Avtor: Klemen Jerinc, datum: 26.1.2010

Beseda ni konj, če povedano vzamemo dobesedno. Torej beseda je beseda, konj pa je žival. V socialnem delu pa beseda je konj. Saj z besedami lahko človeka razvedrimo, potolažimo, lahko ga tudi razjezimo ali prizadenemo. Knjiga je namenjena vsem socialnim delavkam in delavcem, ki pri zapisovanju svojega dela želijo še napredovati.

V prvem poglavju Mojca Urek predstavi pomen zapisov v socialnem delu. Vsekakor je v zadnjem času to zelo pomembna kvaliteta vsakega socialnega delavca. Posebno pozornost nameni zapisovanju v obliki pripovedi. V vsaki pripovedi je pomembno, da čimbolj podrobno opišemo prostor, kjer je pogovor potekal. Pomembno vlogo igra tudi opis likov oziroma oseb, prisotnih v zgodbi, to pa vsebuje tudi karakterizacijo oseb, kar pomeni, da avtor zgodbe v svojem zapisu opiše fizični videz oseb in njihovo vedenje. Pri pripovedovanju zgodb mora zapisovalec predstaviti tudi svoj pogled na celotno zgodbo, torej kaj mu je zgodba pomenila in kako je vplivala nanj. Vloga zapisovanja je v socialnem delu ključnega pomena, saj predstavlja prehojeno pot pri reševanju nekega problema. V veliko pomoč so socialni delavki  informacije, ki jih zapiše na papir, saj tam tudi ostanejo, s tem pa ima možnost vpogleda v prejšnja srečanja, skratka v vse, kar je bilo na pogovorih zapisanega. Zapisovanje ima dve plati: prva je nadzorna, saj je v javnih službah potrebno obvezno zapisovati, druga plat pa je priložnost za krepitev moči človeka, ki je poiskal pomoč. S pogledom na prehojeno pot zapisovalec vidi premike, ki so se zgodili, in s tem lahko suvereno krepi moč udeleženca v tej problemski situaciji. Zapisovanje socialnega dela skozi zgodovino stroke se je korenito spremenilo. V začetku 19. stoletja so v socialnem delu zapisovali zelo formalno, z zelo malo informacijami. Skozi čas so zapiski postajali čedalje bolj strukturirani in usmerjeni v to, da so socialni delavki pri njenem delu resnično v pomoč. Zapiske so socialne delavke začele predstavljati v raznih strokovnih revijah, predstavljale so primere dobre prakse in s tem pomagale drugim socialnim delavkam bolje opravljati svoje delo. Z obiski na domu so socialne delavke še bolj zapolnile zgodbo. V Sloveniji je zgodovina socialnega dela precej krajša, in sicer sega od konca druge svetovne vojne. Pomemben premik v slovenskem prostoru je Učbenik socialnega dela Katje Vodopivec. V njem daje poseben poudarek temu, da zapisovanje ne sme ovirati razgovora. Med razgovorom naj bi socialna delavka zapisovala le oporne točke, ki jih ob koncu razgovora skupaj z udeleženim oblikuje v zgodbo.

Zapisovati v skladu z načeli socialnega dela je naslov poglavja Milka Poštraka. Vsak zapis v socialnem delu je odvisen od načel socialnega dela, ki jih pri zapisovanju uporabljamo. V kratkem zgoščenem poglavju nam predstavi načela socialnega dela in sestavine doktrine socialnega dela, med katerimi je vredno izpostaviti naslednji vidik. Vsak zapis v socialnem delu je hkrati že intervencija, saj predstavlja dokazila, uporabimo jih lahko kot izvedenska mnenja ali kot uradne zaznamke.

Gabi Čačinovič Vogrinčič govori o zapisovanju v delovnem odnosu. Vsak delovni odnos sestavljata socialna delavka in udeleženi v iskanju rešitve. Skupaj delujeta za pomoč temu človeku. Socialna delavka sama me more soustvarjati, pri tem ima udeleženi v iskanju rešitve zelo pomembno vlogo. Pomemben poudarek daje jeziku socialnega dela, ki ga moramo pri zapisovanju zavestno uporabljati. V nadaljevanju podrobno predstavi elemente delovnega odnosa. Najpomembnejši element je vsekakor dogovor o sodelovanju. Brez sodelovanja obeh udeleženih je praktično nemogoče izpeljati vse naslednje faze. V vsakem delovnem odnosu nastaja izvirni delovni projekt pomoči. V tem načrtu je skupno delo socialne delavke in udeleženega. Na koncu poglavja predstavi še praktična primera zapisovanja delovnega odnosa in izvirnega delovnega projekta pomoči.

