Avtor: Mateja Eržen, datum: 10.2.2010

So dogodki v življenju, ki se vtisnejo tako globoko v spomin, da jih nikoli ne pozabiš. So zgodbe, ki jih je težko zapisati, pa morajo biti zapisane. Na neki način me boli, ko začenjam novo zgodbo, zgodbo o njej, ki mi pomeni babico, prijateljico in mamo. Pa nisva v sorodu.

Ostala je slika, tista, ki se vtisne globoko v spomin in je ne pozabiš nikoli. Na sliki je ona, v modri halji, oči so zbegane, na nosu ima očala, četudi jih nerada nosi. Njen pogled je izgubljen, popolnoma drugje, kot da me ne bi videla, četudi sedim ob njej. Trudi se sedeti zravnano, pa neka čudna sila vleče telo v eno stran, skoraj tako močno, da se ustrašim, bojim se, da ne pade s stola. Nekaj ni v redu z njo. Bolna je in bojim se, da je hudo, precej hudo. Zakaj vendar ne more sedeti zravnano! Vedno je znala.

Naj ji rečem mama! Mama bi lahko bila moj vzornik za lastno starost. Šteje 85 let in vse do letošnjega leta je sama obdelovala svojo njivo in pridelala dovolj krompirja, ki ga ima najraje. Prosti čas si je lepšala z branjem, poslušanjem radia, včasih pa preprosto s sedenjem ob svečki in obujanjem spominov. Večkrat naju je skrbelo zanjo, ko sva jo ob obisku našla sedeti ob radiatorju, v temi, kot duh. Seveda, varčevala je s tokom. Jezila sva se nanjo zaradi njenega varčevanja, še vedno se. Pa kako boš vendar jezen nanjo, ko pa bi nama dala vse na tem svetu, četudi bi sama ostala brez vsega. Težko je razumeti toliko dobrote v starem, zgubanem telesu v današnjem času, ko je vse drugo več vredno, bolj bogato.

Tako rada prihajava k njej in vedno naju čaka, zato je obljubo treba držati. Skuha kosilo in skupaj ga pojemo, se pogovorimo in nasmejimo. Pogosto nama pove o cerkvi. Vanjo zahaja predvsem zaradi družbe, da vidi stare prijateljice, kakšno reče z njimi, se sprehodi.

Še vedno si sama pobarva lase, kostanjevo rjavo. Zopet se jeziva nanjo, saj barvo ne porabi naenkrat, zopet varčuje. Tega preprosto ne moreva razumeti! Jeziva se nanjo, ker uporablja staro, smrdljivo krpo za pomivanje posode. Jeziva se, ker perilo še vedno pere na roke, četudi v njeni kopalnici stoji pralni stroj. Jeziva se, ker vedno, ampak res vedno, kadar ji prineseva darilo, reče: »To pa kar odnesita domov, jaz ne potrebujem ničesar, vidva pa sta še mlada.« Jeziva se zopet, ker varčuje s hrano, saj je le krompir in solato, za naju pa vedno nakupi dobrote. Ne smeva se več jeziti nanjo, sedaj ne več!

Njeno stanovanje je tako zelo toplo, z značilnim vonjem po njej, ki pa ni neprijeten. Rada ga ima, čeprav se večkrat spominja svoje rojstne hiše in kasneje rudarskega stanovanja, v katerem sta živela z možem in vzgojila tri otroke. Ja, o njenih otrocih nočem razmišljati, saj sem obljubila, da se ne bom več jezila. Ona jih ima vendar kljub vsemu rada!

Bilo je sredi noči, ko naju je poklicala. Oglasil se je moj partner in vprašala je, kaj počneva. Ob treh zjutraj?! Zase je dejala, da je že oprala perilo in sedaj sedi ob radiatorju, čeprav se ji zdi zelo čudno, ker je zunaj še vedno mrak. Odloživa slušalko z jezo, naj vendar vzame očala in dobro pogleda na uro. Zaspati nazaj nisva mogla, vsaj jaz ne, ki dobro poznam starost, predobro.

Že nekaj dni pred tem dogodkom mi je partner govoril, da z mamo nekaj ni v redu, da je 'čudna', se čudno obnaša, čudno sprašuje in čudno govori.

