V reviji ostajamo zvesti vprašanjem dolgotrajne oskrbe, da bi slovenski vladni politiki ter upravnima resorjema zdravstva in sociale pomagali uresničiti obljube o oblikovanju slovenskega nacionalnega sistema in zakona za to čedalje bolj pereče področje. V tej številki je nastal vsebinski trikotnik iz prispevkov, ki oklepajo eno od najobčutljivejših vsebin dolgotrajne oskrbe starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih ljudi – to je preprečevanje nasilja nad oskrbovanimi. Ali bolje rečeno: preprečevanje trpinčenja starejših ljudi, saj je tudi pri strokovnem pojmu bolje imeti v ospredju pozornosti žrtev, ki trpi, to nam vzbuja solidarnost in ustvarjalne moči za primerno pomoč in za preprečevanje nasilja nad njo, medtem ko nam beseda nasilje postavlja v ospredje nasilneža in usmeritev v njegovo represivno preganjanje. Ker je za preventivo ta usmeritev prepozna in nezadostna, se čedalje pogosteje namesto pojmov zloraba starejših ali nasilje nad starejšimi pojavlja pojem trpinčenje starejših ljudi.

Nasilje nad starejšimi je obsežen in resen problem, ki usodno ovira kakovostno staranje, mlajšim pa veča toleranco do nasilja. Eden od desetih starejših ljudi vsak mesec doživlja nasilje. Vrste nasilja nad starejšimi so: fizično, spolno, psihično, čustveno, finančno in materialno nasilje ter zanemarjanje. Vzroki za nasilje so zapleteni in se pojavljajo na različnih nivojih. Na nastanek nasilja imajo velik vpliv dejavniki tveganja, kot so slabo zdravstveno stanje žrtve, slabo duševno in čustveno zdravje žrtve, nizek dohodek žrtve, spol, starost, finančna odvisnost žrtve itd. Nasilje nad starejšimi pogosteje povzročajo zakonci oziroma partnerji in družinski oskrbovalci, neredko pa tudi zdravstveni in drugi strokovni delavci, ki izvajajo nego in oskrbo na domu ali v institucijah. V pregledih tuje literature lahko beremo o dobrih praksah preprečevanja nasilja, ki se delijo na primarne in sekundarne prakse. Primarne prakse so: krepitev skupnosti, vloga kulturnih norm, zmanjšanje dohodkovne neenakosti, izboljšanje kazenskega pravosodja in sistemov socialnega varstva itd. Sekundarne prakse so: razbremenitev družinskih oskrbovalcev, programi za denarno upravljanje, telefonske linije za pomoč, razvoj posebnih zasilnih prenočišč za žrtve nasilja, multidisciplinarne skupine in drugo. V Sloveniji deluje več organizacij za pomoč ob nasilju. Inštitut Antona Trstenjaka je razvil več dobrih praks za preprečevanje nasilja nad starejšimi. Sodelovali smo v projektu Daphne in izvedli reprezentativno raziskavo na področju nasilja nad starejšimi. Ugotovili smo, da je nasilja deležnih okoli 60.000 starejših ljudi v Sloveniji. V zadnjih dveh letih izvajamo izviren nacionalni program za preprečevanje nasilja nad starejšimi. Dobre prakse preprečevanja nasilja je treba prenašati tudi v druga okolja.

V prispevku prikazujemo ugotovitve slovenske raziskave, v kateri smo ugotavljali vlogo ukvarjanja s prostočasnimi dejavnostmi pri mladostnem počutju normativnih starejših odraslih oseb (N = 272; 70 % žensk). Pri tem smo nadzorovali ključne demografske spremenljivke, ki bi utegnile prispevati k takemu počutju, in njihovo subjektivno oceno lastnega zdravja. Mladostno počutje, ki je eden izmed pokazateljev kakovostnega staranja, smo opredelili kot razliko med samozaznano starostjo počutja in kronološko starostjo. Rezultati so pokazali, da se udeleženci v povprečju počutijo približno devet let mlajši, kot dejansko so, k njihovemu mladostnemu počutju niso pomembno prispevale demografske značilnosti (spol, kronološka starost, izobrazba in zakonski stan), temveč samoocena zdravja, pogostost ukvarjanja s prostočasnimi dejavnostmi in raznolikost teh dejavnosti. Med posameznimi vrstami dejavnosti se je z mladostnim počutjem povezovalo vključevanje v ožje socialne dejavnosti in v formalne socialne dejavnosti. Ukvarjanje s prostočasnimi dejavnostmi ima torej poleg subjektivno zaznanega zdravja dodatno pozitivno vlogo pri mladostnem počutju starejših. Praktične implikacije izsledkov vidimo v motiviranju in usmerjanju starejših k vključevanju v dejavnosti, ki ustrezajo njihovim telesnim zmožnostim in izpolnjujejo njihove psihosocialne potrebe, ter v predstavitvi in nudenju možnosti za ukvarjanje z nadomestnimi dejavnostmi tistim, ki se jih zaradi različnih omejitev, povezanih s staranjem, ne morejo več udeleževati.