Socialno delo in izzivi zapisovanja in poročanja pri izvajanju javnih pooblastil je naslov poglavja Petra Stefanoskega. Predstavi nam druge stroke na področju socialnega varstva in strokovne naloge izvajalcev socialnovarstvene dejavnosti – centrov za socialno delo. V poglavju veliko pozornosti nameni razliki med zapisovanjem socialnega dela in zapisovanjem delovnih nalog v socialnem varstvu. Namen zapisovanja delovnih nalog je dokazilo, da je bila naloga opravljena v skladu z vsemi pravili. Pri zapisovanju socialnega dela je jasno razvidna uporaba načel socialnega dela. Pri zapisovanju izvajanja socialno varstvenih storitev kot delovne naloge je pomembno, da vsebujejo delovne evidence izvajalca. Zapisovanje javnih pooblastil kot delovnih nalog se razlikuje od zapisovanja izvajanja socialnovarstvenih storitev. Javna pooblastila so naloge, ki so z določenim zakonom zaupane centrom za socialno delo. Na koncu poglavja govori o razlikovanju zapisov socialnega delavca in psihologa ter pravnika. Zadnja dva izstopata po terminologiji, ki jo uporabljata.

Milko Poštrak in Mojca Urek v naslednjem poglavju govorita o dobri praksi zapisovanja. V tem poglavju so na enem mestu zbrana načela, ki jih pri zapisovanju socialnega dela uporabljamo. Zelo pomembno je, da pri zapisovanju aktivno sodeluje uporabnik. Pogosto se dogaja, da je namreč uporabnik le formalno prisoten pri pisanju zgodbe, ker pač »mora« biti tam. Prav tako ima socialna delavka nalogo, da varuje osebne podatke uporabnikov. V nadaljevanju poglavja avtorja opisujeta, kako se lahko pride do zaupnih podatkov. Temu je seveda podlaga Zakon o varstvu osebnih podatkov. Za lažje razumevanje imamo na tem mestu praktičen primer. Skozi celotno knjigo je govora o tem, kako pomembno je, da je uporabnik udeležen na vseh stopnjah reševanja njegovega problema, prav tako mora biti tudi ves čas prisoten pri zapisovanju. Gre namreč za njegovo življenjsko zgodbo, katere avtorja sta s socialno delavko. Doktrina socialnega dela pravi, da je pomembno tudi soustvarjanje zgodbe. Na tem mestu avtorja opozarjata, da se v praksi pogosto dogaja naslednje: ni namreč prav veliko uporabnikov, ki bi bili posebej zavzeti za soustvarjanje svoje zgodbe s socialno delavko. Vsekakor mora socialna delavka narediti največ kar je v njeni moči, da uporabnika čimbolj aktivno vključi v reševanje njegovega problema. Zelo pomemben poudarek v tem poglavju je razlikovanje med dejstvi in interpretacijami. Vsak zapis, vsaka zgodba socialne delavke je interpretacija, ni pa vse zapisano v zgodbah dejstvo. Na dejstvih je potrebno graditi naprej in iskati rešitve. Dejstva so lahko samo v preverjenih interpretacijah. Če interpretacije niso preverjene, tudi ne moremo z gotovostjo trditi, da so tu prisotna dejstva. Vsekakor mora socialna delavka zelo paziti na to, da se izogiba vrednostnim sodbam uporabnika. S primerom pojasnita pojem vrednostne sodbe. Zato je potrebno zelo paziti na uporabo jezika socialnega dela, saj s tem možnost vrednostnih sodb precej zmanjšamo. Zgodbo uporabnika je potrebno pisati natančno, saj s tem omogočimo tudi drugim strokovnjakom, da pravilno razumejo naše interpretacije, sicer pri reševanju problema rado prihaja do napačnih korakov. Pri reševanju problema mora socialni delavec zavzeti vlogo profesionalnega strokovnjaka, uporabnik pa vlogo strokovnjaka iz izkušenj. Socialni delavec ima torej vlogo, da uporabniku pomaga s svojim strokovnim znanjem, uporabnik pa pri svojem delu pomaga s čimbolj izčrpno osebno zgodbo. Kot veliko spretnost socialnega delavca lahko štejemo to, da zna zapisovati jasno in zgoščeno.

Vida Miloševič Arnold predstavi, kako pomembno je zapisovanje z vidika refleksije in evalvacije prakse. Poudari pomen teorije in prakse. Ena ni mogoča brez druge. Reflektirati je potrebno med delom, saj s tem lahko dosežemo boljše rezultate. Na koncu opravljenega dela moramo podati oceno uspešnosti. Ta ocena je veliko bolj prepričljiva, če sproti zapisujemo svoje delo. Na koncu poglavja je predstavljen primer iz supervizijske prakse.

Zapisovati socialno delo je zelo pomembno, nujno pa je, da pri zapisovanju stremimo k temu, da so zapisi kakovostni, saj nam takšni vseskozi pomagajo pri nadaljnjem delu. Če so zapisi slabi, nam pri delu ne koristijo, ampak kvečjemu škodijo.