Avtor: Jože Ramovš, datum: 30.12.2013

Smrt, poslavljanje od dragih pokojnih z žalovanjem in spoštovanje mrtvih je tista meja človeškega sožitja in solidarne skrbi za šibke člane človeške skupnosti, ki jo je treba brezpogojno varovati in zanjo skrbeti. Kadarkoli je družba zanemarila to temeljno pravilo skupnega svetovnega človeškega etosa, so vsi ljudje, še posebej mladi, izgubili varnost, dostojanstvo in pogoje za razvoj. Primerov za to je dovolj v zgodovini kultur, ki so propadle; ta izkušnja je pronicljivo formulirana v umetniški besedi (npr. Antigona); največji obseg razčlovečenja smrti in žalovanja se je godil v 20. st. s koncentracijskimi taborišči, gulagi, hudimi jamami in represivno varovanim molkom o »izginulih«.

Raven kulture v odnosu do umiranja je barometer za merjenje, kako kakovostno se razvijata življenje in sožitje. Svetovno znani poznavalec smiselnega življenja in terapevt v primerih obolelega doživljanja smiselnosti Viktor E. Frankl (1905-1997) je ugotavljal, da je zavest o človekovi minljivosti najmočnejša motivacija za kakovostno uporabo časa, ki ga ima človek v življenju. Vsakomur se z vsakim dnem manjša preostanek časa; zavest, da danes živim prvi dan preostanka svojega časa, me nagiba, da ga ne preživim prazno. Izrivanje zavedanja o smrti povzroča zlasti po upokojitvi značilen motivacijski primanjkljaj, ki se kaže bodisi v aktivizmu navidezno vitalnih starostnikov – praviloma zelo težavnih za bližnje – bodisi v malodušju, pasivnosti in begu v katero od omam. Oboje je značilna starostna patologija, ki otežuje zdravo in dostojanstveno staranje ter sožitje s svojo in mlajšima generacijama. Zavest, da je vsa kakovost mojega življenja nadgradnja stavbe, ki so jo gradili predniki, pa človeka navdaja s hvaležnim spoštovanjem mrtvih. Človek je za človeka vrednost, ki s smrtjo ne pade. Čuteče spremljanje umirajočih, žalovanje ob njihovi smrti in spoštovanje mrtvih je nenadomestljiv pogoj za humano sožitje živih.

V naslednjih desetletjih upamo na mir in nadaljnji razvoj demokracije ter kakovosti življenja. Gotovo pa bomo soočeni z nalogami ob množičnem staranju prebivalstva. Povečan delež onemoglih ljudi ter pogostejše srečevanje z umiranjem kot z rojevanjem bo neizbežno vsakdanje dejstvo. Prva naloga sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je poskrbeti za razvoj različnih programov za humano oskrbovanje in nego onemoglih starih ljudi ter za dostopnost oskrbe z vzdržnim financiranjem, druga naloga pa je od prve neločljiva: poskrbeti za sodobne programe spremljanja umirajočih in žalujočih ter z informiranjem ozaveščati prebivalstvo o tem. Če sodobni sistem dolgotrajne oskrbe ne bo znal – povedano v prispodobi – dostojno pokopavati mrtvih, tudi živih ne bo znal dostojno oskrbovati; in če tega dvojega ne bomo znali, se tudi proizvodno-potrošni sistemi ne bodo razvijali v prid človeku, ampak proti njemu. Kot vedno v zgodovini, se tudi tu sredi največje potrebe pojavlja dobra rešitev. To je sodobni hospic – civilno gibanje za spoštljiv človeški odnos do smrti, za humano spremljanje umirajočih in žalujočih. Vanj so vključena najboljša sodobna znanja o človeku in družbi ter širok krog strokovnjakov in ustanov različnih disciplin.

V pričujoči številki je največ prispevkov posvečenih umiranju in žalovanju: obsežen pogovor z vodjo slovenskega hospica Tatjano Fink, prikaz angleške strategije o oskrbi umirajočih, strokovni izrazi s tega področja (hospic, umiranje, žalovanje, minljivost, izpuščanje, spremljanje umirajočih in žalujočih), poročilo s posveta o paliativni oskrbi, ki je po tematiki najbliže umiranju, več drobcev iz svetovne gerontološke literature. Seveda boste našli tudi prispevke z drugih področij; omenimo tri: raziskovalni članek o medgeneracijskem sožitju in solidarnosti, pregled zdravstvenih spoznanj o vidu in očesnih boleznih v starosti ter prikaz resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje od 2013 do 2020.