Avtor: Tanja Pihlar, datum: 26.1.2010

Urad okrožnega sveta Ostalbkreis (Landratsamt Ostalbkreis) je skupaj s Psihosocialno svetovalnico za zasvojene in za ogrožene diakonije Ostalbkreis (Psychosoziale Beratungsstelle für Suchtkranke und –gefärdete der Diakonie Ostalbkreis) izdal brošuro Zasvojenost v starosti (Sucht im Alter), ki za svojce in oskrbovalce v domovih prinaša informacije o zasvojenostih in konkretne nasvete za njihovo ravnanje.

Za stare ljudi na splošno vlada prepričanje: »Pustite mu kozarček, saj nima več veliko od življenja«. Toda pogosto se prezre dejstvo, da uživanje alkohola pri starih ljudeh lahko vodi v zasvojenost. V starosti se lahko razvijejo tudi druge oblike zasvojenosti. V Nemčiji je 1,4 milijona ljudi zasvojenih z zdravili, 1,6 milijona pa je zasvojenih z alkoholom. Večina zasvojenih z zdravili so ženske, stare nad 60 let. 80% predpisanih zdravil so benzodiazepini, ki se jih predpisuje kot uspavalna sredstva, sredstva za pomiritev, sredstva pri napadih panike. Tudi sredstva proti bolečinam lahko povzročijo zasvojenost. Že po dveh tednih jemanja zdravil lahko pri starejših osebah nastopi zasvojenost; pri prenehanju jemanja se pokažejo abstinenčni znaki, kot so tresavica, slabost, znojenje ipd. Da bi se ljudje počutili bolje, zdravilo znova vzamejo. Razvije se tudi duševna zasvojenost. Pri starejših ima jemanje tovrstnih zdravil številne stranske učinke (str. 6): zmanjševanje sposobnosti, zmedenost, negotovost pri hoji, upočasnjene reakcije, motnje spomina, paradoksne reakcije (razdražljivost, vznemirjenost, nemir).

Na razvoj zasvojenosti pri starih ljudeh vplivajo naslednji trije dejavniki (str. 7 in naprej):

1. Okolje: otroci se odselijo, partner se upokoji in večino časa zdaj preživita skupaj. Vsakdanjik je treba na novo oblikovati, upokojeni ljudje se pogosto počutijo nekoristne, izgubijo smisel. Na drugi strani nastopijo telesne tegobe in bolezni, v krogu znancev je več smrti, umre lahko partner. Občutki nemoči ob življenjskih dogodkih, ki jih ni mogoče nadzorovati, lahko vodijo k depresiji.
2. Substance: stari ljudje vidijo v alkoholu ali zdravilih pomoč pri premagovanju neprijetnih občutkov in problemov. Učinkujejo pomirjajoče, po njih lažje zaspijo ali se izklopijo. V starosti je zaradi zmanjšanja telesne teže in količine vode v telesu presnova alkohola počasnejša, alkohol ima pri njih močnejši učinek kot pri mlajših osebah.
3. Osebnost: pomembno je, kako se posameznik sooča s staranjem in starostnimi problemi. To je odvisno od njegovega dosedanjega življenja – kako je prej oblikoval svoj prosti čas, prenašal telesne težave, duševne obremenitve ipd.

Pri starih ljudeh je zasvojenost težje ugotoviti, ker je njene znake težje razmejiti od znakov za druge bolezni v starosti. Znaki za zasvojenost so (str. 9):

• motnje v ravnotežju, pogostejši padci;
• pomanjkanje teka, izguba teže;
• mišična oslabelost;
• vnetje živca na rokah in nogah (polineuropatija);
• izrazito spreminjanje razpoloženja, agresivno/razdražljivo vedenje;
• arogantno ali pretirano zaskrbljeno vedenje;
• opustitev skrbi za zunanji videz;
• abstinenčni pojavi (tresenje rok, znojenje ...);
• pomanjkanje motivacije, depresivno razpoloženje;
• osamitev;
• motnje spomina;
• zmedenost.

