Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 10.2.2010

Šircelj, Milivoja (2006). Rodnost v Sloveniji od 18. do 21. stoletja. Posebne publikacije; 5. Statistični urad Republike Slovenije. Ljubljana. 327 str.

Raven rodnosti se znižuje povsod po svetu, v Evropi pa je v večini držav tako nizka, da ni več zagotovljeno ravnovesje generacij. To stanje je sprožil proces staranja prebivalstva. Danes se v stroki in politiki zastavljajo tri ključna vprašanja: Zakaj se je rodnost začela zniževati? Ali se bo zniževanje nadaljevalo? Ali ga je mogoče zaustaviti? Pričujoča knjiga sicer ne daje odgovora na to, zakaj se je rodnost tako znižala, saj je v Sloveniji trenutno med najnižjimi na svetu, prav tako ne na vprašanje, ali se bo zniževanje nadaljevalo. Daje pa precej gradiva za razmislek in možne odgovore ter predvsem možne smeri nadaljnjih raziskovanj. Ta obsežna študija demografinje dr. Milivoje Šircelj ponuja izčrpen pogled na rodnost v Sloveniji v zadnjih stoletjih ter nudi odgovore na številna vprašanja, ki se nam zastavljajo glede slovenske demografske preteklosti in sedanjosti. Osrednji del publikacija je razdeljen na tri poglavja: rodnost do druge svetovne vojne, rodnost po drugi svetovni vojni, vzdolžna analiza rodnosti.

V predgovoru nas mag. Križman nagovori, da je cilj publikacije dvojen: prikazati smeri razvoja rodnosti in dejavnikov, ki so tak razvoj pogojevali, ter omogočiti vpogled v regionalne razlike. Osnova knjige so empirični podatki (popisi prebivalstva, vitalne statistike, rodnostne ankete, matične knjige), za katere je pomemben mejnik predstavljala druga svetovna vojna, saj je bila količina podatkov po njej bistveno večja kot pred njo.

Od srede 18. do srede 20. stoletja se je raven natalitete zmanjšala za polovico, vendar pa, kot ugotavlja dr. Šircljeva, to zniževanje ni bilo enakomerno, saj za prvih sto let tega obdobja ne moremo govoriti o upadanju. Nataliteto so zaznamovala kratkoročna nihanja ob koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Nato se je po dolgih letih vojne in lakote nataliteta povečala. Tudi sredino 19. stoletja zaznamuje razmeroma nizka raven natalitete, ki jo lahko pripišemo gospodarski krizi, v drugi polovici 19. stoletja pa nataliteta na ozemlju Slovenije narašča in doseže vrh med letoma 1881 in 1890, ki pa ni bil izrazit, saj je bilo upadanje natalitete po njem sprva zelo počasno in je postalo izrazitejše šele po letu 1900. Med prvo svetovno vojno se je nataliteta močno znižala in se po vojni sicer povečala, a ni nikoli več dosegla predvojne ravni. Od tedaj naprej se je nataliteta ves čas zniževala in razlika je že na prvi pogled očitna: če se je denimo leta 1886 rodilo 36 otrok na tisoč prebivalcev, se jih je leta 2005 le še 9,1. Rodnost se je najprej začela zniževati v mestih, kjer je najnižja še danes. V večjih mestih je rodnost nižja, kar velja tudi za manj izobražene ženske. 

Generacije žensk, rojene med letoma 1873 in 1877, so v povprečju rodile 4,7 otroka, ocena končnega potomstva žensk, rojenih leta 1970, pa je 1,66 otroka na žensko. Največ otrok se je po ocenah rodilo na začetku 20. stoletja: leta 1902 se je namreč rodilo okoli 45.000 otrok, seveda pa moramo ob tem gledati tudi na druge podatke, denimo na umrljivost dojenčkov, ki je leta 1902 dosegla številko 186, leta 2005 pa štiri na tisoč rojenih otrok. Najbolj »plodno« je bilo leto 1950 s 35.992 rojstvi, najnižjo številko rojstev pa statistika beleži leta 2003, ko se je v Sloveniji rodilo vsega 17.321 otrok.