Dan zatem je bilo slabo, slabše. In potem prizor v modri halji. Odpeljeva jo k zdravniku, preveč naju skrbi. Ni jemala aspirinov in po njenem telesu potuje strdek. Oba sva vedela, kaj to pomeni, čeprav nisva želela vedeti, želela bi si zbežati daleč stran od tega. Obsojanje, kako vendar nisva skrbela za njena zdravila, kako nama ni bilo čudno, ko smo skupaj merili pritisk in je bil njen pulz nenormalno visok? Tolažila sva eden drugega, kako mama nikoli ni bila bolna, nikoli ni potrebovala zdravil, njena zdravstvena kartoteka je bila prazna. Nikoli ni nihče pomislil, da bi mama lahko zbolela, da bi mama lahko umrla, da nekoč bo umrla.

Nehote se mi med pisanjem spomin vrača na dogodek, eden tistih, ki se vtisnejo tako globoko v spomin, da jih ne pozabiš nikoli. Praznovali smo. Bili smo v gostilni in sedeli sva skupaj. Kmalu se je naveličala, kar ji ni bilo podobno, vedno je imela rada družbo svojih najbližjih. Zašepetala mi je, da bi rada odšla domov. Nisem je jemala resno, takrat. Potem je začela govoriti o svoji smrti. Prvič. Zadolžila me je, da vzamem uhane z njenega mrtvega telesa ter drugo zlatnino, ki me bo spominjala nanjo. Da sem edina, ki bo znala ceniti, ki razume starost in ve, kako je s tem. Tako zelo ponosna sem bila nase! Obljubila sem ji, da bom z veseljem nosila njene uhane, da bom rada prižigala svečko na njenem grobu in prinesla šopek cvetja tu in tam. Srečna je bila. Vem, storila sem najbolje, najbolj prav, pa vendar me je bilo groza, še vedno me je groza njenih besed. Mama, jaz vendar nočem hoditi na tvoj grob, jaz ne želim nositi cvetja, jaz te ne bom izgubila, ne še! Preveč te imam rada.

Pa nimam moči, čarobne paličice, ki bi zdravila, ki bi uresničevala želje. Vrnem se nazaj v sedanjost in zopet vidim mamo, ki sva jo od takrat obiskovala vsak dan. Čedalje bolj slabotna je bila, ni več jedla in grdo je začela kašljati. Potem je zopet storila nekaj 'čudnega'. Na plin je postavila električno posodo za vodo. Zagorelo je, a na srečo je prišla hčerka in vse skupaj pogasila. Prestrašila nas je.

Zjutraj je ležala na tleh, poleg postelje. Padla je in ni mogla več vstati. Mama, kaj je s teboj, zakaj se ti mora to dogajati! Nič več ni vstala in sama ni mogla več hoditi. Le teden dni nazaj je še hodila, še šla na avtobus in se pripeljala do nas. Kje so zdravniki, saj to vendar ni normalno! Nekega večera, ko sva odhajala, sva ji pomagala v posteljo in stegnila je roko proti njemu. Vedela sem, da ji pomeni največ od vseh in prav je tako, saj ji je največ dal, jo imel najbolj rad, četudi se je pogosto jezil nanjo. Prijel jo je in zopet besede, ki se vtisnejo tako globoko v spomin, da jih ne pozabiš nikoli. Dejala je: »Hvala ti za vse in pozdravljen.« Poslavljala se je, najina mama se je poslavljala. Kako vendar ne – jokala sva. Kasneje, doma.

Poleg vsega ji je začela uhajati voda in mama ni poznala inkontinentnih vložkov, ki se dobijo na recept. Hčerke ni ubogala in je najraje uporabljala stare cunje, kot včasih. Vedela sem, da je potreben pravilni pristop in prinesla sem ji vložke. Povedala sem, da so od moje mame in da je to fina stvar, da ni treba hoditi na stranišče in nisi moker, če zakašljaš. Tako lepo me je presenetila z besedami: »Ja, to je pa pametno, ti mi še kar prinesi kakšnega.«

