Inštitut Antona Trstenjaka - Delo in spoznanja: Socialna povezanost

Socialni povezanosti s tujko rečemo socialna kohezija. Obe različici se pri nas enakovredno uporabljata. Beseda oziroma pojem kohezija je mednarodna izpeljanka iz latinskega glagola cohaerere, ki pomeni biti povezan, skupaj držati. [1] Kohezija pomeni povezanost, zvezo [2] oziroma težnjo po združevanju. [3]

Pojem izhaja iz fizike in botanike, če pa ga uporabljamo v zvezi z družbenim področjem, mu dodajamo pridevnik socialen, torej socialna kohezija ali socialna povezanost, ki je v primerjavi s prvotnim pomenom besede pojmovno bogatejša. Povezuje zmanjševanje razlik v gmotnem stanju in dohodku, občutek pripadnosti, željo po sodelovanju, pripravljenost za pomoč, pozitiven odnos do socialnih skupin, odklanjanje marginalizacije, pravične priložnosti in podobno. Vse to naj bi bile prvine pravične, povezujoče družbe, ki naj bi jo podpirala tudi ustrezna zakonodaja. Pomembno vlogo pri njenem vzdrževanju naj bi na lokalnem nivoju imeli pogosti medsebojni stiki posameznikov, s katerimi naj bi ob pomoči sposobnih posrednikov povezovali in razširjali njihov socialni kapital. [4][5]

Socialni povezanosti namenjata veliko pozornost Svet Evrope in Evropska komisija. Od 28. 2. do 1. 3. 2011 sta obe organizaciji v Bruslju priredili evropsko konferenco z naslovom Shared social responsibility, s ciljem, da se opredeli bodoče odgovornosti v zvezi z demokracijo, socialno pravičnostjo, zmanjševanjem revščine in življenjem v skupnosti. Da bi naštete vrednote in z njimi pravičnejšo porazdelitev blaginje lahko uresničevali, je poleg odgovornega sodelovanja političnih in strokovnih deležnikov potrebna tudi mobilizacija in organiziranost samih državljanov. [6]

Svet Evrope je 7. 7. 2010 sprejel Novo strategijo za socialno kohezijo, ki jo je odobril Svet ministrov. Socialno kohezijo so opredelili kot sposobnost družbe, da z zmanjšanjem razlik, marginalizacije in nesoglasij zagotovi blaginjo vsem državljanom.

Njene vrednote, socialno pravičnost, demokratično varnost in trajen razvoj, je mogoče uresničevati na dinamičen način s kolektivno in posamično odgovornostjo, ki vključuje tudi prizadevanja socialno bolj ogroženih skupin po izboljšanju njihovega položaja. Da bi dosegli naštete cilje, so potrebne tudi nove metode in rešitve. [7]

Kamenček v mozaiku novih metod in rešitev pri uresničevanju tako načrtovane socialne povezanosti predstavlja raziskava Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje z naslovom Social Gradient Potential in Reducing Health Inequalities in Elderly, s kratico SoGraP, ki jo je sprejela in jo ob sodelovanju slovenskega ministrstva za zdravje financira Evropska komisija. V njej imajo prvine socialne kohezije v socialnem gradientu vlogo pozitivnega potenciala, kar je tudi njena ključna hipoteza. Prvi zaključki po končani terenski raziskavi na treh sociološko različnih lokacijah kažejo, da je v socialnem gradientu veliko pozitivnih človeških lastnosti, znanja, izkušenj in vrlin, ki jih je mogoče v okviru posamične in kolektivne odgovornosti v različnih lokalnih okoljih uporabiti v zmanjševanju razlik v kakovosti zdravja med različnimi nivoji socialnega gradienta. Položaj v gradientu naj bi po prvih zaključkih pri želji po medsebojni pomoči ne predstavljal pomembne ovire, starejši hipertoniki, ki so sestavljali skupine, so svoje znanje in dobre izkušnje pripravljeni posredovati svojim vrstnikom, prav tako pa njihove dobre izkušnje tudi sprejemati. Želja, da bi se srečevali tudi še po zaključeni raziskavi, je njena dodana vrednost, ki opozarja, da pozitivni potencial socialnega gradienta v zdravju odpira še marsikatero novo možnost v zmanjševanju njegovega negativnega razpona.

Inštitut nadaljuje s podrobnejšimi analizami izsledkov raziskave.