V članku obravnavamo pomen partnerske in starševske komunikacije z vidika doprinosa h kakovostnemu partnerskemu odnosu, k vzgoji in socializaciji otrok in k dobremu medgeneracijskemu sožitju. Za učenje kakovostne komunikacije je eno najugodnejših obdobij pričakovanje prvega otroka. Desetletne izkušnje učne enote Osebna komunikacija med staršema v šolah za starše v zdravstvenih domovih Osnovnega zdravstva Gorenjske so primer dobre prakse. Bila je sistematično uvedena s projektom, v katerem je Inštitut Antona Trstenjaka na osnovi potreb šole izdelal model, izobrazil izvajalce in s supervizijo strokovno vodil razvoj tega programa. Rezultati kvalitativne raziskave med izvajalci programa kažejo, da projekt dosega zastavljene cilje. Informativna delavnica je s strani udeležencev dobro sprejeta, odgovarja njihovim potrebam, bodoče starše informira o pomembnosti komunikacije in jih motivira za učenje le-te. Pozitivni učinki programa se kažejo tudi v strokovnem in osebnem razvoju izvajalcev z vidika medosebnih odnosov in sožitja.

Zadnje poročilo Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) z naslovom Staranje in zdravje poudarja, da zdravo staranje ni le odsotnost bolezni. Pozornost usmerja k vse bolj potrebni transformaciji zdravstvenih sistemov, ki naj bi se iz kurativno usmerjenih modelov spreminjali v modele integrirane oskrbe, v središču katere so potrebe starejšega človeka.

VPLIV NARAVNIH OKOLIJ NA KAKOVOSTNO STARANJE

ANG: DESET NAČINOV, KI STAREJŠIM LJUDEM OLAJŠAJO UPORABO SODOBNE INFORMACIJSKO KOMUNIKACIJSKE TEHNOLOGIJE

Gerontološki dogodki

Preprečevanje trpinčenja starejših ljudi obsega spoznanja o možnostih in metodah preprečevanja pojavov, ko druga oseba hote ali nehote povzroči trpljenje starejšemu človeku.

Jera Grobelnik je univerzitetna diplomirana psihologinja, za diplomsko nalogo je raziskovala pomen družine in vrstnikov za kakovost življenja v domu za stare ljudi. Pred nastopom direktorske službe v Domu upokojencev Center, Tabor - Poljane, v Ljubljani je kot vodja s sodelavci uvajala in razvijala program dnevnih centrov aktivnosti za starejše, ki jih sedaj že sedem deluje pod okriljem Mestne zveze upokojencev Ljubljana in kjer je še danes aktivna kot predsednica strokovnega sveta. V šestih letih njenega vodenja doma upokojencev je s sodelavci dosegla izjemen uspeh s tem, da danes živi 329 stanovalcev (76 %) tega doma v individualni sobi z lastnimi sanitarijami. Zgodbo in kulturo doma nadaljuje v smeri stanovalcu prijaznega okolja z dovolj zasebne intimnosti in z možnostmi za različne dejavnosti, zlasti za druženje, torej z  možnostmi za aktivno in ne osamljeno preživljanje časa.

Dr. Jože Ramovš je antropolog in socialni delavec, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Na teh dveh področjih dela več kot štiri desetletja razvojno, raziskovalno in pedagoško; pri tem razvija antropohigiensko metodo skupinskega socialnega učenja za osebnostni razvoj in oblikovanje medčloveškega sožitja. Njegova bibliografija v slovenščini in tujih jezikih obsega nad tisoč enot v nacionalni informacijski bazi, od tega več deset knjig.

Srečanje evropskih starosti prijaznih mest, vključenih v pilotno študijo AFEE, koordinatorjev mrež in notranjih strokovnjakov Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) s področja starosti prijaznih skupnosti je 16. in 17. junija 2016 potekalo v Rigi. Udeleženci so bili predstavniki nacionalnih uprav, lokalne samouprave in nevladnega sektorja, začasni svetovalci in vodstvo oddelka za staranje pri SZO. Prihajali so iz Španije (Madrid), Poljske, Turčije (Istanbul), Italije (Udine), različnih mest Združenega kraljestva, Francije, Severne Irske, Ruske federacije, Irske (Dublin), Latvije (Riga) in Slovenije. Na čelu SZO sta srečanje vodili Alana Officer in Anne Berit Rafoss, ki sta nedavno nastopili svojo funkcijo.