Nekega dne sva poklicala rešilni avto. Odpeljali so jo v bolnico in ugotovili, da ima poleg vsega še hud bronhitis. Težko sem odšla k njej v bolnico, kjer se me je spet dotaknil dogodek, slika, ki se vtisne tako globoko v spomin, da je ne pozabiš nikoli. Njeno telo je bilo sključeno, kot telo majhnega otroka, tako zelo nebogljeno in bledo, tako majhno na tisti veliki, beli postelji. V nosu cevke, dihanje težko, hropeče, kot tisto v domu upokojencev, tisto značilno, tisto srhljivo. Nekaj časa sva stala ob postelji in jo gledala. Potem sva se začela tiho pogovarjati in odprla je oči. Zagledala me je in na njenem bledikastem obrazu se je prikazal nasmeh; zadržala sem njene besede: »Si le prišla.« Potem njen dotik. Nikoli se nisva veliko dotikali, sedaj imava priložnost. Kako zelo rada jo imam, nikoli ne bo vedela, koliko energije mi je dala v tistem trenutku, koliko lepega.

Vsak dan sva jo obiskala, poskrbela, da je pojedla obroke. Razveseljevala sva še ostale stare gospe v sobi in vse tri so naju vsak dan že težko čakale. Kadar mi služba ni dopuščala priti prej kot šele ob večerji, so bile kar malo jezne. Potem sem mami umila zobe, jo počesala. Tega nisem nikoli počela in vedno sem mislila, da kaj takega ne bom zmogla.

V nedeljo popoldne so naju poklicali iz bolnice. Krizo da imajo in da ni prostora, da moramo mamo odpeljati domov. Ves ta čas ni vstala s postelje, še sedeti skoraj ni mogla, saj jo je tista sila še vedno vlekla v eno stran. Pa jih ni zanimalo. Niti jih ni zanimalo dejstvo, da živi sama, da živi v četrtem nadstropju bloka in da ni zdrava, ne še!

Njen sin jo je odpeljal domov, midva sva šla še v lekarno po vrečo zdravil. Hitro sva prišla nazaj, pa vendar prepozno. Zopet dogodek, slika, ki se vtisne tako globoko v spomin, da je ne pozabiš nikoli. Ležala je na hodniku, vsa polulana in uboga, brez zavesti. Klicali smo jo in budili, po dolgi minuti je odprla oči. Vedela je, kje je, poznala je sosedo, ki je odprla vrata.

Zopet rešilni avto, sirena in nazaj v bolnico.

Sprašujem se, kam se je izgubilo Trstenjakovo načelo – kje je pri vsem tem človek, kajti sedaj pa so le našli prostor zanjo, prosto posteljo! Prej nismo bili deležni ničesar; le list papirja, bolezen in številka. Brezosebno zdravstveno osebje.

Naslednji dan je strdek dosegel svoje, mamina usta so bila zategnjena, jezik omrtvičen, težko je govorila. Isti dan zvečer sva šla še enkrat k njej in strmela od presenečenja. Izgledala je zelo dobro, tudi usta so bila popolnoma normalna, prav tako njen govor. Dejala je, da se počuti zelo dobro, da sedaj ve, da bo ozdravela, da čuti moč v sebi. Ob slovesu je še dejala, da ji naj prineseva svežo pletenko ali žemljo, prav zadišali sta ji že.

Veliko sva se pogovarjala o njej, veliko jokala zanjo in si včasih želela njene hitre smrti, da le ne bi trpela. Nekje v ozadju pa sva vsak po svoje občutila strah – kaj bo z mamo, če ne umre, če se pozdravi do tiste mere, ko ne bo sposobna sama skrbeti zase, ko bo odvisna od nas, od drugih. Težki občutki, ki jih ne privoščim nikomur, pa vendar jih doživi vsak izmed nas, nekoč. Je življenjsko in zelo težko, pride iznenada in te ujame nepripravljenega.

Tisto o pletenki in žemlji nisva vzela resno, saj apetita ni imela. Pa se je jezila, ko sva prišla k njej praznih rok. Naslednji dan sva ji prinesla želeno že ob sedmih zjutraj. Tudi hrana ji je vse bolj teknila in z veseljem jo je bilo pogledati, ko je s tresočo roko postrgala in pojedla vso skodelo juhe, nato krompir in peso; pa tudi njeno odrivanje mesa, ki ga nikoli ni imela najbolj rada, se nama je zdelo srčkano! Dobila je nekaj moči, resnično jo je dobila in tisto noč sva veliko lažje zaspala. Tudi zdravniki so se bolj zavzeli zanjo in njihove napovedi so bile bolj optimistične, bolj osrečujoče. Čez nekaj dni so jo počasi poskušali postaviti na noge. Najina mama je končno spet hodila!

