English site

Povečaj črkePomanjšaj črke

Pogosta vprašanja

Na tej strani bomo objavljali odgovore na najpogostejša in najbolj pereča vprašanja s področij gerontologije, medgeneracijskega sožitja ter zasvojenosti in omam. Vabimo vas, da nam vaša vprašanja pošljete preko spletnega obrazca ali na naslov info@inst-antonatrstenjaka.si. Odgovore na najpogostejša in najzanimivejša vprašanja bomo objavili in vas v primeru, da je bilo izbrano vaše vprašanje, o tem obvestili po elektronski pošti.

Doma oskrbujemo taščo, ki je vse bolj dementna. Komunikacija z njo je nemogoča, kar naprej me zmerja. Vsi mi pravijo, da to počne zaradi bolezni, vendar zadnje čase dobivam občutek, da to počne nalašč in iz zlobe. Z njo mi je vse težje, ponoči ne morem spati, postajam depresivna.

Najprej je potrebno odstraniti vzrok za nemir. Ko na primer mama želi domov, je ne prepričujte, da je že doma, ker s tem njen strah še povečate. Seveda tudi ne pritrdite temu, kar ni res. Poskusite se vživeti v njeno dogajanje in najti besede ter ravnanje, ki jo bo počasi umirilo. Lahko jo vprašate, kako je izgledal njen dom, kaj pogreša od tam, kjer je doma. Morda ji lahko kakšno stvar, na primer sliko ali omaro, prinesete iz starega doma. Ko se umiri, pojdite na novo pogovorno vsebino, ki je svetlejša in za oba zanimiva.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju se sklepa v interesu obeh oseb, ki jo skleneta. Z njo si oseba, ki skrbi za starejšega ali preživljalec zagotovi, da bo ob smrti te starejše osebe prejel določeno premoženje. Starejša oseba ali preživljanec pa si zagotovi dostojno življenje. Vendar pa se je, zaradi tvegane narave pogodbe, pred njeno sklenitvijo kot preživljalec treba zavedati vseh obveznosti in tveganj, ki jih s tem sprejmemo.

Osebi, ki sta sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju lahko to kadarkoli sporazumno oziroma soglasno razvežeta. Če se je pogodba že začela izvrševati, lahko v sporazumu določita medsebojne pravice in obveznosti po razvezi. V nasprotnem primeru se mora vrniti vse prejeto (če je možno v naravi, sicer pa v denarju). 

Sodišče lahko na zahtevo katere koli stranke razveže pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dogovorjenim skupnim življenjem, če to postane neznosno. Vsaka od oseb lahko namreč zahteva na sodišču, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

Potrebno je pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo “socialni oskrbovalec na domu”. Socialni oskrbovalec lahko delo opravlja kot samostojni podjetnik ali se zaposli pri koncesionarju, izvajalcu storitev pomoči na domu. Naloge oskrbovalca obsegajo gospodinjsko pomoč, osebno oskrbo in družabništvo. Poklic je primeren tako za ženske in kot za moške.

Pogoji so: starost najmanj 23 let, končana najmanj osnovna šola, opravljen verificiran program usposabljanja v socialnem varstvu s področja socialne oskrbe, vsaj 5 let izkušenj na področju dela z ljudmi ali vsaj eno leto delovnih izkušenj na področju socialne oskrbe starejših, invalidih odraslih oseb s posebnimi potrebami (tudi neformalne izkušnje štejejo), socialne in psihofizične lastnosti, ki so sestavni del poklicne kompetentnosti. Pomembno je dobro psihofizično stanje, saj delo vključuje tudi dvigovanje težje pokretnih oseb. Zahteva se tudi vozniški izpit B kategorije, ker delo poteka na terenu.

Več informacij: http://www.npk.si/katalog.php?katalogid=32575251

Ko človek izgubi nekaj vrednega, mu je žal. Za ljudi so najvrednejša stvar na svetu ljudje. Po izgubi ljubljenega bližnjega je žalovanje domače zdravilo za dušo in telo, ki zdravi srčno rano, srce pa odpira, da bo zmožno videti nove možnosti in življenjske naloge ter se zanje ogreti. Zdravo žalovanje hrani našo povezanost s pokojnim čez mejo tega sveta in z Življenjem, v katerem verujemo, da živi.

Po smrti ljubljenega bližnjega zazija v človekovem srcu velika praznina. Čim globlji je bil odnos do pokojnega, tem večja praznina ostane za njim. Žalovanje gradi most čeznjo, da postanemo spet sposobni zdravega stika s samim seboj in z vsem, kar nam je ostalo, z drugimi ljudmi in svetom okoli sebe ter z nalogami, ki nas čakajo. Žalovanje je tudi duhovni most s pokojnim onkraj tega sveta.

