Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 10.2.2010

Vsepovsod po svetu se starajoče družbe soočajo z resnimi ekonomskimi posledicami.  Kljub temu pa sta vzhodna Evropa in nekdanja Sovjetska zveza, ki obsegata 28 držav, edina svetovna regija, ki se po ugotovitvah Svetovne banke hkrati sooča z izzivi naglega staranja, relativno revnim pebivalstvom in nepopolno tranzicijo k zrelim tržnim ekonomijam. V teh državah je velika potreba po hkratnem povečanju ekonomske tranzicije in naglih reformah, ki se ukvarjajo z demografskimi posledicami.

Politične spremembe v zgodnjih 90-ih letih so v teh državah vodile k ekonomski tranziciji, ki je prinesla rast in napredek v mnoge dele te regije. Danes spreminja vzhodno Evropo in nekdanjo Sovjetsko zvezo še ena trazicija. Ta »tretja tranzicija« je naglo staranje 400 milijonov ljudi, ki živijo v teh nekdanjih socialističnih državah. To je trend, ki bo naredil regijo do leta 2025 najstarejšo na svetu. Prebivalstvo v omenjeni regiji se bo po projekcijah v naslednjih dveh desetletjih skrčilo za skoraj 24 milijonov, samo v Rusiji pa naj bi bilo za 17 milijonov manj ljudi. Skrčeno prebivalstvo v devetih vzhodnoevropskih državah, nekdanjih državah Sovjetske zveze (od Azerbajdžana do Slovaške) pa bo tudi starejše, med petino in četrtino prebivalstva bo starega 65 let in več. Do leta 2025 se bo npr. podvojilo število prebivalcev Bosne in Hercegovine, starih 65 let in več. Povprečni Slovenec bo star 47 let, kar pomeni, da bo imela država enega najstarejših prebivalstev na svetu. Ta tretja tranzicija je edinstvena, saj se še nikoli v bližnji zgodovini nobena država ni soočala s tako naglim staranjem. Gruzija, ki naj bi med leti 2000 in 2025 izgubila kar petino svojega prebivalstva, ima na primer DBP takšen kot Ruanda in Mozambik. Prekrivanje demografske tranzicije z nepopolno ekonomsko tranzicijo obeta sistematično prilagoditev socioekonomske podobe te skupine držav, napovedujejo avtorji publikacije. Obstaja precejšnje tveganje visokega porasta javnih izdatkov zaradi pokojninskih obveznosti in sistemov oskrbe starejših, temelječih na institucionalnem varstvu. Te dežele se bodo soočale tudi z izzivom gospodarske rasti, kajti delovnoaktivna populacija se krči. V poročilu Svetovne banke opozarjajo, da odziv na to tranzicijo od »rdeče k sivi« ni ustrezen, kar predstavlja grožnjo ekonomskim virom v regiji, kar pa je skrb vzbujajoče za oblikovalce politik na nekdanjem vzhodu in zahodu.

Vzpodbudno je, da ima večina držav v regiji dovolj časa, da se ustrezno odzove na naraščajoče stroške. Njihova gospodarska rast bo ogrožena, če pokojninska reforma in reforma zdravstvenega varstva ne bosta ustrezno upoštevali naraščanje deleža starega prebivalstva in če ne bodo vzpostavili politik, ki vzpodbujajo boljšo produktivnost. Avtorji predlagajo, da se pokojninska reforma začne z zvišanjem upokojitvene starosti. Poleg tega menijo, da bi bilo treba stroške dolgotrajne oskrbe regulirati tako, da bi oblikovali sisteme, ki ne temeljijo na institucijah (ki so običajno zelo dragi), ampak bi investirali v ohranjanje zdravja dolgoživega prebivalstva in s sprejemom politik k podpori oskrbovalcev na domu. V poročilu pozivajo tudi k ukrepom, s katerimi bi preprečili krčenje bazena delovne sile in sicer z bolj fleksibilnim trgom delovne sile, izboljšanjem izobraževanja, vključno z vseživljenjskim učenjem.

Izziv za reformatorje v teh državah je jasen in potrebne reforme so splošno poznane. Treba jih je uvesti, avtorji pa opozarjajo, da je še največja nevarnost sprejemanja trenutne situacije. Opozarjajo, da se morajo s problematiko staranja v vzhodni Evropi in nekdanjih državah Sovjetske zveze ukvarjati tudi tamkajšnji politiki. Medtem ko se prebivalstvo v vzhodni Evropi stara, lahko naraščajoči življenjski standard povzroči, da se bodo migranti vrnili nazaj. Tako bodo imele države EU, kot so Velika Britanija, Francija ali Nemčija manj mladih vzhodnoevropejcev, kar bo v gospodarstvu EU povzročilo veliko potrebo po delovni sili. V prihodnosti bodo morale države EU mlado delovno silo iskati v drugih državah, ugotavljajo v poročilu. Trije največji viri delovne sile bodo Turčija, Osrednja Azija in Severna Afrika, kjer je stopnja rodnosti še vedno visoka, ljudje pa si želijo delati na zahodu.

Poročilo sicer prinaša dve osnovni sporočili, ki sta analizirani glede na različne vzorce staranja v regiji:

1)Staranje ne pomeni nujno počasnejšo rast. Staranje ne pomeni stop znaka za rast – če dežele uvedejo politike, ki bodo dvignile produktivnost in sodelovanje na trgu delovne sile.

2)Zastavitev razumnih politik lahko olajša vpliv staranja na izdatke. Politike, ki omogočajo nadzor pričakovanega porasta v javni porabi – še posebej vpliv na pokojnine in na zdravstveno varstvo – so dobro poznane. Potrebno jih je le uzakoniti in izvršiti.

Pomembno je tudi spoznanje, da se lahko – kljub temu da je v regiji močan trend staranja, ki se dogaja v kontekstu šibkega institucionalnega razvoja – države izognejo resnim ekonomskim posledicam, če bodo pospešile svojo ekonomsko tranzicijo in prevzele dolgoročne politike, s katerimi bodo zadovoljile izzive staranja.

Ta obsežna publikacija, ki je izšla junija letos, daje strnjen in poglobljen pogled v problematiko staranja in njene posledice v nekdanjih socialističnih državah. Obravnava demografsko tranzicijo, demografske spremembe na trgu delovne sile in staranje v odnosu do finančnih trgov, pokojninskih izdatkov, dolgotrajne oskrbe, javnih izdatkov ter izobraževanja. Za mnoge od obravnavanih držav je bilo do sedaj težko ali skoraj nemogoče pridobiti tovrstne podatke. Poleg tega ponujajo avtorji publikacije prek analize socialnih politik in demografskega stanja politikom in oblikovalcem smernice za nadaljnji razvoj. Gre za zelo pomembno publikacijo, v kateri lahko med drugim primerjamo slovenske razmere v odnosu do držav s podobnim blaginjskim sistemom (npr. Madžarska, Češka, Slovaška …).