Nekaj pa nama vendarle ni bilo jasno. Pozabila je, kje je doma, kako se imenuje njen kraj. Ves čas je govorila, da je doma na Tlašnici, majhni vasici, kjer se je rodila in odraščala. Imena sedanjega bivališča si nikakor ni mogla zapomniti. Kasneje nas je prosila, da ga napišemo na list papirja. Res smo ga.

Tako hitro je prišel dan, ko je bila pripravljena za odhod domov. Na najino veliko presenečenje je niso odpeljali v njeno stanovanje, k sebi jo je vzel sin, ki živi v veliki hiši. Mamo so nastanili v spodnjem nadstropju, v opremljenem, a brezosebnem stanovanju. Potrdilo se mi je, kar že dolgo na tiho vem v sebi: ko je človek star in bolan, mu več kot topel obrok hrane pomeni toplina besede tistega, ki mu ga je prinesel. Čutila sem, da je po tem hrepenela tudi najina mama. Zasledoval me je tesnoben občutek, namreč, da je bila mama tedaj še bolj osamljena, kot bi bila v svojem malem, toplem in prijetnem stanovanju. Kljub vsej osamljenosti, skriti za droben, bled obraz, sem pri mami zaznavala še vedno tlečo in močno voljo do življenja. Volja ji bo dala moč, sem si prigovarjala, vem, poznam voljo ljudi v domu, ki dela čudeže.

Bil je dan, ki se vtisne tako globoko v spomin, da ga ne pozabiš nikoli Skupaj smo pojedli kosilo kot včasih vsako nedeljo, ko je še bila zdrava. Skuhali smo kavico in se razvajali s pecivom. Opazno se vračajo njene lastnosti dajanja drugim in ničesar sebi. Pobarvala ji bova lase! Kupila sva kostanjevo rjavo in kljub njenemu nerganju, da ne smeva porabiti cele tube, sva tokrat storila po svoje. Strah naju je bilo, če bo zdržala napor ob umivanju, da ne bi padla. Okoli vratu sva ji ovila plašč iz velike modre vrečke, da si ne bi umazala spalne srajce. Všeč ji je bilo in smejala se je kot majhen otrok. Previdno ji naneseva barvo na glavo in umijeva vse predele, da njena koža ne bo ostala umazana. Nekaj časa počakamo, da se barva prime in operemo glavo. Preseneti nas zelo temno rjava barva, res kostanjeva, ki pa je bila ponavadi veliko svetlejša. Seveda, ob vsem varčevanju! S fenom ji posušim glavo in oblikujem pričesko. Da ni treba, pravi, pa je ne ubogam. Tako lepa je, kot mladenka! Škoda, da nimam fotoaparata. Klepetamo, se smejimo in zvečer jo oblečem v svežo spalno srajco, zamenjam vložek in jo odpeljem v posteljo. Naroči mi, da naj jo pokrijem s tremi odejami, na koncu na noge položim še dodaten vzglavnik. Vse skupaj močno potlačim in se pošalim, da je kot buba in da tokrat ponoči odeja ne bo odšla na tla. Smejiva se, in smejiva se še nekaj večerov, ko jo pospremim v posteljo. Tako da znam samo jaz. Z veseljem!

Mama še vedno ne ve, kje je doma. Listek z imenom je ves čas pri roki, tudi ponoči ga nese s seboj k postelji. Zmedena sva ob tem, oba veva, da mami peša srce, da ne bo nikoli več kot prej, da ne bo več samostojna. Tudi kri, ki ji je v bolnici tako močno tekla iz nosu, se noče ustaviti in skrbi naju zanjo ponoči. Verjeti v čudeže, dogajajo se.

Mama je bila vedno upornica in je ne poznava v vlogi človeka, ki se strinja z vsem. Mogoče pa je to preprosto nemoč, ki jo čuti, ki je prevladala nad njenim starim jazom. Počasi ga išče in želi nazaj, vse večkrat na glas pove, da bo kmalu odšla domov. Na žalost o njenem življenju sedaj odločajo drugi.

