Avtor: Jože Ramovš, datum: 27.3.2014

Jeziki vseh kultur razločujejo v poteku človeškega življenja od spočetja do smrti tri večja razvojna obdobja: mladost, srednja leta in starost. Sodobna razvojna psihologija, sociologija, biologija, antropologija in druge znanosti so tej življenjski izkušnji dodale številna pomembna spoznanja, ki pomagajo razumeti človekov razvoj in ga čim bolj smiselno usmerjati; največ spoznanj je prispevala razvojna psihologija za obdobje mladosti. Zanimanje za raziskovanje starostnega obdobja in razvoja v njem se uveljavlja šele zadnja leta ob demografskem staranju prebivalstva in daljšanju človeškega življenja.

Mladost je razvojno obdobje človeka od spočetja do samostojnosti. V tem obdobju telesno dozori za razmnoževanje, v osnovi pa se vključijo v polno delovanje vse zmožnosti (telesne, duševne, duhovne, socialne, razvojne in bivanjske). Glavna naloga mladostnega obdobja je zdrava rast in temeljno učenje za življenje. Oboje se zlije v zmožnost za samostojno življenje v skupnosti, za lastno družino in delo. Danes se mladostno obdobje podaljšuje, njegova povprečna meja je v naših civilizacijskih razmerah med petindvajsetim in tridesetim letom starosti.

            Kot vsako življenjsko obdobje se tudi mladost deli na več podobdobij. Zanjo je značilna velika razvojna dinamika. Po zaslugi znanosti v 20. st. je človekov razvoj v mladosti najbolj raziskan in razčlenjen. Med klasičnimi razvojnimi avtorji je znan npr. Erik H. Erikson (1902-1994); njegovo izhodišče sta povezanost in časovno zaporedje vstopanja in delovanja glavnih psihosocialnih sposobnosti v teku človeškega razvoja. Naslanja se na epigenetski razvoj človeka od spočetja do rojstva, ko mora v določenem času začeti z delovanjem posamezni organ, sicer ostane razvojna motnja; v zasnovi pa so vsi organi že v genetski osnovi prve celice. Razvoj v maternici med nosečnostjo je prvo in temeljno življenjsko podobdobje. Erikson ugotavlja, da podobno kot vstopajo pred rojstvom v delovanje organi, vstopajo skozi vse življenje psihosocialne sposobnosti; v določenem času se mora vsaka od njih razviti do polnega delovanja, če pa se to ne zgodi, ostane človeku na tem področju bolestna globinska rana. Razvoj v mladosti je razdelil v šest stopenj: 1. v prvem letu je otrokovo socialno okolje mati, razvije se mu prazaupanje, bolestna alternativa je globinsko nezaupanje vase, v ljudi in svet; 2. v drugem in tretjem letu so njegovo socialno okolje starši, razvije se mu avtonomija (shodi, postane čist, se navaja na red), bolestna alternativa je negotovo, dvomeče, sramežljivo in sovražno odbijanje drugih, sveta in sebe; 3. v predšolskem obdobju igre v 4. in 5. letu je njegovo socialno okolje razširjena družinska skupina, razvije se pobuda, bolestna alternativna je temna nesproščenost, ki se izraža v nerazumnih občutkih krivde brez vzroka; 4. v šolskem obdobju je socialno okolje šola, razvije se delavnost, bolestna alternativa je zlovešči občutek manjvrednosti in nezmožnosti; 5. v puberteti in mladostništvu so socialno okolje vrstniki in svet vzornikov, razvije se identiteta, bolestna alternativa je razpršena identiteta z nepovezanimi delčki samega sebe; 6. v današnjem poznem mladostništvu, ki je bilo pred nekaj desetletji že zgodnja odraslost je socialno okolje osebni, učni in delovni krog prijateljev, spolni partner, sodelavci in tekmeci v družbi, razvijeta se intimnost in solidarnost; če človeku spodleti razvoj intimnosti in solidarnosti, se bolestno zapre vase in izolira, kar je zelo nevarna usmerjenost za srednja leta in starost.

Srednja leta so obdobje, ko ljudje rodijo in vzgojijo svoje potomstvo naslednje generacije in delajo za preživetje sebe, mlade in stare generacije; to je zrelo obdobje vsestranske življenjske rodovitnosti. Dandanes srednja leta v glavnem sovpadajo s službenimi leti do redne upokojitve. Erikson je v tem obdobju opredelil kot odločilno razvojno izkušnjo rodovitnost in plodnost: v otrocih, delu, poklicu, notranjem bogatenju …; človekov socialni prostor v tem času so zakon, družina in služba. Če ostane rodovitnost nerazvita, začne človek narcistično »použivati« samega sebe s »prežvekovanjem« dosežene zrelosti brez pravega cilja.

