Avtor: Tina Lipar, datum: 30.12.2013

Ko je SSKJ nastajal, pri nas še ni bilo sodobnega gibanja ali ustanove za rehumanizacijo umiranja in žalovanja, ki se imenuje hospic in sodi med gerontološko-medgeneracijske strokovne pojme. Svetovna Wikipedia opredeli hospic kot vrsto oskrbe in filozofijo, ki se usmerja na blažitev bolečine in ostalih simptomov pri hudo bolnih in umirajočih. Poleg tega pa odgovarja tudi na emocionalne in duhovne potrebe teh bolnikov. Opisano definicijo je potrebno dopolniti, saj se delo hospica ne nanaša samo na pomoč in oskrbo, oziroma spremljanje neozdravljivo bolnih, ampak tudi njihovih svojcev v času bolezni bližnjega in žalovanja po smrti. Slovenska Wikipedija nudi štiri definicije, od katerih se prva sklada z definicijo SSKJ, ostale tri pa so: samostanki gostinski objekt s prenočišči; ustanova medicinskega tipa, namenjena bivanju in oskrbi neozdravljivo bolnih ter umirajočih; in društvo za pomoč umirajočim in njihovim svojcem.

Slovensko društvo hospic na svoji spletni strani opredeli hospic kot pristop v oskrbi ljudi z napredovalo kronično boleznijo v zaključni fazi. Gre za spoštovanje življenja in sprejemanje umiranja kot dela naravnega življenjskega toka. V bolezenski situaciji obravnava človeka celostno in ne le njegov boj z boleznijo. S tem pa poudarja kakovost življenja zaradi življenja samega, ne da bi ga želeli podaljševati ali skrajševati. Hospic slavi in priznava življenje. Oskrba hospica nudi humano in sočutno oskrbo ljudem v zadnjih stadijih neozdravljivih bolezni na način, da jim pri tem omogoči čimbolj polno življenje, tudi ko se izteka, in nudi oporo svojcem pri soočanju z grozečo izgubo v smislu priprave na slovo in kasneje podporo žalujočim odraslim, otrokom in mladostnikom po izgubi bližnje osebe v procesu žalovanja (vir: http://drustvo-hospic.si/?page_id=157).

Koncept hospica se je začel razvijati v 11. stoletju; tedaj so bili hospici zavetišča za bolne, ranjene in umirajoče, pa tudi za popotnike in romarje. Zametki sodobnega koncepta hospica, ki temelji na nudenju blažilne pomoči in oskrbe neozdravljivo bolnim v bolnišnicah, domovih za ostarele pa tudi na domu bolnika, segajo v 17. stoletje. Temeljne principe sodobnega koncepta pa je razvijala dama Cicely Saunders od leta 1950 dalje.

Pri sodobnem konceptu hospica gre torej hkrati za pristop, filozofijo in vrsto oskrbe, ki temelji na blaženju bolečine in ostalih simptomov pri hudo bolnih ljudeh, osredotoča se na emocionalne in duhovne potrebe bolnikov, nudi pa tudi podporo in pomoč oskrbovalcem in svojcem teh ljudi. Cilj vsega tega je zagotoviti največjo možno kakovost življenja ljudem z kronično napredovalo boleznijo in posredno tudi njihovim svojcem. Značilni izraz za pomoč, ki jo Hospic nudi težko bolnim in njihovim svojcem, je spremljanje bolnih, umirajočih in svojcev.

Hospic deluje na tri načine. Prvi je široko gibanje v skupnosti, ki ozavešča o bistvenem pomenu humanega umiranja, spremljanja umirajočega in žalovanja, kar je bilo v moderni družbi v veliki meri odrinjeno na rob; drugi je organizirana prostovoljska pomoč težko bolnim, umirajočim in njihovim svojcem na terenu, tretji način delovanja hospica pa so hiše za bivanje težko bolnih in umirajočih, ki so urejene tako, da nudijo kar najbolj ugodne prostorske, človeške, duhovne in druge razmere za njihovo občutljivo človeško spremljanje, v katero so optimalno vključeni svojci, zdravstveni in drugi strokovnjaki ter usposobljeni prostovoljci.