudarek je na besedi hodijo. Čeprav se torej razprave vsebinsko nanašajo na terminalno obdobje človeškega življenja, ko ni upanja na ozdravljenje, je pomembno poudariti ta vidik hoje. To seveda ni dirka. Glede na to, da je današnja civilizacija ustvarila tako dolg seznam stvari, ki jo ovirajo pri napredku – med temi ovirami so tudi stari ljudje in še mnogi drugi, ki niso sposobni dirkati –, lahko na osnovi sporočilnosti humorja in duhovne prebujenosti rečemo, da je zlasti tudi na tem področju potreben radikalni preobrat vrednot, tako da bodo postale današnje ovire razvoja bistvena sestavina napredka in razmišljanja o prihodnosti. Izpostavljanje duhovne in/oziroma humorne dimenzije in analiza stanj, ki vodijo v obup, je potrebno v vseh obdobjih človeškega življenja.

Knjiga poleg predgovora, kratkega vsebinskega uvoda (E. MacKinlay) in stvarnega kazala (str. 161–165) obsega deset avtorskih prispevkov. Prvih pet govori o duhovnosti in humorju spričo človeškega obupa in komičnosti situacij, ki jih povzroča to nasprotje: Melvin A. Kimble, upokojeni profesor pastoralne teologije in direktor Centra za staranje, religijo in duhovnost v St. Paulu (ZDA), piše o človeškem obupu in igrivi prisotnosti (Human Despair and Comic Transcendence, str. 1–11); Susan McFadden, profesorica psihologije z Univerze Wisconsin Oshkosh (ZDA), piše o paradoksu humorja in ovirah obupa (The Paradoxes of Humor and the Burdens of Despair, str. 13–27); Heather Thompson, profesorica sistematične teologije na nacionalnem teološkem centru in na Univerzi Charles Sturt v Canberri, kliče starim, naj dvignejo svoja srca in se postavijo pokonci (Lift up Your Hearts: Humour and Despair in Later Life, str. 29–41); urednica Elizabeth MacKinlay govori o humorju kot poti k preprosti navzočnosti v starosti (Humour: A Way to Transcendence in Later Life, str. 43–58); John Killick, pisatelj in učitelj ter znanstveni sodelavec Univerze Stirling (VB), se vprašuje o identiteti starih ljudi, ki so zboleli za dementnostjo (Dementia, Identity, and Spirituality, str. 59–74). Naslednji dve razpravi se ukvarjata z vprašanjem, kako raziskovati duhovna vprašanja in človekovo iskanje smisla življenja. Elizabeth MacKinlay in Susan H. McFadden sta avtorici teksta, ki govori o nujnem raziskovanju religioznosti in duhovnosti v starosti ter o razširitvi vprašanja s filozofsko-teološkega na družbeno področje (Ways of Studying Religion, Spirituality, and Aging: The Social Scientific Approach, str. 75–90); John White, sodelavec teološke šole na Univerzi Charles Sturt, pa razpravlja o duhovni skrbi za stare ljudi, ki trpijo zaradi depresije, oziroma o nujnih spremembah izobraževanja tistih, ki nudijo duhovno oporo ljudem (Spiritual and Pastoral Care Approaches for Helping Older Adults with Depression, str. 91–107). Tri razprave na koncu se vsebinsko omejujejo na versko in duhovno oskrbo starih, dementnih in umirajočih. Corinne Trevitt, profesorica za gerontologijo (gerontics) na zdravstveni šoli Univerze Canberra (AU), in znova Elizabeth MacKinlay pišeta o religioznosti kot obliki pomoči starim, ki trpijo zaradi dementnosti (’Just Because I Can’t Remember…’ Religiousness in Older People with Dementia, str. 109–121); Ann Harrington, upokojena profesorica na zdravstveni šoli Univerze Flinders v Adelaidi (AU), pripoveduje o upanju, ki raste iz obupa (Hope Rising Out of Despair: The Spiritual Journey of Patients Admitted to a Hospice, str. 123–145); v zadnjem besedilu pa Elizabeth Vreugdenhil, sodelavka v organizirani metropolitanski domači oskrbi v Black Forestu (AU), govori o nebesedni komunikaciji (Non-Speech Based Pastoral Care: A Pastoral Care Program for Aged Care Residents with Little or No Ability to Speak, str. 147–160).

