Avtor: Barbara Oražem, datum: 10.2.2010

Psiholog prof. dr. Vid Pečjak je področje slovenske gerontologije obogatil s poglobljenim pregledom glavnih psiholoških vidikov staranja. V roke namreč lahko vzamemo njegovo najnovejšo knjigo 'Psihologija staranja', ki na kar 269 straneh predstavi glavna spoznanja o procesu staranja. Knjiga seznani bralca z različnimi opredelitvami in modeli starosti, s preteklimi in sodobnimi demografskimi kazalci ter s številnimi zanimivimi pogledi na staranje; naj omenimo poglavja o pomenu zdravega načina življenja, ki opozarja na vlogo prehranjevanja, gibanja in sproščajočega počitka, pa o starostni samopodobi, ki se praviloma zniža, o zavzemanju novih socialnih vlog itd.. Presenetljiva je študija o starostnih vlogah, ki jo avtor na tem mestu omeni, namreč eksperiment, ki so ga pred časom izvedli v svetu in ki je pokazal na naslednje: ko so štiridesetletnike zaprosili, naj se vedejo kot starostniki (npr. si pri hoji pomagajo s palico), se niti po končanem eksperimentu nekaj časa niso znali vživeti nazaj v svoja prava leta. Ko pa so sedemdesetletnikom dali navodila, naj se obnašajo, kot da bi bili mlajši, so se še čez čas vedli kot mlajše osebe.  Da upokojitev najbolj prizadene ljudi, ki so v svojem delu uživali, preberemo v poglavju o upokojitvi, ki kot protisredstvo občutkom izgubljenosti in nemalokrat pravcate depresije predlaga bodisi nadaljevanje s honorarnim delom, bodisi ukvarjanje s konjički, športnimi aktivnostmi, potovanja in podobno. Avtor nameni pozornost tudi področju človekovih sposobnosti in spretnosti, kjer med drugim spregovori o spominskih funkcijah, pozornosti in kognitivnih sposobnostih v starosti, pa tudi o ustvarjalnosti, modrosti in umetniškem čutu. Slednji v starosti nikakor ne poide, celo nasprotno: znano je, da so mnogi svetovno znani umetniki (Cervantes, Tizian, Goethe, Michelangelo in drugi) ustvarili nekatera svoja vrhunska dela tudi v poznem življenjskem obdobju. V enem od vsebinskih razdelkov nam je dan vpogled v znanstvena spoznanja glede osebnosti starih ljudi; v ospredju so področja čustvovanja, motivacije in osebnostnih lastnosti. Opozori na nevarnost osamljenosti, ki naj bi bila danes ob sočasnem pojavljanju telesnih obolenj glavni razlog za samomorilnost starejših. Kot poučno branje deluje tudi poglavje o spolnosti v zlatih letih življenja, ki nam pokaže, da je spolni odnos tudi v starejših letih nekaj povsem naravnega in zdravega, da pa ima svoje določene zakonitosti. Del vsakega človeškega življenja pa je smrt in tej vsebini dr. Pečjak simbolno nameni zadnje poglavje v knjigi, kjer najdejo prostor misel o evtanaziji, pomlajevanju, dolgoživosti, umiranju in smislu življenja. Prav s to zadnjo temo, smislom življenja, avtor sklene svoje delo, in sicer z zgodbo o nekem gospodu, ki ga je poznal in ki je nepričakovano zadel visoko vsoto denarja. Ker je dobitnik menil, da bo kmalu umrl, si s tem denarjem ni nameraval izpolniti svoje želje, in sicer, da bi se naučil uporabljati računalnik. Dr. Pečjak mu trdno zagotovi, da se učenje vsekakor splača, četudi bi računalnik znal uporabljati le en dan. Kajti sicer bi tudi ta dan zamudil.

Psihologija staranja je izjemno prefinjen preplet strokovnih spoznanj, predvsem psiholoških, socioloških in medicinskih, s pestrimi, mestoma tudi zabavnimi citati, anekdotami in drugimi vsebinskimi vložki, ki dajejo pričujočemu delu tisto kvaliteto, zaradi katere ga bralec z veseljem večkrat vzame v roke.