Prvič so se njeni svojci obrnili name. Kot strokovnjakinjo na tem področju so me vprašali, kaj menim o odhodu mame v dom. Odgovorim, da ji privoščim le najbolje. Za trenutek počakam. Nočem soditi. Razveseli me drobec v njihovih besedah, ki mi da moč, ki me s svojo prisotnostjo tako preseneti, da skorajda ne verjamem vanj. »Dajmo ji možnost«, so dejali, in to je pomenilo, da bo mama odšla domov. Domov? K sebi domov.

***

Več kot dve leti je že, odkar sem začela pisati tole zgodbo, eno najdragocenejših v mojem življenju. Danes sem jo našla, jo prebrala in se odločila, da bom nadaljevala. Nekdo nekoč mora vedeti, kar veva midva, kar vemo mi trije!

Takrat je mama res odšla domov, pa je bilo nemogoče pustiti jo samo. Potrebovala bi nekoga 24 ur na dan poleg sebe, za pomoč, za nego, za vsa gospodinjska opravila, za varnost, družbo in toplino. Po svojih močeh smo jo obiskovali, pa vendar so bile noči predolge, ure samote preveč nevarne. Nikoli ni marala slišati za dom upokojencev in nikoli na svetu je ne bi proti njeni volji preselili tja.

Pa nas nekega dne preseneti in sama ponudi – šla bi, šla bi v dom za nekaj časa, da okreva, potem pa bomo videli. Kamen bi se moral odvaliti iz srca vseh nas, pa je na žalost ostal pesek, saj smo vsi vedeli, da dom, njenih trideset kvadratov, mami pomeni največ na svetu.

Čakala jo je prijetna sobica na stanovanjskem delu doma, prijazna soseda, ki je že komaj čakala nove sostanovalke. Pa spet prizor, ki ga ne pozabiš nikoli … Mama je obsedela z ruto na glavi in torbico v roki na tuji postelji, v tuji sobi, v novem, njej tujem domu. Dan za dnem je s torbico v roki odšla do vratarja in hotela taksi, da jo odpelje v tisti kraj, katerega ime je napisano na zmečkanem listku papirja. Domov, domov, domov …. to je bila njena edina in največja želja.

Opisati stisko in občutke krivde v sebi je nemogoče, če tega ne doživiš. Najraje bi jo ukradla, odpeljala k sebi domov, pa sem vedela, da to ne gre, saj ob današnjem tempu življenja in vseh programih, ki so na voljo v domačem okolju, mami ne morem zagotoviti varstva in vsega, kar je v tistem trenutku potrebovala. Kot kaplja čez rob pa še družinska nesoglasja. Vedno sem verjela, da mora družina v težkih življenjskih prelomnicah držati skupaj. Najslabše, kar se lahko zgodi, so očitanja, prerekanja, prepričevanja, vpletanja že tako ranljive, starejše osebe, ki tega res ne potrebuje. Pa ne bom izgubljala besed. Mislila bom na to, kar je najpomembnejše, na mamo!

 Kakorkoli že … V domu so nam dejali: »Počakajmo še nekaj dni, navadila se bo.« Čeprav se je zdelo povsem nemogoče, se je res zgodilo. Počasi, pa je šlo. Prosila je za svoje stvari, ki so ji okrasile vse bolj domačo sobico, začela je spoznavati svojo sosedo, se udeleževati različnih prireditev. Mama je začela sprejemati življenje v domu in lažje je bilo prihajati k njej. Tista 'stara mama' je ponujala svoje obroke, hranila v predalu priboljške za naju, da ne bova lačna, saj ob gradnji novega doma potrebujeva malico. Vzela sva vse, pa ne zato, ker bi bila lačna, zgolj zato, da ne bi plesnive in gnile reči ostajale v njenem predalu in naju čakale.

Skupaj smo postavili njeno jelko in kot vsako leto obujali spomine na posamezne bučke, prejete voščilnice. Vsi da so jo hodili gledat – njeno jelko, se je pohvalila naslednji dan. Storila sva še korak naprej in mamo odpeljala domov, na obisk, v tisti kraj, ki je še vedno bil napisan na listku papirja. Globoko v sebi sva se bala, da jo bo prizadelo, da ne bo več želela nazaj, da se bo jezila, ker niso več vse reči na svojem mestu. Jezila, ker je njen vonj zamenjal vonj nekoga drugega.

