Avtor: Simona Hvalič Touzery
Glej tudi: Onemoglost, Starostna onemoglost / invalidnost / nezmožnost
Primerjava mednarodnih dokumentov z nacionalno literaturo kaže na precejšnje razlike v definicijah invalidnosti/nezmožnosti/onemoglosti. Svetovna zdravstvena organizacija izraz opredeljuje kot omejitev sposobnosti za opravljanje dejavnosti v primerjavi z običajnimi zmožnostmi človeka. Gre za vsakršno omejitev pri vsakodnevnih opravilih, ki je nastala zaradi težav z zdravjem, je dolgotrajna (traja vsaj šest mesecev) in se je ne da odpraviti.
Ločimo med funkcionalno nezmožnostjo, telesno invalidnostjo, intelektualno nezmožnostjo, težavami v pomičnosti. Angleški izraz disability ima v slovenščini več prevodov, saj je prevod odvisen od konteksta in od tega, za kakšno nezmožnost gre. Funkcionalna nezmožnost (ang. functional disability) je vsaka dolgotrajna omejitev aktivnosti, ki je posledica zdravstvenih težav. Telesno invalidni (ang. physical disability) so ljudje, ki se težko gibljejo oz. se sploh ne morejo gibati. Intelektualno nezmožni (ang. intellectual disability) so ljudje, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjih nalogah, ki zahtevajo umske sposobnosti (sposobnost razmišljanja, pomnjenja, prepoznavanja stvari itd.). V to skupino sodijo tudi tisti, ki so obiskovali šolo s prilagojenim programom in dementni ljudje v poznem stadiju bolezni. Psihosocialno nezmožni (ang. psychiatric/psychological disability) so ljudje, ki imajo zaradi dolgotrajnih čustvenih, psiholoških ali psihiatričnih situacij težave. Te jim preprečujejo komuniciranje, druženje ali opravljanje vsakodnevnih opravil, ki jih ljudje njihove starosti običajno lahko opravljajo. Posebnost takšnih težav je, da se pojavljajo v presledkih. Težave v pomičnosti (ang. mobility disability) imajo ljudje, ki s težavo ali brez počitka ne prehodijo 350 metrov, težko hodijo po stopnicah, težko nosijo predmet, težak 5 kg v razdalji 10 m, težko pridejo iz sobe v sobo in težko stojijo pri miru več kot 20 minut.
V starosti je za to težavo izraz onemoglost ustreznejši kot invalidnost. Star človek se v starosti namreč sreča s starostno onemoglostjo, oslabelostjo, nebogljenostjo, opešanostjo, nemočjo ipd. Jože Ramovš podobo starostne onemoglosti prikaže na modelu celostne šest razsežne podobe človeka: 1. telesno pešanje (telesna razsežnost); 2. pešanje tekočega spomina za sprotne informacije, upad radovednosti in zanimanja, pojav zmedenosti, nezmožnosti za orientacijo v prostoru in času (duševna razsežnosti); 3. zoženje življenjske orientacije in z njo povezane svobode doživljanja, odločanja in vedenja ter odgovornosti zase in druge (duhovna razsežnost); 4. zapiranje pred drugimi ljudmi, beg v osamo ali pa siljenje k drugim, sumničavost do drugih, skopost ali razsipnost, oblastnost ali nesamozavestnost, sitnost ali nergavost (medčloveška razsežnost); 5. izguba zanimanja za okolje, delo in prizadevanje (zgodovinsko-kulturna razsežnost); 6. občutek brezciljnosti, ko človek ne doživlja več smisla svojega življenja (bivanjska razsežnost). Star človek se ob starostni onemoglosti sooči z lastno nemočjo in odvisnostjo od drugih.