Da bi spoznali zasvojenost, je treba zunanje znake pravilno interpretirati; pogosto nanjo kaže več znakov. Starejši zasvojenci ne morejo vedno povsem abstinirati od alkohola ali psihoaktivnih zdravil. Cilj naj bo doseči, da bodo obvladovali svoje življenje. To je mogoče doseči s podaljševanjem obdobij, v katerih ne uživajo alkohola oz. zdravil, ali z zmanjšanjem njihovega uživanja.

V brošuri nadalje najdemo napotke, kam se lahko svojci obrnejo po pomoč. Pomoč za starejše je podobna pomoči za mlajše. Kdor se odloči za abstinenco, ima možnost zdravljenja z odvajanjem, na voljo sta mu tudi terapija in skupine za samopomoč.

Zelo pomembno je, kako se svojci obnašajo do starejšega zasvojenca. Avtorji menijo, da je v ravnanju svojcev in negovalcev običajno mogoče razlikovati tri stopnje (str. 13):

• stopnja zaščite in pojasnitve: svojec se poskuša vživeti v starejšega in razumeti, zakaj pije oz. je zasvojen z zdravili (»po smrti žene išče uteho v alkoholu«);
• stopnja nadzora: osebje v domu npr. nadzira, koliko je praznih steklenic, kje oskrbovanec skriva steklenice z alkoholom;
• stopnja obtoževanja: svojci opazijo, da na zasvojenca ne morejo neposredno vplivati – začnejo ga zmerjati, obtoževati in mu očitati.

Svojci in osebje v domovih ravnajo tako z najboljšim namenom, da bi zasvojenca pripravili do tega, da bi prenehal piti ali jemati zdravila, toda pogosto brez uspeha. To se označuje kot sozasvojenost in pomeni nehoteno podpiranje zasvojenosti. Avtorji kot učinkovito strategijo predlagajo pogovor, v katerem naj svojci ali osebje v domu poskušajo motivirati starega človeka in mu pomagati, da bi se odločil za zdravljenje. Pri tem so pomembni empatija, aktivno poslušanje in to, da se sogovorniku pokažejo nasprotja med pozitivnimi in negativnimi učinki uživanja alkohola oz. zdravil. Ni dobro, če se ga obklada z etiketami (»ti si alkoholik«), kar naleti pri njem na odpor. Ker je lahko zmožnost stare osebe za pogovor manjša (nezaupanje, občutki krivde in sramu ipd.), se je treba v pogovoru izogibati konfrontaciji. Večkrat je treba nakazati možne rešitve, priznati je treba uspehe osebe v njenem dosedanjem življenju. Treba je tudi ugotoviti, kako bi jo lahko motivirali, da bi uživala manj alkohola oz. zdravil – pogostejši obiski svojcev, izboljšanje njenega zdravja, dostojnejše življenje ipd. Po mnenju avtorjev je za svojce in osebje v domovih pomembno tudi, da se znajo distancirati od problema. Če se starejši zasvojenec nikakor ne more odločiti za zdravljenje, naj si ne pripisujejo krivde, da niso ničesar storili. Brošura priporoča, naj v takšnem primeru sprejmejo njegovo odločitev.

Priporočeni načini ravnanja so prikazani tudi s konkretnimi primeri.

Primer za motivirajoči pogovor z zasvojencem v domu za stare ljudi: »Z Vami moram govoriti o nečem pomembnem. Uživate preveč alkohola, kar negativno vpliva na sostanovalce. Pritožujejo se, da jim je neprijetno, ko Vas vidijo opitega. Zaradi pitja tudi slabše zadržujete vodo. Zelo radi bi Vas obdržali v domu, toda v takšnih okoliščinah to ni mogoče. Rad bi vam predlagal: s pomočjo zdravnika se počasi odvadite od alkohola. Če se s tem ne strinjate, bi bilo bolj smiselno, da greste v drug dom za stare. Prosim Vas, da razmislite o tem in se odločite. O tem bova spet govorila čez dva dni.«

V domovih za stare je treba zasvojene osebe obravnavati timsko; tim naj se odloči, kako bo ravnal v posameznem primeru. Motivirajoči pogovor ali pogovor o posledicah lahko opravi npr. vodstvo, zdravnik, oskrbovalec ali socialni delavec, pri čemer je treba ugotoviti, kdo ima z zasvojencem zaupni odnos. V težjih primerih je treba poiskati pomoč v svetovalnici za zasvojene.