 

Izguba ljubljenega človeka je bolečina, ki boli telesno, boli v duši, vrže nas v posebno socialno osamo ob vsej možici ljudi. Žalost je velikokrat pomešana med druga čustva in razpoloženja, zlasti med razočaranje, obup, jezo in zavist. Zato mora biti žalovanje celostno: telesno, duševno, socialno in duhovno. Jok, žalna obleka, obiskovanje groba, goreča sveča in podobno so materialni del žalovanja, ki zdravi telo. Ko razbolelo doživljanje skeli in v spominu obujamo spomine na pokojnega, se naša duševnost obnavlja. Ko žalujemo skupaj z bližnjimi, se pogovarjamo o pokojnem in o tem, kar moramo narediti - morda v njegovem imenu, ker sam tega več ne more, ko skupaj zanj molimo, se naše socialne in duhovne rane po izgubi celijo. Če jokamo vsak posebej, zanemarjamo bližino drugih, ki nam je dana. Od nekdaj so ljudje jokali in se tudi veselili skupaj.


Žalovanju je treba pustiti čas. Ne da se ga pospešiti. Vsakdo ima ob vsaki izgubi svoj urnik in trajanje žalovanja. V pretekli tisočletni tradiciji so običaji v skupnosti ljudi vodili tudi pri žalovanju: za bližnjim so npr. nosili črnino eno leto. V sedanjih razmerah si mora vsakdo sam najti primeren način in dolžino žalovanja. To je dobro, ker vse to lahko prilagodimo svojim potrebam, obenem pa je nevarno, da se za zdravo žalovanje ne potrudimo zavestno. Ovira zdravega žalovanja so tudi naši strahovi in človeški oziri. Če izgube, krivice ali krivde človek ne odžaluje, mu ostajajo v podzavesti brazgotine, ki zelo ovirajo kakovost življenja in sožitja; doživljajsko otopeva, kar je ena najhujših duševnih poškodb. Kakovostno žalovanje zmehča boleče zatrdline v naši zavesti.

Žalovanje za človekom ni samo prilagajanje na njegovo izgubo, ampak tudi nekaj najbolj osebnega v odnosu do pokojnega. Je proces prešiščevanja našega odnosa z njim, čas odpuščanja in sprave, navezovanje duhovnega stika z njim čez meje tega sveta. Ta proces je intimen, v njem si je treba dovoliti, da čutimo. To ni delovanje, ampak čas, da smo sami s seboj.

 

Žalovanje je različno od človeka do človeka. Drugi imajo včasih pričakovanja o tem, kako bi se morali pri žalovanju obnašati. Seveda se prilagodimo zunanjim razmeram, žaluje pa človek v sebi in po svoje. Včasih se zaradi različnega načina žalovanja med družinskimi člani pojavijo občutki krivde in jeze. Ko pa človek bližnjemu pove, kaj doživlja in kaj hoče pri žalovanju, se te napetosti ne le zgladijo, ampak se svojci globje spoznajo in zbližajo.

Ko nekdo žaluje, moramo biti do njega zelo obzirni. Ne silimo ga v pogovore, e tega ne želi. Če se želi pogovarjati, pozorno sodelujmo pri temi, ki prihaja iz njega, sami pa ne narekujmo vsebine. Največkrat je dovolj, da mu dobesedno stojim ob strani, molče in s sočutjem. Ljudje smo različni tudi v prebolevanju žalosti: nekateri potrebujejo pogovor s svojcem ali prijateljem, drugim bolj ustreza mir, da gredo v puščavo in sami globoko doživljajo ta osebna čustva ali pa se v tišini izpovedo pokojniku ali če so verni, Bogu.

 

V družini ima vsak svoje mesto in ko kdo umre, njegovo mesto ostane prazno. Podobno je v prijateljski družbi ali skupini. Prazen stol za mizo pri skupni večerji je v času žalovanja povod, da se o pokojnem lepo pogovarjamo in da se - če smo verni - po smrti prvega družinskega člana navadimo skupaj zmoliti za njegov večni pokoj in mir.

Za Slovenijo so značilna zelo lepo urejena pokopališča. Urejen in okrašen grob ter tih postanek živih ob njem je izraz hvaležnega spoštovanja do pokojnih svojcev. To je lahko pristen trenutek žalovanja in zdravilno zavedanje svoje umrljivosti (memento mori), ki pomaga smiselno živeti in delati, dokler nam je še dan čas.

Jože Ramovš, Radost zrelih let, Žalovanje

Če je mama zbolela, je ena od možnosti, da pride osebni zdravnik na dom. Ob svojem napetem delovnem tempu se zdravniki sami od sebe za to ne odločijo pogosto, vendar jih svojci lahko za to lahko prosite ter pri tem razložite, da mame zaradi napredovane bolezni in slabega stanja ne morete pripeljati. Nekatere stvari je možno urediti tudi preko telefona ali elektronske pošte.

