Avtor: Tina Lipar, datum: 30.12.2013

Četrtek

Tečaj smo začeli z medsebojnim spoznavanjem. Vsak udeleženec je povedal, kdo je, od kod prihaja in temu dodal še »priponko«: pripoved o enem izmed lepih utrinkov, ki jih je doživel v skupini za kakovostno staranje, katero vodi. S tem smo doživeto zapluli v lepo vzdušje in vsebinsko bogastvo prostovoljskega vodenja skupin za kakovostno staranje.

Čas po večerji je bil namenjen dvema uram kulture. Letos smo gostili slovensko pisateljico, pesnico, knjižničarko, lektorico in učiteljico Berto Golob. Pripovedovala nam je o svoji mladosti, odločitvi za poklic, o svojem strokovnem delu, o knjigah in učbenikih, ki jih je napisala, ter o svojem življenju nasploh. Zelo zanimiva je bila njena pripoved o nastanku oddaje Radovedni Taček, za katero je prispevala dvainsedemdeset scenarijev. Njena bibliografija sega od leposlovja, poljudnostrokovnih, pedagoških in verskih besedil. Berta Golob je tudi avtorica ali soavtorica številnih beril in učbenikov za osnovne šole. Mislim, da bo vsem, ki smo na Poljuki z zanimanjem poslušali njeno pripoved, ostal v spominu njen citat, ki ga je izrekla v intervjuju ob osemdesetletnici: »Živim iz dneva v dan, vendar ne v tri dni«.

Pred spanjem smo najprej vsak pri sebi razmišljali o predmetu, ki nam je nekoč veliko pomenil, pa smo ga izgubili. Svoja razmišljanja o tem, kaj nam je predmet pomenil, kako smo doživeli izgubo, kaj nas je naučil za življenje, smo nato v paru podelili drug z drugim.

Petek

Dan smo začeli z jutranjo telovadbo, sledil je zajtrk in predstavitev Medgeneracijskih informacijskih družabnih središč MORS. Podpolkovnik Bogomir Povše je povedal, da so se s prehodom iz naborniške v poklicno vojsko začeli srečevati z vprašanji o tem, kako pomagati družinam, ki so zaradi odhodov vojakov na misije ločene od svojih mož, žena, očetov … ločene tudi po več mesecev; o tem, na kakšen način pomagati vojakom, ki po dopolnjenem 45 letu ne morejo več opravljati dela poklicnega vojaka; o tem, kako pomagati socialno šibkejšim upokojenim sodelavcem itd. Od leta 2008 delajo na več programih skrbi za nekdanje pripadnike MORS. Ugotovili so, da morajo ti programi povezovati tako nekdanje kot aktivne pripadnike, njihove družine in tudi lokalno skupnost. Ker pa so vojašnice predvsem zaprtega tipa, so prišli na koncept Medgeneracijskega informativno-družabnega središča v civilnem okolju (MIDS). Odprli so dva MIDS-a, v Ajdovščini in Slovenski Bistrici. Tisti v Ajdovščini je z organizacijskega in vsebinskega vidika zelo uspel. V njem se odvijajo številne dejavnosti, ki ljudi povezujejo, izobražujejo in jim omogočajo kakovostno preživljanje prostega časa. MIDS v Slovenski Bistrici pa ima malo članov in v njem se izvaja malo aktivnosti. Upajo, da jim bo v prihodnje uspelo tudi v tem MIDS-u vzpostaviti vzdušje, kakršno je v Ajdovščini. Bogomir Povše je v reviji Kakovostna starost objavil članek Medgeneracijska informativno-družabna središča slovenske vojske; to številko revije so na osvežitvenem tečaju prejeli vsi udeleženci.

Čas pred kosilom smo namenili tematiki skupin v povezavi z njihovim trajnim delovanjem. V manjših skupinah smo predstavljali svoje skupine: svoje izkušnje ob njihovem ustanavljanju ali prevzemu od predhodnega voditelja, kako smo se vživljali v vodenje skupine, katere so bile prelomnice in ključni dogodki v razvoju naše skupine. Pri tem smo razmišljali o vprašanjih, ki se nam pojavljajo ob vodenju skupine. Vsaka manjša skupina je pozneje svoje ugotovitve predstavila vsem zbranim prostovoljcem in ekipi Inštituta Antona Trstenjaka.

V popoldanskem času smo si privoščili sprehod po Pokljuki. Ogledali smo si Pokljuško barje, ki je staro med 3000 in 8000 leti. To je šotno barje, po katerem je hoja lahko usodna – ogledali smo ga z varnega zavetja razglednega stolpa. V enem izmed pokljuških gostišč smo si privoščili topel čaj ali kavo in prijeten klepet pred nadaljevanjem dela, ko je zdravnica Ana Ramovš predstavila osnove prve pomoči, še zlasti temeljne postopke oživljanja. Po večerji smo – kot vedno na osvežitvem tečaju – imeli družabni večer, na katerem ni manjkalo petja in smeha, razkrili smo tudi skrivne prijatelje iz družabne dejavnosti, ki jo igrali vse od začetka tečaja prejšnji večer.

Sobota

Za trajno delovanje skupine je poleg dobrega vzdušja v skupino odločilen nabor številnih primernih dejavnosti, ki so smiselne in prijetne za vse člane; sobotno dopoldne smo posvetili predvsem temu. Če je dejavnosti premalo ali niso prave, skupina hira in razpade. Tudi tokrat smo delali po metodi socialnega učenja iz prakse za prakso. Spet smo se razdelili v tri manjše skupine, da je lahko vsakdo povedal čim več dobrih izkušenj z dejavnostmi, ki jih gojijo v njihovi skupini, pa tudi o težavah pri uvajanju ali vodenju neke dejavnosti v skupini; vodje skupin so po končanem delu v skupin nekaj od tega posredovali vsem tečajnikom.

V zaključnem odzivu je vsak udeleženec imel priložnost povedati, kako je doživel počutil, kaj mu doživel ta osvežitveni tečaj, kaj mu bilo posebej všeč in česa je pogrešal. Odzivi so bili lepi: prostovoljcem osvežitveni tečaj posreduje nekaj znanja, da lažje delajo s skupino, prav tako pa novo energijo za prostovoljsko delo. Marsikateri je izrazil željo, da se prihodnje leto spet vidimo.