Nekoliko podrobneje bi predstavil prvih pet razprav, ki tematizirajo duhovnost in humor spričo obupa in depresije. Tematika je zanimiva zaradi percepcije posameznih pojmov in problematik, kot so duhovnost, transcendentnost, upanje, smisel, življenje, obup, smrt itn., in sicer zato, ker jih avtorji ne vidijo kot domene enega samega področja ali enovite opredelitve, pač pa kot izraz nujnosti sodelovanja različnih strok in služb in predvsem tudi zaradi antropologije. Ne mislim na kako specifično antropologijo, kot so filozofska, medicinska, socialna itn., pač pa na vprašanje o tem, kako ravnanje na tem področju vpliva na podobo človeka, kakšne so neposredne povratne informacije glede tega, kdo/kaj je človek spričo dejstva, da ni možnosti ozdravljenja, da ni več možnosti niti instinktivne niti čustvene niti intelektualne zadovoljitve, da se življenje bliža koncu in je smrt pred vrati. Humor je izredno natančen približek načelu duha, najvišjemu temelju, s katerim lahko človek opazuje bistvene vsebine človečnosti, kot so dobrota, ljubezen, kesanje, čudenje, mir, obup, svoboda, skratka to, čemur rečemo oseba. To je pomoč besed, s katerimi človek kot človek izraža, da je odprtost v svet, center odpora stvarnosti zadeva notranjega bistva biti človek. To je vodilna misel pri razpletanju vsebine te knjige.

Melvin A. Kimble (Human Despair and Comic Transcendence) za izhodišče svoje razprave jemlje Franklovo opredelitev obupa kot »trpljenja brez smisla« (str. 2). Franklova opredelitev eksistencialnega obupa ne kaže na kako duševno bolezen, na neko pomanjkanje (čeprav gre tudi za to), pač pa za trpljenje, specifično izražanje človekove duhovne narave, odprte v svet. Ta raven zavedanja je specifično človeška, toda kljub temu ni samoumevna. V mnogih primerih obupa se človeški duh le s težavo prebudi ali se sploh ne. Tedaj seveda prevlada običajen pojem nesmisla kot nezmožnosti za delo, kot duševna bolezen ipd. Pomembno je vedeti, pravi Kimble, da je človekovo bistvo njegova svoboda. Upanje v prihodnost ni upanje v to, da bo star človek zopet mlad in gibčen, pač pa da bo vzpostavil razmerje s svobodo, čemur je Frankl rekel derefleksija in obrat k sebi. Humor je specifično človeški, ker se manifestira kot človekova sposobnost, da je oseba (samozavest), da se lahko na neki način distancira od sebe, se sebi nasmeji in sprejme smisel, ki ga najde. Čutiti je, da je bodisi humor bodisi duhovna raven namenoma brez moči. Človek šele na ta način postane popolnoma odgovoren za svojo usodo, ni več igrača v njenih rokah. Intimna povezanost humorja z duhovnostjo ter vero je v kombinaciji vere kot komične izkušnje, možnosti, da človek izstopi iz življenja in opazuje svojo igro kot izzivanje boja med hudim in dobrim. Humornost situacije je v tem, da do tega spopada ne pride, ker na duhovni ravni ni izključujočih nasprotij. To je vsebina bogopodobnosti. Humor – podobno kot vera – človeku svetuje, naj se slabega ne trudi premagati v neposrednem spopadu. Ta nasvet je znan tudi iz Svetega pisma. Kimble meni, da gre za posebno božje vabilo človeku, da se ne zadovolji z življenjem kot kletko, ki grabi za življenjem kot za rešilno bilko in hoče živeti za vsako ceno, pač pa da se zave svoje možnosti, da izbere svobodo oziroma sebi primeren način spoznanja resničnosti. Distanca do življenja ne razvrednoti življenja, a tudi ne pusti, da bi želja preživeti zameglila vsa druga vprašanja. To je absolutno prednostno vprašanje človekove človečnosti. »Humor je pobeg, pa ne pred resnico, pač pa pred obupom ...« (str. 10).

