Avtor: Anita Kovačič, datum: 11.2.2010

V letu 2004 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla nova knjiga Metke Klevišar, Moja četrta kariera. V knjigi se avtorica predstavi osebno, na preprost človeški način in nas vzpodbudi k razmišljanju in spoznavanju sebe skozi druge ljudi.

Službeno kariero je gradila na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer se je iz dneva v dan srečevala z umiranjem in smrtjo bolnikov ter s stiskami, ki jih ob tem doživljajo njihovi bližnji. Leta 1995 se je pod njenim vodstvom iz Skupine za spremljanje hudo bolnih in umirajočih razvilo Slovensko društvo hospic, katerega predsednica je bila sedem let. Istega leta je bila za svoje nesebično in požrtvovalno delo s hudo bolnimi in umirajočimi izbrana za Slovenko leta.

V knjigi Moja četrta kariera avtorica poleg poklicne kariere spregovori o karieri, ki je vzporedno vplivala na njeno življenje od 19. leta starosti dalje, ko je izvedela, da ima multiplo sklerozo. Govori o novi kulturi, ki se mora razviti, da bo ponudila prostor za šibke, nemočne in bolne.

O svoji četrti karieri, na katero se je zelo dolgo pripravljala z razmišljanjem o življenju, bolezni, izpuščanju in smrti, spregovori odkrito in zavedajoč se, da se na mnogo stvari ne moremo nikoli vnaprej pripraviti. Njeno vodilo je življenje z vsaj »dvema scenarijema«, saj pravi, da moraš biti pripravljen, da ti nekaj ne gre dobro, da se zgodi drugače, kot bi si želel, in šele takrat lahko poskusiš biti stvarem kos in najti rešitev.

Človek potuje skozi različna obdobja, ki jih preživi bolj ali manj ustvarjalno. Vsako obdobje prinese s seboj nove izzive, nove napore in težave, ki jih vsak človek v danem trenutku rešuje na svojstven način. Nemogoče je reči, kateri način je v določeni situaciji univerzalen, najboljši, vsak pač najde nekaj svojega in lažje je, če ima nekoga ob sebi.

V knjigi me je pritegnilo predvsem poglavje o umetnosti izpuščanja, ki v naši potrošniški družbi predstavlja veliko oviro, saj ljudem preprečuje sproščeno, preprosto, neobremenjujoče življenje. Avtorica meni, da je to ena od največjih umetnosti življenja, saj je, kot pravi, mnogo stvari morala vedno znova izpuščati – in še jih bo morala. Vsi jih moramo! Izpuščamo od rane mladosti, ko se že kot otroci učimo izpuščati igrače, starše in jih deliti z drugimi, prek srednjih let, ki prinesejo s sabo še več izpuščanj, med drugim tudi tista težja, ko morajo starši izpustiti svoje otroke, ko morajo zaposleni počasi izpustiti aktivno, priznano vlogo v družbi. Upokojitev je izpuščanje poklica, ki nekaterim predstavlja skoraj ves smisel življenja. Gotovo je težko, ko se človek zave, da delo poteka tudi brez njega, da ni nepogrešljiv in ima naenkrat mnogo prostega časa. Takrat je treba najti drugo pot, drug scenarij, za katerega prej ni bilo časa. Izpustiti pomeni hkrati osvoboditi se, saj lahko človek le tako naredi prostor za nekaj novega, morda še lepšega, boljšega.

Najpomembnejše in dokončno pa moramo vse izpustiti ob smrti. Smrt je nekaj  naravnega in do nje bi morali imeti bolj sproščen odnos. Detabuizacija smrti ne prinaša le osvoboditve umirajočih, temveč predvsem bližnjih in tistih, ki ob njih trpijo, zanje skrbijo … Če človek sprejema življenje v dobrem in slabem, sprejme tudi, da bo vsega enkrat konec. In smrt je konec, zavit v skrivnost.

V poglavju »Kako sem si praktično uredila življenje« avtorica pove svojo izkušnjo, kako se je pripravila na obdobje, ko je njena hoja zaradi bolezni in starosti bolj počasna in ko je potrebnega mnogo več truda za pot od stanovanja do najbližje trgovine. Opisuje, kaj ji pomenita preprosta palica, na katero se opira, ter rolator (hojici podoben voziček s sedežem in odlagalno košaro), in kako na vse to gledajo ljudje, s katerimi se srečuje. Njene težave z zdravjem so − kakor starost − prihajale počasi in ji nudile potreben čas, da se je navadila in se sproti prilagajala na spremembe. Ko je bila še dovolj pri močeh, sta se s prijateljico njenih let odločili, da bosta skupaj poiskali stanovanji in živeli v enem gospodinjstvu ter tako druga drugi pomagali. Njima se obnese, združili sta moči in skupni krog znancev in prijateljev ju pogosto obiskuje. »Obe sva živeli sami, zdaj pa se učiva bivati v dvoje. Misliva, da je stvar človeške zrelosti in modrosti, da sva pripravljeni na prilagajanje. In prav to je potrebno, če hočeva postati zadovoljni starki. Odvisno je torej od naju.« (str. 64)

Dr. Metka Klevišar v knjigi Moja četrta kariera z nami podeli svoje strahove in trezno, zrelo razmišljanje, predvsem pa se lahko od nje naučimo sprejemati življenje, kakršno nam je namenjeno, in drobce, kako živeti in so-doživljati z drugimi, predvsem z ljudmi s četrto kariero.