S socialnega vidika delimo srednja leta v tri podobdobja:

1. zgodnja srednja leta od 26. do 35. leta; to je običajno čas priprave in ustanovitve lastne družine z majhnimi otroki, odhoda iz rodne družine in uvajanja v poklicno delo oziroma službo;
2. osrednja leta življenja od 36. do 50. leta s šolajočimi se otroki tja do njihovega osamosvajanja ter čas človekovega največjega poklicnega in službenega prispevka skupnosti;
3. pozna srednja leta od 51. do 65. leta, za katera je ponavadi značilno, da so otroci že samostojni, čeprav dokaj pogosto živijo še pri starših, poleg tega je to čas postopne priprave na upokojitev, v bližnji preteklosti so bili ljudje pogosto že upokojeni.

Starost je obdobje, ko človek dozori do polne človeške uresničitve, ob tem pa mu pojemajo moči, zlasti telesne in duševne. Skrb za materialni razvoj prepušča naslednji generaciji, njemu pa se z upokojitvijo pojavi nova kakovost svobode in življenjskih možnosti za dejavno življenje, ki samo po sebi ni manj razgibano in polno kakor v srednjih letih, pač pa bolj sproščeno in izbrano v skladu z osebnimi potrebami, sposobnostmi in okoliščinami. Značilna življenjska naloga tretjega življenjskega obdobja je tudi, da človek svoja zrela življenjska spoznanja in izkušnje predaja neposredno soljudem ali posredno kulturi. Dejavno kljubuje starostnemu usihanju in boleznim; kolikor pa to ni možno, oboje sprejema v svoj življenjski svet vključno s smrtjo, ki je zadnji mejnik življenja. Erikson je opisal za to obdobje življenja specifično razvojno možnost in nalogo – to je integriteta. Človekovo socialno okolje je zdaj vse človeštvo, vsi ljudje moje vrste. Z začetkom življenjskega obračuna v krizi srednjih let raste čut za modrost, v ospredje stopajo človekove življenjske izkušnje in zavest, da ga nekoč več ne bo. Čedalje manjši preostanek življenja ga spodbuja k življenjskemu zorenju in smiselni uporabi svojega časa. Če človek ne naredi uspešno tega zadnjega razvojnega koraka in ne doseže integritete, začne njegovo doživljanje prepredati obup in gnus nad sabo, svetom in življenjem.

            Z gerontološkega vidika je primerna delitev starosti v tri podobdobja:

1. zgodnja starost od 66. do 75. leta, ko se človek privaja na upokojensko svobodno življenje, ponavadi je dokaj zdrav in trden ter živi zelo dejavno;
2. srednja starost od 76. do 85. leta, ko se v svojih dejavnostih prilagaja ter doživljajsko privaja na starostno upadanje svojih moči in zdravja, izgublja vrstnike in večini umre zakonec;
3. pozna starost po 86. letu starosti, ko postaja kot prejemnik pomoči za mlajši dve generaciji nemi učitelj najglobljih temeljev človeškega dostojanstva, sam pa opravlja zadnje naloge v življenju.

            Antropološka delitev v tri življenjska obdobja seveda ni edina. Med redkimi klasičnimi psihologi, ki so govorili tudi o razvoju v odraslem obdobju in starosti, sta Carl G. Jung (1875-1961) in Daniel Levinson (1920-1994), ki se je pri svojem raziskovanju človekovega razvoja posvetil prehodom med življenj­skimi obdobji ter zrelemu obdobju srednjih let; tega deli v zgodnje in srednje obdobje odraslosti z vmesnim prehodom v srednjih letih. Z veliko prodornostjo je življenjska obdobja opisal mislec in socialni praktik Jean Vanier (roj. 1928), ki je posvetil svoje življenje pristnemu človeškemu sožitju z duševno prizadetimi in socialno odrinjenimi ljudmi; pri svo­jem opisu je enako pozoren na človeški razvoj v otroškem in mladostnem obdobju, v delovnem obdobju srednjih let in v starosti.

            Med ljudmi je uveljavljena delitev življenja v dve polovici, ki jo ponazarja prispodoba dneva: jutro in dopoldansko dviganje do poldneva, nato pa popoldansko upadanje in zaton; ta prispodoba življenjskega razvoja je našla slikovite odzive v ljudski umetnosti (npr. kolo življenja). Nanjo je bil pozoren Carl G. Jung. Doživljajsko je globoko zakoreninjena v ljudeh. Praznovanje srečanja z Abrahamom za petdesetletnico življenja je nekak zapoznel mejnik med dopoldnevom in popoldnevom človekovega življenja; zapoznel, ker je pri petdesetem letu človek že v svojem popoldnevu življenja. V gerontologiji je vredno tudi tej de­litvi posvečati pozornost. Eden od razlogov, da smo mejo med osred­njimi leti življenja in poznimi srednjimi leti postavili v petdesetletnico življenja, je dejstvo, da se mora človek vsaj ob izteku klimakterija zavestno posvetiti pripravi na lastno starost. Praznični mejnik srečanja z Abrahamom je dober andragoški in gerontagoški nastavek za ozaveščanje potrebe po tej pripravi med širokimi plast­mi prebivalstva.

            Danes nekateri govorijo o četrtem obdobju življenja in pri tem mislijo na zadnje, to je pozno starostno obdobje, oziroma na življenje po 80. ali 85. letu. Ta delitev je strokovno neutemeljena, saj zadnje starostno obdobje odtrga od starosti zaradi onemoglosti in funkcionalne nesamostojnosti. To pa sta lahko značilnosti kateregakoli obdobja. V zgodnjem otroštvu je človek povsem zanesljivo nesamostojen in potreben nege, pa nikomur ne pride na misel, da bi zaradi tega prva leta odtrgal od otroštva kot samostojno obdobje. Če bi človeško življenje cepili v obdobja po kriterijih, s katerimi govorijo o četrtem obdobju življenja, bi morali govoriti o deset ali več obdobjih življenja, saj ima vsako podobdobje svoje drugotne značilnosti v okviru skupnih, ki so značilne za glavna obdobja. Trganje pozne starosti od celote starosti kot posebno – četrto obdobje življenja, ker je tedaj človek pogosto onemogel in potreben nege, je socialno in antropološko škodljivo: je nezavedni izraz druž­bene tabuizacije starosti v današnji zahodni kulturi; torej sodoben stereotip, ki je enako škodljiv, kakor so stereotipi, da so stari ljudje bolni, sitni, skopi in podobno. Današnji tabu starosti in človeške nemoči ne dopušča, da bi videli in sprejeli celoto starosti z vsemi njenimi možnostmi, ki so v resnici velike, pa tudi omejitvami, ki so stvarne. Starostne omejitve so človeško obvladljive, če jih sprejmemo, če pa pred njimi zatiskamo oči in zaradi njih marginaliziramo prebivalstvo v posebne kategorije, kakršna je tudi govorjenje o četrtem obdobju življenja, niso niti osebno niti družbeno obvladljive.

            O štirih letnih časih življenja – in s tem o četrtem obdobju – je govoril Anton Trstenjak (1906-1996) kot o prispodobi za življenje po smrti. Kakršnokoli podobo že ima pri različnih ljudeh človeška potreba po nesmrtnosti – npr. da živi v spominu živih, v svojih delih ali kot duhovna oseba – čas po človekovi smrti je res radikalno nova kakovost v primerjavi z mladostjo, srednjimi leti in starostjo. To »obdobje« je nedostopno za znanstveno analizo. Trstenjakovo govorjenje o četrtem letnem času življenja ni strokovno ime za življenjsko obdobje, ampak poglobljena človeška pripoved o enem od bistvenih človeških vprašanj v jeziku prispodobe.

            Delitev v življenjska obdobja je potrebna za orientacijo pri znanstvenem raziskovanju in pri praktičnem delu v skupnosti. Poznavanje in upoštevanje vseh obdobij življenja v človekovem vzdolžnem razvoju od spočetja do smrti daje socialni gerontologiji teoretično osnovo za razumevanje starega človeka iz njegove osebne življenjske zgodovine, prav tako pa za razumevanje posebnosti in medsebojne komplementarnosti vseh treh generacij. Vsebuje pa tudi nevarnosti, npr. da živo celoto življenja razkosamo in s tem izgubimo njegovo vitalnost, da se pretirano osredotočimo na specifične potrebe posameznega obdobja na škodo celote – glavnina temeljnih potreb in zmožnosti je skupnih skozi vse življenje. Pri delitvi na življenjska obdobja se je torej nujno potrebno zavedati, da je človekovo življenje ena sama celota, neprekinjen življenjski ciklus – življenjski potek; koncept življenjskega poteka je v sodobni gerontologiji zelo v ospredju.

            Po življenjskih obdobjih navadno opredeljujemo tudi generacije, npr. mlada, srednja in stara, prva, druga in tretja. Sociologiji pa ugotavljajo, kako se enako stari ljudje, ki so odraščali v različnih družbenih razmerah, med seboj lahko zelo razlikujejo; v tem smislu govorijo o tihi (predvojni) generaciji, baby boom generaciji (rojeni med leti 1946 in 1963), generaciji X (rojemu med leti 1964 in 1978) in generaciji Y (rojeni med leti 1979 in 1997).

            Meje med posameznimi obdobji življenja so bile v zgodovini odvisne tudi od socialnega razreda in položaja ljudi. Čim nižji socialni položaj je nekdo imel, tem prej in bolj trdo je moral začeti delati za svoje preživljanje in tem dlje v stara leta s tem nadaljevati, ob tem pa je imel tem manj lastne samostojnosti – pomislimo na prvo slovensko socialno pesem Ubogi otrok v fáberkah (Anton M. Slomšek, 1846). To seveda velja tudi danes – pomislimo slabe možnosti za šolanje današnjih otrok nižjega sloja in njihovo izkoriščanje v nekaterih deželah. Višji sloji so svojo starost od nekdaj skušali odlagati na poznejša leta, v današnjem razvitem svetu pa se je pri vseh ljudeh »odlaganje starosti« stopnjevalo do njenega zanikanja v obliki tabuja.

            Za gerontagogiko je važno spoznanje, da je človek z doživljajskega vidika lahko enako mladostno svež v vseh starostnih obdobjih vse do trenutka smrti, če je seveda pri polni zavesti, dovolj osebnostno zrel in v zadovoljivih življenjskih razmerah. Prav tako je lahko v vsakem življenjskem obdobju ostarel in izčrpan. Vsak pozna stare ljudi, ki v poznih letih življenja niso manj mladostni, kakor so bili v mladosti in v srednjih letih, prav tako pa tudi mlade ljudi, ki so podobni ostarelim starcem. Pri starem človeku je doživ­ljajska starost ogledalo njegovega doživljanja sebe, drugih in sveta v preteklih obdobjih življenja in s tega vidika povsem drži prirejen slovenski pregovor: Kakršno življenje, takšna starost.

            Zelo pomembno je dejstvo, da so današnje generacije zaradi podaljšanja življenja pridobile med srednjimi leti in visoko starostjo ter z njo povezano onemoglostjo dve desetletji zdravega življenja. To obdobje nam prinaša nepredstavljive možnosti za osebnostno zorenje in s tem za nagel dvig kakovosti medčloveškega sožitja.

Ena najbolj svojskih lastnosti človeka je delo, ki je tudi pogoj za pošteno preživljanje. Skozi vso zgodovino je bilo delo vseživljenjska zadeva, seveda v skladu z zmožnostmi konkretnega človeka v danem trenutku. Polpretekli industrijski način proizvodnje in še vedno nerešeno razmerje med lastnino (kapitalom) in delom (zaposlenimi) je vrednoto dela oslabilo, zavest o potrebnosti dela pa skrčilo na službena leta zaposlenosti. Z informacijskim načinom življenja se vrača zavest o vseživljenjskem delu, podobno kot se je nedavno uveljavila zavest o vseživljenjskem učenju. Le-to je postalo življenjska nuja, saj informacije in znanje za obvladovanje vsakdanjih življenjskih nalog zastarevajo takorekoč sproti, vsekakor pa v nekaj letih. Postopoma prihaja do zavesti, da je nujno tudi vseživljenjsko socialno učenje za sožitje, sodelovanje in komuniciranje med ljudmi, posebej tudi med generacijami.

            Na koncu še jezikovna opomba o nepravilni rabi na področju življenjskih obdobij. Slovenščina ne dopušča kopičiti pridevnike brez samostalnikov. Zato so jezikovno zelo neprimerni dobesedni prevodi angleških poimenovanj za življenjska podobdobja kot npr. mlajši starejši, starejši starejši ipd.