Avtor: Katja Tomažič, datum: 10.2.2010

Nekoč sem že preživel. In to mi lahko uspe znova.

Že marsikaj sem pretrpel. In to lahko pretrpim tudi zdaj.

Kosal sem se z viharji, medvedi, volkovi in belci.

In kos sem lahko tudi starosti.

Najsi je kazalo še tako slabo, sem se vedno odpravil

 z ovcami na pašo.

Grem dalje, pa najsi bom še tako star.

 - Indijanci Navajo (str.33)

Metuzalem je najstarejša oseba, katere ime se omenja v hebrejski Bibliji. Dosegel naj bi starost 969 let. Njegovo ime je postalo sinonim za vsa dolgoživa bitja in ni naključje, da to isto ime Frank Schirrmacher, nemški publicist in urednik pri časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung, uporablja za oznako tiste populacije ljudi, ki bo na polovici tega stoletja prevladovala v večini držav Evropske unije.

V provokativni knjigi, ki je zanetila paniko med prebivalci starajoče se družbe – odtod pretvorba imena Schirrmacher v Panicmacher (netilec panike) –, nemški publicist na podlagi statističnih izračunov, teorij in raziskav svetovno priznanih znanstvenikov, sociologov, filozofov in politikov začrta črno prihodnost industrijskim deželam. Zaradi upada rodnosti, daljše pričakovane življenjske dobe in manjšega števila rojstev otrok ženskega spola  bomo ali smo že priča globalni demografski katastrofi – posledično pa tudi ekonomski, socialni in politični. Ne le, da bo tretjina prebivalstva sodila v tretjo generacijo, ampak bo čedalje več tudi najstarejših starih, torej 80-, 90- letnikov. Leta 2050 naj bi bilo samo na Kitajskem starejših od 80 let okoli 100 milijonov, to je toliko, kot jih je sedaj na vsem svetu. In če smo se v 20. stoletju soočali z vojnami med narodi in vojnami med vladajočimi ter množico, bomo tokrat – v 21. stoletju – soočeni s povsem novim sovražnikom – samim s seboj.

Delo je sestavljeno iz štirih velikih sklopov: Starajoča se družba, Zarota, Poslanstvo in Prevrednotenje. Vsako podpoglavje v prvih treh sklopih dviguje neprijetno napetost v bralcu. Vsaka njegova trditev oziroma misel je utemeljena z rezultati te ali one raziskave. Avtor na primer izjavi, da ima posameznikova samopercepcija najhujše posledice za podobo moči in sposobnosti starajočega se človeka. Takoj zatem navede raziskavo sociologov J. Rodina in E. Langerja, ki je pokazala, da »imajo negativne konotacije in stigmatizacija starosti za posledico resnično negativne stereotipe in dejanja: izgubo samozavesti, izgubo nadzora, zmanjšanje ustvarjalnosti in intelektualnih sposobnosti«, kar lahko pomeni ne le človekov osebni propad, ampak tudi ogromno družbeno in ekonomsko škodo. Ob tem dodaja, da raziskovalci še niso uspeli najti dokazov, da bi se učinkovitost in zanesljivost opravljanja dela zaradi višje starosti zmanjševala – to velja vsaj za ljudi, stare do 80 let. Bralec vseskozi pričakuje, da bo v naslednjem poglavju predstavljena rešitev za preprečitev grozeče podobe prihodnosti, avtor pa tega noče storiti in vse do zadnjega sklopa drži bralca v negotovosti in strahu pred »temó«.    

Prvi trije sklopi so, kot priznava avtor sam, glasen poziv za mobilizacijo, vendar ne z namenom prestrašiti nas, marveč z namenom osvestiti nas, pripraviti na popolnoma novo situacijo, omogočiti ukrepanje v pravi smeri. Zavedati se moramo, da smo mi tisti, ki imamo zahtevno nalogo, prevrednotiti starost, in ne naši otroci ali vnuki. Mi smo odgovorni za prihodnost zanamcev in ne številčno »osiromašeni« mlada in srednja generacija. V zadnjem, četrtem sklopu knjige tako avtor končno nakaže smer reševanja grozeče katastrofe: »Naša naloga je velika reforma našega socialnega življenja, boj proti rasističnemu odnosu do starih.«  Schirrmacher vse svoje upe polaga v povojno »baby boom« generacijo, ki naj bi zlomila stereotipe, tako mlade generacije do starih kot tudi starih ljudi do samih sebe. Ta generacija, ki je zaznamovala življenje v zadnji polovici prejšnjega stoletja s tem, da je vlogo potrošnika dopolnila z vlogo soustvarjalca proizvodov in dejavnosti tistega časa, naj bi tokrat vodila bitko za »preživetje človeške vrste«. S svojo izkušenostjo, boljšim finančnim položajem od mlade generacije in ohranjanjem aktivnega načina življenja tudi v starosti naj bi pokazala, da je izključevanje starejših iz aktivnega življenja skupnosti popolnoma zgrešena politika in da je prevrednotenje starosti in staranja edina možna rešitev za vzpostavitev »toplega« okolja, ki bo mladim omogočalo opravljanje njihovega najpomembnejšega poslanstva – nadaljevanja človekove vrste.             

Pričujoče delo je pisano v tako pestrem jeziku, da bi ga zlahka uvrstili med leposlovna dela. Kar bi lahko bilo le suhoparno nizanje podatkov, je s primeri iz književnosti, slikarstva in zgodovinskimi dogodki postalo slogovno bogata analiza naše sedanjosti in napoved prihodnosti.