Njena dobrota, njeno bistvo je prevladalo nad močno željo. Sprejela je vse, obiskala sosede in na koncu prosila, da jo odpeljeva domov, da je kar malo utrujena. Hvala ti, mama!

Njena bolezen ni izginila. Le potuhnila se je. Včasih je znova udarila na plan, iz meseca v mesec vse pogosteje. Mama je padla, se udarila, pa vsakič rekla, da so bila tla spolzka, da je to krivec vsega. Napredovala je tudi njena demenca. Kakšen dan je bila popolnoma v redu, z njo sva lahko govorila prav o vsem. Kakšen dan pa je živela na svoji Tlašnici in čakala sestro Micko. Pokojno sestro Micko. Kakšen dan je hodila, sedela pred televizorjem, obiskovala skupine, spet drugi dan je negibno ležala v postelji kot truplo, ki ga nisva znala dvigniti, posaditi v sedeči položaj, pravilno prijeti. Tega naju ni naučil nihče, pa tako zelo življenjsko je. Biti svojec staremu človeku, katerega telo hira, duša pa je mladostna, rada bi še živela, dajala, pa je ujeta … to je težko, zelo zelo težko.

Padla je na glavo in odpeljali so jo v bolnico. Vedeli smo, da je to prelomnica, ki nas opozarja, da mora mama na negovalni oddelek doma. Preselili so jo v triposteljno sobo, njena postelja je bila tista zadnja, tam ob oknu.

Mama je izgledala grozno. Glava je bila videti večja, predvsem pa polna vseh barv, ki še danes niso popolnoma izginile. Danes. Ja, danes. Kje si, mama?

Prizori, tisti prizori, ki ostanejo … rojstvo najinega sinka je šlo mimo. Mama ni spraševala zanj, svojega najmlajšega pravnučka ni vštela, ni bil del njenega sveta, saj je prišel prepozno. Vsaj zdelo se je tako.

Vstopiva v dom, v njeno sobo. Mama leži na boku, slišati je blazino, ki skrbi za to, da ne bo dobila preležanin. Sedaj je več ne dvignejo, več ne dajo sedet v voziček, saj tega ne zmore. Mama več ne govori, a njene oči povedo vse. Žalostne so, preveč žalostne. Njen obraz je drugačen, saj nima zobne proteze, in njena koža na tistih mestih daje grozljiv videz. Videz, ki ga poznam, saj ga je moč videti v marsikateri sobi negovalnega oddelka… Videz, ki ne obeta. Videz, ki spominja na smrt.

Tokrat s seboj vzameva Matica, najinega 16-mesečnega sinka. Oči zažarijo, pa ne le mamine, zažarijo oči vseh treh gospa v sobi. Matic se smeji, čeblja, kliče mamo, jo poboža po roki, pove da mama aja, pleza po njeni postelji, maha v pozdrav. Prizorov ne bom pozabila nikoli. Njene oči, njene oči postanejo žive! Trudi se premakniti okorne roke, ki cel dan počivajo druga v drugi, ki so otekle in morajo boleti, močno boleti, pa tega ne more, in vem, niti noče povedati. Nerodno mu pomaha in pomaha še soseda poleg, ki vedno negibno leži, kot bi ne vedela, da smo tu. Preden odidemo, nam reče adijo in naj jutri spet pridemo – mama govori! Komaj razločno, a mali ji vliva voljo. Ja, najin mali Matic vliva voljo, vrača energijo v mrtva telesa, budi dušo, ki se je že skoraj vdala. Mama, radi te imamo, veš, morali bi ti večkrat povedati, večkrat priti, te večkrat pobožati, ne le sedaj, ko se tvoj čas izteka.

Še bomo prihajali k tebi, mama, čeprav ne prihajamo več tako pogosto kot včasih. Zaradi tebe, da zaživiš vsaj tistih nekaj trenutkov dneva. Zaradi Matica, da te bo poznal, poklical, vedel, kdo si, ko mu bova pripovedovala o tebi. Zaradi naju, da bova lažje sprejela tvojo smrt, ki se bliža. To veva, čeprav je težko misliti na to, čakati in gledati. Zaradi mene, ki pišem te besede, stavke in jočem. Zaradi mene in obljube, da bom vzela tvoje zlate uhane, mama, da bom prišla na tvoj grob, ti prinesla šopek rož in prižgala svečko.

Bom, mama, obljubila sem ti!