Susan McFadden (The Paradoxes of Humor and the Burdens of Despair) nadaljuje s to temo, ko govori o vzrokih obupnega obupa pri starih ljudeh. S tem pojmom označuje težavno poslavljanje človeka od prevladujoče podobe človeka v dobi, v kateri šteje uspeh in imetje, inteligentnost in znanje (homo faber, človek delavec). Bolj kot percepcija tega obupa, ki ni tako redek, jo zanima paradoks dobrote v starosti, ki jo kažejo nekateri duhovno prebujeni ljudje. Pri tem ni zanimiva le njihova intimna povezanost med humorjem in vero, pač pa tudi med humorjem/duhom in dementnostjo. Paradoksna pomiritev glede vprašanja humorja ji je omogočila tudi preprosto in izredno natančno analizo današnjega kar precej prisotnega narcističnega preklinjanja starosti in obupa kot posledice izgub, ki jih na noben način ni mogoče nadomestiti. Susan McFadden nato skrbno razišče etimologijo in pomen humorja v človekovi človeški genezi, da bi lahko pokazala, kako znajo nekateri stari ljudje pokazati, da dostojanstvo osebe ni isto kot neodvisnost ali blaginja, pač pa kljubovanje, odprtost v svet in upanje. Glede na to pa, da dementnost nekateri imenujejo kar »teološka bolezen« (str. 22), kljubovanje ni samoumeven proces. Susan McFadden je vsekakor kritična do prevzetnosti religije, da obljublja posmrtnost, ne stori pa tistega, kar bi morala, namreč pomagati človeku, da se duhovno prebudi in je človek do konca. Včasih se šele v demetnosti pokaže, kaj je človek zamudil v življenju, če ni znal osebne vere povezati s humorjem – ki je predigra vere –, in ostal ujet v boj za preživetje.

Heather Thompson v svoji razpravi ne gre tako globoko (Lift up Your Hearts: Humour and Despair in Later Life), čeprav je tudi njena želja predstaviti razmerje med humorjem/duhom in obupom kot nalogo celovite osebe. Celovitost, ki je hkrati tudi sad te naloge/dejanja, je po njenem v tem, da človek dejansko pripada tako svetu časa in prostora (temu svetu) kot tudi brezčasnosti/brezprostornosti. Zanimivo je, kot ugotavlja, da se ta naloga v območju človeka delavca (homo faber) prikazuje kot krivica, medtem ko se v okolju obupa in depresije kaže kot pravica to, da se človek pri 65 letih lahko počutiti star, da je lahko nemaren, ne pomiva posode, ne pazi na obleko, se druži samo s starimi ipd. Pokazala je, da je humor tisto področje, na katerem se človek nespretno izogiba svoji nalogi biti cel človek, kot tudi povratna informacija, ki jo človek vendar razume kot nalogo. Medtem ko je situacija obupa izraz narcisoidne žalosti (užaljenosti) in vdaje brez kakršne koli sledi duhovnega kljubovanja, je humorna situacija vedno kombinacija obeh, obupa in duhovnega kljubovanja. Humor človeka prizemlji, ko mu pokaže, kako neroden je človek, če poudarja pomembnost samega sebe ali če se na ta način izogiba življenjskim nalogam. Na ta račun je največ šal o starosti. »Toda humor nas tudi potegne ven iz umrljivosti in končnosti, tako da se vidimo na širšem platnu, kjer igra ne govori o nas, temveč za nas« (str. 34). Ta tip humorja se ne ozira nazaj, ne zbija šal na račun starosti, pač pa gleda naprej na človeka, ki še vedno postaja in rase. Humor se naslanja na temeljno zaupanje, da svet ni igra, ki jo nekdo igra proti nam. Tako pomaga ljudem, da tega, kar se jim dogaja, ne vzamejo preveč resno.