Po dvajsetih letih zniževanja se je rodnost v Sloveniji ustalila in se bo morda v naslednjih letih celo povečevala, kar pa ne pomeni, da se bo zviševalo tudi število rojstev. Število žensk v rodni dobi se je namreč že začelo zmanjševati in bo v naslednjih desetletjih, ko bodo v rodni dobi zdaj rojene deklice, padlo na vsega 8.000. Po letu 2015 lahko pričakujemo novo zniževanje števila rojstev, na kar opozarjajo tudi tuje projekcije.

Od druge polovice 18. stoletja do konca 19. stoletja se je družinsko življenje na Slovenskem začenjalo razmeroma pozno. Moški so bili namreč ob sklenitvi zakonske zveze stari že nekaj čez 30 let, ženske pa nekoliko manj. Izjemi sta bili morda Primorska in Prekmurje. Poleg tega se niso mogli poročiti vsi, zato je bilo več samskih, rodnost je bila nižja, rojevalo pa se je razmeroma veliko nezakonskih otrok. Slednje je bilo značilno predvsem za Koroško in Štajersko. Po nekaterih ocenah je bila starost žensk ob rojstvu prvega otroka konec 19. stoletja 26–27 let, sredi 70-ih let 20. stoletja 23 let, potem pa znova beležimo izrazit dvig starosti: leta 2005 je imela ženska ob rojstvu prvega otroka v povprečju že 27,8 let, napovedi pa kažejo, da se bomo približali meji 30 let.

Študija črpa podatke o rodnosti žensk glede na veroizpoved iz zadnjega popisa prebivalstva leta 2002, pred očmi pa ima generacije žensk, rojene v letih 1927–1966. Razmerje med rodnostjo katoličank in tistih, ki so se opredelile za neverne/ateistke, je skozi daljše obdobje tako rekoč nespremenjeno: končno potomstvo ateistk je za skoraj 20 odstotkov nižje od končnega potomstva katoličank. Ateistke se redkeje kot katoličanke odločijo za drugega, še redkeje pa za tretjega otroka. Vendar pa izračuni tudi za katoličanke pokažejo, da se je zadnja desetletja njihova rodnost zmanjševala enako hitro kot pri drugih, tudi neverujočih skupinah prebivalstva, in da se jih vedno manj odloča za tretjega in četrtega otroka. Kot ugotavlja dr. Šircljeva, je zmanjševanje števila potomcev privedlo do tega, da v najmlajših generacijah le še pripadnice islamske veroizpovedi zagotavljajo obnavljanje generacij svoje verske skupnosti. V generacijah, rojenih pred koncem druge svetovne vojne, je to veljalo tudi za katoličanke, pozneje pa ne več. Tudi med katoličankami pa se kaže splošna usmeritev: bolj ko je ženska izobražena, manj otrok ima. Danes za ženske na najbolj zahtevnih delovnih mestih velja, da bodo z večjo verjetnostjo ostale brez otrok. Po drugi strani pa med visoko izobraženimi ne pada več verjetnost za rojstvo tretjega otroka. To je trend, ki ga doslej na Slovenskem nismo poznali. Med poklicnimi skupinami z najvišjo rodnostjo izstopajo kmetovalke. To je ena redkih poklicnih skupin, ki zagotavlja obnavljanje generacij. Če bi vsi otroci, ki se rodijo takim ženskam, ostali v kmetijstvu, bi bilo kmetov vedno več.

Pričujoča knjiga, ki temeljito predstavlja rodnostno zgodovino pebivalstva Slovenije, se ne omejuje na Slovenijo kot celoto, temveč – ko to podatki dopuščajo – vključuje nižje ozemeljske enote. Namenjena je širšemu krogu bralcev, zato so za boljše in pravilno razumevanje empiričnih podatkov v začetni del umestili poglavje, v katerem je razlaga strokovnih izrazov in kratek pregled prostorskih razdelitev Slovenije.