Avtor: Katja Tomažič, datum: 10.2.2010

Nacionalno poročilo za Slovenijo je avtorica napisala v okviru mednarodnega projekta Eurofamcare (Services for Supporting Family Carers of Elderly People in Europe: Characteristics, Coverage and Usage), financiranega v okviru petega okvirnega programa EU, in je prvi celostni pregled stanja na področju neformalne oskrbe predvsem zdravstveno oslabelih starih ljudi v naši državi; ti potrebujejo največ pomoči. Poročilo je osredotočeno na pojem družinskega oskrbovalca starih ljudi, na njegov trenutni položaj v slovenski družbi in na oceno storitev socialnega varstva ter njihovo učinkovitost. Vsi podatki so vezani na čas do izdaje tega poročila in ne zajemajo vseh najnovejših rezultatov doktorske disertacije iste avtorice, ki je izšla junija 2007. Nacionalno poročilo zaradi tega ne izgubi svoje vrednosti, saj je bilo pomembno in kakovostno izhodišče omenjeni doktorski disertaciji in je še zmeraj neprecenljiv pregled stanja naše države na tem področju.

Oskrbo starih družinskih članov v večini zagotavljajo družinski člani, predvsem odrasli otroci ženskega spola, ki pripadajo srednji generaciji (predvidevamo, da skoraj 1/3 oskrbe pade na ramena od 33 do 55 let starih hčera), in njihovi življenjski partnerji, dodatno pomoč pri negi pa nudijo tudi patronažne sestre. Raziskave so pokazale, da so stari ljudje v rednem stiku s svojimi družinami in da več kot 2/3 starih ljudi prejema pomoč sorodnikov večkrat tedensko, kar polovica pa celo vsak dan. Ena od slovenskih raziskav je pokazala, da je najpogostejša vrsta neformalne pomoči starim ljudem urejanje finančnih zadev, sledi ji pomoč pri dnevnih opravilih, spremljanje starih, pomoč pri prehranjevanju ter negi in osebni higieni. Družinski oskrbovalci po raziskavah sodeč stanujejo v večini primerov do 10 km stran od starih ljudi, kar vsekakor olajša oskrbo, vendar pa moramo pri tem dodati, da je velik delež oskrbovalcev zaposlenih s polnim delovnim časom in niso upravičeni do izostanka zaradi obolelega starega družinskega člana. V takem primeru so primorani koristiti svoj dopust. 

Družinski oskrbovalci v Sloveniji žal niso formalno povezani  v kaki organizaciji, kar pomeni, da so politično in družbeno praktično nevidni, zatorej njihovo delo ni ovrednoteno v nobenem zakonu ali podobnem dokumentu. Trenutno si Slovenija prizadeva vključiti družinske oskrbovalce vsaj pod pojem družinski pomočnik, vendar je težava v tem, da precejšen del oskrbovalcev izključujejo pogoji, kot so: zapustitev trga dela zaradi oskrbe starega družinskega člana, skupno gospodinjstvo z oskrbovanim, oskrbovanje osebe s težko motnjo v duševnem razvoju, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ali težko gibalno ovirane osebe, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Zaskrbljujoče pa je, da bodo stari ljudje resda tako lahko ostali v domačem okolju, vendar bo kvaliteta prejete pomoči vprašljiva, saj oskrbovalci niso ustrezno usposobljeni.

Izključno družinskim oskrbovalcem namenjene storitve praktično ne obstajajo. Pomoč se jim nudi le v obliki svetovanja pri izpolnjevanju obrazcev, obstaja tudi nekaj skupin za samopomoč in tečajev ter začasna oskrba (ang. respite care), ki je največkrat v domeni zasebnega sektorja, kar pomeni, da je finančno težko dostopna. Alternativa temu je začasna oskrba v državnih domovih za stare, ki pa so v Sloveniji že tako prepolni.     

Simona Hvalič Touzery poročilo zaključi s predlogi za izboljšanje položaja družinskih oskrbovalcev, ki vključujejo izobraževanje za primerno oskrbo, organiziranje skupin za samopomoč ipd. Potrebno bi bilo omogočiti predah s pomočjo začasne oskrbe in dopustiti plačano odsotnost z dela zaradi oskrbe ali ponuditi možnost za začasno zaposlitev s polovičnim delovnim časom; takrat bi oskrbovalec prejemal tudi nadomestilo za izgubljeni dohodek.

Pogled v prihodnost kaže, da je zdaj skrajni čas za ureditev bolj ugodnih razmer za družinske oskrbovalce, saj bodo ti še naprej glavni nosilci oskrbe starih ljudi, stara populacija pa po statističnih podatkih bliskovito narašča. Avtorica pravi, da slovenska politika enostavno mora dati družinskim oskrbovalcem ime, razjasniti njihov položaj in jih priskrbeti vso potrebno pomoč.