Elizabeth MacKinlay v svojem prvem prispevku v zborniku (Humour: A Way to Transcendence in Later Life) piše o humorju kot načinu, kako se soočiti s svojo vsakdanjo vedno večjo omejenostjo. Prispevek je nastal na osnovi analiz večkratnih poglobljenih intervjujev s starimi ljudmi v domači oskrbi (varovana stanovanja), kjer živijo relativno samostojno življenje, obenem pa prejemajo pomoč prostovoljcev. Po njenem mnenju je humor edinstvena možnost v situacijah, v katerih bi bila na prvi pogled morda bolj razumljiva strah in žalost. Sklicuje se na različne avtorje, med drugim tudi na Franklovo misel, da je »humor orožje, s katerim človek brani samega sebe pred propadom« (str. 45). Frankl je to imenoval paradoksna namera. Že na duševni ravni, predvsem pa na duhovni ravni se zdi, da je humor nekakšna alarmna naprava, da ne bi pozabili biti ljudje. MacKinleyjeva meni, da je pri ljudeh, ki se med seboj poznajo, humor odlična metoda preprečevanja pozabljivosti. Humor ne pomeni smešne situacije, zbadanja ali smešenja drugih, pač pa tisto distanco do sebe, da lahko človek razlikuje med tem, ali se kdo smeji njemu ali skupaj z njim. »S šalami, ki poudarjajo negativne vidike staranja, stare ljudi napadamo« (str. 45). Tak humor ne izraža duhovne zrelosti in ne omogoča stičnih točk med ljudmi. Mackinleyjeva je v pogovorih s starimi ljudmi ugotovila, da je humorna povezava med ljudmi izjemno pomembno sredstvo premagovanja strahu pred situacijo takega trenutka. Med drugim je povedala naslednjo zgodbo dveh starih gospa. Prva pravi: »Iščem besedo, pa se je ne morem spomniti. To je moj problem. Ko se postaraš, je res hudo.« Druga ji odgovori: »Potrebuješ slovar?« Prva: »Ja, toda preden besedo najdeš, te že mine, da bi jo iskal« (str. 45 sl.).

John Killick, ki nadaljuje to tematiko, se v svoji razpravi še bolj omeji; vprašuje se o identiteti starih ljudi, ki so zboleli za dementnostjo (Dementia, Identity, and Spirituality). Avtor se ne ukvarja posebej z opredeljevanjem dementnosti ter njenih pojavnih oblik. Ljudje se dementnosti spontano bojijo iz neštetih razlogov. Podatki govorijo, da se te bolezni ljudje bojijo bolj kot raka. Med občimi razlogi je nedvomno ta, da večina strokovnjakov govori o dementnosti kot o destrukciji osebe. To pomeni, da je dementnost ultimativna bolezen, ki ima vedno zadnjo besedo. Killick navaja in se strinja z avtorji, ki dementosti nimajo za ultimativne destrukcije osebnosti, pač pa poškodbo njene intelektualne plati, ki »bolj izrazito prispeva k izraznosti simptoma. /.../ Če ljudje okrog bolnika nimajo uvida v razvoj simptoma, ima lahko to hude posledice na ravnanje z dementno osebo« (str. 63). Killick močno poudarja vlogo oskrbovalcev v dementnosti, njihovo pristojnost, ki lahko temeljito spremeni pogled na pozabljivost in inteligenco dementne osebe. Ker etiologija dementnosti in njen zgodnji potek še nista dovolj znani, se včasih zdi, da je izbruh simptomov že posledica nečesa, ne le vzrok težav. Če dementnost kaže na nekatere specifične težave, ki jih pozna samo človek, da namreč sklepa kompromise med instinktivnim in naučenim, potem je dementnost nedvomno bolj nevarna za tistega, ki se je v življenju bolj zanašal na naučeno kot na instinktivno (v današnji hiperkognitivni družbi). Vendar ne gre samo za to; povsem novo razumevanje dementnosti odpira domneva, da lahko izguba intelektualnih sposobnosti sproži duhovno prebujenje in duhovni napredek, kolikor duhovna dimenzija predstavlja iskanje resnice o sebi.