Če se je k zdravniku potrebno vseeno odpraviti lahko poskusimo preusmeriti pozornost na to, kar delamo (na primer: sedaj se preoblačimo v to lepo obleko, sedaj se vozimo po tej in tej ulici, itd.) ali na to, kar je mama včasih rada počela (na primer: kako rada se je včasih lepo oblekla in šla v gledališče, kako rada je včasih hodila na sprehod ipd.).

Pomoč na domu je namenjena pretežno starejšim osebam, ki živijo na svojem domu, vendar se zaradi bolezni ali drugih težav povezanih s starostjo ne morejo več v celoti oskrbovati ali negovati sami, niti tega v zadostnem obsegu ne zmorejo njihovi svojci ali sosedje. S pomočjo na domu se nadomesti potrebo po institucionalnem varstvu ter se tako posamezniku omogoči, da lahko čim dlje ostane v domačem okolju. (Vir: Direktorat za socialne zadeve)

Storitev pomoč na domu se prilagodi potrebam posameznika in lahko obsega naslednje vrste pomoči:

  • pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih (pomoč pri oblačenju, slačenju, pomoč pri umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega osebnih ortopedskih pripomočkov);

  • gospodinjsko pomoč (prinašanja enega pripravljenega obroka ali nabava živil in priprava enega obroka hrane, pomivanje uporabljene posode, osnovno čiščenje bivalnega dela prostorov z odnašanjem smeti, postiljanje in osnovno vzdrževanje spalnega prostora);

  • pomoč pri ohranjanju socialnih stikov (vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci in s sorodstvom, spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca ter priprava upravičenca na institucionalno varstvo). (Vir: Direktorat za socialne zadeve)

Javne ponudnike pomoči na domu najdete tako, da na zemljevidu kliknete na del Slovenije iz katerega prihajate: https://www.irssv.si/index.php/pomoc-na-domu

Seznam zasebnikov in več inforamcij o pomoči na domu najdete na: https://www.gov.si/teme/pomoc-na-domu/

  • Če vaš osebni zdravnik (nadomestni zdravnik) ob vašem obisku v ordinaciji ali ob obisku na domu ugotovi, da potrebujete zdravstveno nego na domu, izda »delovni nalog«. Delovni nalog pošlje patronažni službi, ki vas nato obišče.

  • Če je zdravstvena nega na domu nadaljevanje bolnišnične zdravstvene nege, praviloma ob odpustu iz bolnišnice obvestijo tudi odgovorno patronažno medicinsko sestro. »Delovni nalog« vaš osebni zdravnik napiše naknadno. V primerih, ko je potreben poseg pa boste morali pridobiti delovni nalog prej.

  • V nekaterih primerih bodo vam ali vašim svojcem ob odpustu iz bolnišnice naročili, da sami pokličete patronažno službo in vam dali navodila kar v roke. V takem primeru nato sami obvestite osebnega zdravnika, da ste že doma in se dogovorite za pregled.

  • V primeru, da se vam zdravstveno stanje med obiski poslabša ali se patronažna medicinska sestra ne oglasi, kot je bilo dogovorjeno, sami pokličite patronažno službo in se dogovorite za obisk.

  • V primerih, ko vas obiskujejo socialni oskrbovalci Zavoda za oskrbo na domu ali drugi izvajalci pomoči na domu, lahko le-ti ugotovijo, da potrebujete zdravstveno nego in obvestijo patronažno službo ali osebnega zdravnika.

  • Za preventivni obisk pri nosečnici, otročnici, novorojenčku, dojenčku, invalidu, kronično bolnem idr., patronažna medicinska sestra najavi svoj obisk po telefonu. Ob obisku drugega pacienta v soseščini lahko brez najave osebno potrka tudi na vaša vrata in se takrat, če je potrebno, naroči za obisk kasneje. Najavi se lahko tudi po pošti.

V takem primeru je dobro preveriti socialno mrežo. Ima mama morda v bližini kakšne sorodnike, sosede, prijatelje ali prostovoljce, ki bi bili pripravljeni pomagati? Z njimi stopite v stik in jih prosite, da občasno preverijo, kako je vaša mama ali ji, če so pripravljeni, pomagajo s tem, da ji prinesejo živila iz trgovine ali kako drugače. Mamo tudi vsak dan pokličite in preverite, kako je.

Če za mamo že kdo skrbi, na primer vaš sorojenec, mu ponudite oporo, da bo to nalogo zmogel. Morda se zmenite, da določene vikende in dopustne dni oskrbo prevzamete vi, da si tisti, ki skrbi večino časa, torej glavni oskrbovalec, lahko odpočije.

Poiščite tudi druge oblike pomoči, ki jih lahko svojcu omogočite, kot so dostava hrane na dom, pomoč na domu, dnevno ali nočno varstvo, namestitev v skrbniško družino idr.

Ko je doma zaradi bolezni in onemoglosti ogroženo zdravje in življenje svojca, je rešitev namestitev v dom za starejše občane. Pravočasno se o tem pogovorite in oddajte vlogo za dom.

12››
© 2010 - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje