Avtor: Tina Lipar, datum: 30.6.2016

Prvo zanimivost sestavljajo opisani primeri bolnikov z ločenima hemisferama (možganskima polovicama ali poloblama). Levo in desno polovico možganov med seboj povezuje korpus kalosum. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila za bolnike s trdovratno epilepsijo na razpolago le ena metoda »zdravljenja« – nevrokirurški poseg, pri katerem so prerezali celoten korpus kalosum. Na zunaj so ti bolniki delovali povsem običajno, vendar so kljub temu imeli številne težave. Eden izmed bolnikov je poročal, da si skuša z eno roko hlače obleči, z drugo pa sleči. Druga bolnica je poročala, da za nakupe porabi nekaj ur, ker ena roka daje stvari v voziček, druga pa jih jemlje ven. Res je, da lahko obe možganski polobli delujeta neodvisno druga od druge, vendar pa je usklajeno delovanje veliko bolj učinkovito. Že pri komunikaciji se lahko zaplete, saj govorimo bolj z levo polovico, desna pa nam pomaga tolmačiti čustveni pomen besed, melodije in poudarke v jeziku.

Opisan je nenavaden primer bolnika Henryja Molaisona, ki ni mogel tvoriti novih spominov. Henry je od desetega leta trpel za hudimi epileptičnimi napadi, zato mu je priznan kirurg dr. Scoville v starosti 27 let odstranil hipokampusa v obeh možganskih polovicah. Henry epileptičnih napadov sicer ni več imel, ni pa več mogel tvoriti novih spominov. Njegov kratkoročni spomin je bil v mejah običajnega, ni pa se mogel spomniti dogodkov, ki so se zgodili pred minuto ali dvema. Ohranil je nekaj dolgoročnega spomina, obnovil je lahko dogodke, ki so se mu zgodili do devet let pred operacijo. Tragičen primer tega bolnika je bil za nevroznanost velik doprinos, saj je bil to prvi neizpodbitni dokaz, da je hipokampus ena izmed možganskih struktur, ki je nujno potrebna za normalno spominsko delovanje.

Drugi primer prikazuje bolnika Solomona Shereshevskyja, ki ni mogel pozabljati. Solomonov spomin je bil izjemen. Že po enem samem branju si je zapomnil seznam stotih naključno izbranih številk ali pa celotno Dantejevo Božansko komedijo. Solomon je sčasoma  spoznal, da je popoln spomin velika težava. Vidne podobe, ki so v njegovih možganih nastajale ob vsakem novem spominu, so se namreč začele mešati med seboj, poleg tega pa je imel težave pri ustvarjanju vidnih predstav za abstraktne besede.

V nadaljevanju sta na kratko predstavljena zdravnik Alois Alzheimer, po katerem je poimenovana alzheimerjeva demenca, in bolnica Auguste Deter, ki je bolehala za zgodnjo (presenilno) demenco. Po smrti Auguste Deter je dr. Alzheimer dobil njene možgane za natančen laboratorijski pregled. Ugotovil je, da je zgodnja demenca povezana s prisotnostjo amiloidnih plakov in nevrofibrilarnih pentelj v možganih. Tako se je začela nesmrtnost Aloisa Alzheimerja in Auguste Deter, ki še danes veljata za ikoni alzheimerjeve bolezni.

Opisana je tudi znana raziskava na redovnicah. 600 redovnic iz reda School Sisters of Notre Dame Congregation je bilo udeleženih v najobsežnejši raziskavi, usmerjeni v razumevanje ozadja alzheimerjeve bolezni. Raziskovalci so imeli na voljo podrobne podatke o življenju teh redovnic – njihove življenjepise, ko so v mladosti vstopile v samostan. Poleg tega so v samostanu imele skoraj enako življenjsko okolje: jedle so enako hrano, imele so podoben dnevni ritem in podoben socialno-ekonomski status … Če bi imelo okolje odločilen vpliv na pojavnost demence, med redovnicami ne bi smelo biti velikih razlik v obolevanju za demenco. Vendar se je izkazalo, da so nekatere za demenco zbolele v zgodnji starosti, druge pa so ohranile umske sposobnosti tudi v pozni starosti. Raziskovalci so ugotovili, da so tiste redovnice, ki so ob vstopu v samostan napisale skromnejše življenjepise in uporabile preprostejši jezik, pogosteje zbolevale za demenco. Seveda je treba pripomniti, da enostavna raba jezika običajno odraža nižje umske sposobnosti, predvsem besedni in delovni spomin. Z drugimi besedami, kompleksnejša raba besednih sposobnosti odraža boljše umske sposobnosti, ki delujejo varovalno pred alzheimerjevo boleznijo. Boljše umske sposobnosti so del umske rezerve, ki je pri razvoju te bolezni odločilen varovalni dejavnik.

V nadaljevanju so opisane še tri zanimivosti, ki morda lahko pomagajo ohranjati umske sposobnosti. Prva je dvojezičnost. Nove raziskave kažejo, da dvojezičnost deluje kot zaščita pred demenco. To pomeni, da v starosti obdrži naše možgane in umske dejavnosti bolj čile in učinkovitejše. Avtor opozarja, da dvojezičnost ni čarobna formula, ki nas bo rešila vseh starostnih tegob, je pa vredno poudariti, da je vsaka aktivnost, kot je učenje še enega jezika, v mladih letih dobra, če vsaj malce upočasni staranje možganov. Naslednji zanimivosti pa sta ribje olje, bogato z omega-3 maščobnimi kislinami, in izvleček dvokrpega ginka. Oba naj bi vplivala na ohranjanje umske funkcije in pomagala odložiti ali celo preprečiti demenco.

Ustavimo se še pri drugem delu knjige, pri umovadbi. Avtor jo primerja s telesno vadbo. Pri telesni vadbi krepimo mišice, srčno-žilni sistem, pljuča …, pri umovadbi pa možgane in s tem um. Vendar moramo za doseganje vidnih rezultatov vaditi resno, redno in zavzeto, kajti brez trdega dela in truda ni uspeha. Z redno umovadbo bomo tako izboljšali pozornost in na splošno okrepili možgane. Ko se izboljšajo možgani, se izboljša zmožnost učenja, kar nam pogosto olajša življenje. Umovadba je lahko zelo poceni oziroma brezplačna in nima nobenih stranskih učinkov, razen če bi med negativne učinke šteli tudi dolgočasje in začetne poraze pri reševanju zahtevnejših nalog. Poleg tega lahko umovadimo povsod – doma, na avtobusu, v čakalnici pri zdravniku … Vendar je potrebno opozoriti, da redno ukvarjanje z različnimi hobiji (reševanje križank ali rebusov, igranje šaha ali kart) še ni umovadba v ožjem pomenu besede. Ko se odločimo, da bomo preizkusili nov hobi, da bomo začeli z novo dejavnostjo (npr. učenje novega tujega jezika), pa lahko govorimo o umovadbi, kajti te nove dejavnosti dodatno stimulirajo možgane.

Kot smo omenili v začetku tega prikaza, so v drugem delu knjige nanizane številne vaje, ki nam pomagajo krepiti umske sposobnosti. Avtor pa opozarja, da je umovadba kot tek na dolge proge. Začnimo počasi, z lažjimi nalogami, sčasoma pa se prebijmo tudi skozi težavnejšo raven. In ko opravimo vse umonaloge, ki nam jih ponuja ta knjiga, jih iščemo naprej tako, da rešujemo naloge, ki so za naše možgane zahteven izziv.