Glede na bistveni prispevek zbornika bi lahko vsebinski pregled tukaj tudi končali. Naslednjih pet razprav je ožje namenjenih bodisi možnostim raziskovalnih metod na področju javljanja religioznosti in duhovnosti pri starih ljudeh bodisi nujnosti tega raziskovanja (Elizabeth MacKinlay in Susan H. McFadden, ki sta avtorici razprave o – Ways of Studying Religion, Spirituality, and Aging: The Social Scientific Approach – poudarjata ravno to) bodisi posebnim vidikom ravnanja s starimi ljudmi, ki so deloma tudi rezultat manjših ali večjih raziskovalni projektov. Elizabeth MacKinlay in Susan H. McFadden očitno poudarjata, da tisti, ki se ukvarjajo z raziskovanjem verskih vprašanj, duhovnosti in staranja, bodisi ne obvladajo metodologij raziskovanja bodisi kažejo, da je bil ta pristop doslej zanemarjen. Corinne Trevitt in znova Elizabeth MacKinlay poročata o pilotski raziskavi, v kateri se je uporabljala sodobna metodologija pri ugotavljanju vloge religioznosti, pripadnosti verski skupnosti in smisla življenja v skupini starih dementnih ljudi (’Just Because I Can’t Remember…’ Religiousness in Older People with Dementia). Pri raziskavi je uporabljala metodo intervjuja in opazovanja. Ugotovila je, da so bili verni ljudje (verni v smislu pripadnosti konkretni skupnosti oziroma Cerkvi) bolj mirni, so se manj bali za svojo prihodnost in so se bolje spominjali preteklih dogodkov, tudi tistih iz nedavne preteklosti. Presenetljivo je bilo predvsem to, da sicer slabši spomin in osiromašene kognitivne sposobnosti niso vplivale na čustveno oziroma doživljajsko vsebino dogodka. To kaže, da fiziološka razlaga dementnosti ne zadostuje, pač pa da lahko vztrajanje na tej ravni pojasnjevanja dementnosti razloži marsikateri strah pred dementnostjo tako pri starih ljudeh kot tudi pri tistih, ki so jim blizu. Tudi Ann Harrington v razpravi (Hope Rising Out of Despair: The Spiritual Journey of Patients Admitted to a Hospice) povzema spoznanja širše kvalitativne raziskave o nenadnih velikih spremembah (žalost, izguba) v življenju ljudi, ki so bili sprejeti v hospic. Raziskava je vključevala tudi tiste, ki so v hospicu delali z umirajočimi. Študija je pokazala, da se človek spričo bližine smrti, lastne smrti ali smrti ljubljene osebe ali spričo kakega drugega dogodka nenadoma spusti iz površne vsakdanjosti na duhovno pot. Pokazala je tudi, 1. da so na duhovna vprašanja manj pripravljeni oskrbovalci (negovalka, negovalec, pastoralni delavec, duhovnik itn.) kot oskrbovanci, 2. da je osebje pri delu z umirajočimi bistveno bolj prožno, če je duhovnost tudi njihova prioriteta, iz česar je razvidno, 3. da je duhovni razvoj oskrbovalcev ključno vprašanje. Na to temo se navezuje tudi zadnja razprava v zborniku (Non-Speech Based Pastoral Care: A Pastoral Care Program for Aged Care Residents with Little or No Ability to Speak). Elizabeth Vreugdenhil je v njej predstavila specifičen komunikacijski problem, ki po njenem niti ni tako redek. »Ko kdo izgubi sposobnost verbalne komunikacije, ga začno družinski člani in drugi obravnavati ne več kot osebo, ampak kot predmet, tudi ko ta človek živi z njimi v isti sobi. /.../ Ljudem se pri tem ne zdi, da so neprijazni« (str. 148). Avtorica je ugotovila naslednje: da gre za splošno civilizacijsko prizadetost ljudi, ki sami sebe ocenjujejo po neustreznih kriterijih. To je najbrž tudi povod, da se zdravi ljudje sploh ne potrudijo razumeti niti bolezni niti bolnega človeka. Izguba sposobnosti govora je običajno posledica izgube kake druge sposobnosti, neredko pa je posledica komunikacijskih blokad, ki jih bolezen samo še stopnjuje na obeh straneh. Skratka: pogovor in pozorno poslušanje ter druge razmeroma preproste oblike komunikacije po vizualnih simbolih, glasbi ali dotikih, ki lahko nadomestijo pomanjkanje verbalne sposobnosti, so morda najpomembnejša spretnost duhovne oskrbe.

V knjigi je polno pomenljivih, preprostih in izzivalnih idej o tem, kako neko sicer obrobno človeško dejavnost obogatiti in poglobiti. Z zornega kota humane trajnosti gre za področje, ki bo v prihodnosti ključni dejavnik napredka. Glede na oddaljenost tega trenutka je ta knjiga pomembna stopnica naproti temu času. Žal je treba spet ugotoviti, da v našem prostoru še vedno primanjkuje literature, ki bi premoščala razdalje med disciplinami in ustvarjala pogoje za pridobivanje lastnega znanja s tega področja. Poleg že omenjenega se mi zdi pomembno poudariti to, kako se postopoma uveljavlja paradigma učne poti. Pomen tega izraza se počasi uveljavlja tudi v tradicionalnih utrdbah izobraževanja (ang. education) in v tradicionalnih institucijah. Pomenljivo je, da versko, kulturno in družbeno okolje, v katerem nastajajo študije o staranju in duhovnosti, omogočajo razmišljanje o učni poti in se tako odločno poslavljajo od tradicionalne paradigme izobraževanja oziroma učenja na zalogo.