Avtor: Jože Ramovš, datum: 10.2.2010

Lesena skleda

            Ded se je zelo postaral. Noge ga niso več nosile, oči ne več videle, ušesa ne slišala. Tudi zob ni imel več. Kadar je jedel, mu je teklo iz ust. Zato ga sin in snaha nista več klicala k mizi. Kositi je moral sam za pečjo. Nekoč so mu prinesli v skodelici kosilo. Hotel je dvigniti skodelico k sebi, pa mu je padla iz rok in se razbila. Snaha ga je začela zmerjati. Oponašala mu je, da dela sámo škodo in da bo odslej jedel iz lesene sklede.

            Nekoč sta sedela mož in žena doma in gledala sinčka, ki se je igral na tleh z deščicami. Oče ga je vprašal:

            »Kaj delaš, Miško?«

            »Leseno skledo delam, očka, da bom dajal tebi in mami jesti iz nje, ko bosta stara.«

            Mož in žena sta se spogledala in v oči so jima stopile solze. Sram ju je bilo, ker sta žalila starčka. Odtlej sta ga spet posajala za mizo in mu stregla.

To pripovedko pozna slovensko ljudsko izročilo in drugi narodi, brata Grimm sta jo zapisala v svoji znameniti zbirki pravljic (Grimm 1993, str. 394), Tolstoj v Najkrajših zgodbah, ki so bile učbenik v začetku uvajanja šolstva v Rusiji (Tolstoj 1984, str. 29–30). Tolstoj je zapisal še naslednji dve ljudski pripovedki, ki sta zanimivi v zvezi s starostjo in medgeneracijskimi odnosi (Tolstoj 1984, str. 15–16); obe sta znani tudi pri nas.

Starec in jablane 

            Starec je zasadil mlade jablane. Ljudje so mu rekli:

            »Zakaj sadiš jablane? Predolgo bo trajalo, preden bodo obrodile, in ti ne boš okusil jabolk z njih.«

            Starec je odgovoril:

            »Če jih ne bom okusil jaz, jih bodo drugi in mi bodo hvaležni.«

 Babica in vnukinja

            Babica je imela vnukinjo. Ko je bila vnukinja še majhna, je kar naprej spala, babica pa je pekla kruh, pométala hišo, pomivala posodo, predla, tkala in šivala za vnukinjo.

            Potem se je babica postarala, legla za peč in kar naprej spala, vnukinja pa je pekla kruh, pomivala posodo, predla, tkala in šivala za babico.

Ljudsko izročilo je pomemben vir za gerontologijo. Zadnjič smo si ogledali slovenske pregovore in reke, danes se mudimo ob ljudskih pripovedkah, ki so najbolj pristna usedlina tisočletne človeške izkušnje. V svetovni zakladnici pripovedk in pravljic so ohranjene izkušnje in spoznanja preteklih rodov človeštva o starosti in medgeneracijskih odnosih, njihova stališča do staranja in starih ljudi, vzorci tedanjih odnosov med generacijami in težave, povezane s staranjem in medgeneracijskimi odnosi. V pravljicah so uravnoteženo in v slikoviti pripovedni govorici prikazane prednosti in tegobe starostnega obdobja, odlike in slabosti starih ljudi, njihova modrost in ljubezniva skromnost do potomcev, prav tako pa tudi čarovniško zagrenjena zavist do njih, lepota spokojnega miru v jeseni življenja in krutost družbenih in naravnih razmer, s katerimi so se morali srečevati ljudje v tretjem življenjskem obdobju za svoje telesno, duševno in socialno preživetje.

Zdi se, da je temeljno spoznanje in najbolj dragocena vrednota, ki teče kot stalnica skozi vse pravljice tega področja, medgeneracijska solidarnost: to sta prenos temeljnih spoznanj, izkušenj in vrednost iz roda v rod ter antropološki preživetveni imperativ, da močnejši čuteče nežno negujejo in oskrbuje šibkejše v obojestransko korist. To je vidno tudi v treh navedenih pripovedkah.

Kot dober primer snovanja gerontologije iz svetovne zakladnice pravljic in pripovedk bi omenil znanstveno izredno dejavno Evropsko društvo za pravljice, ki je pripravilo obširno knjigo razprav o starosti in modrosti v pravljicah s podnaslovom Raziskovalna poročila iz sveta pravljic (Heindrichs 2000). Za celostno spoznavanje starosti in medgeneracijskih odnosov so to in njemu podobna dela enako pomembna sodobne sociološke, psihološke, ekonomske in druge gerontologije.