Avtor: Ajda Svetelšek, datum: 15.3.2018

SAMOUPRAVNA STANOVANJA ZA MANJŠANJE OSAMLJENOSTI IN VEČANJE BLAGOSTANJA V STAROSTI

Predstavljamo še en prispevek s svetovnega kongresa gerontologije in geriatrije v San Franciscu. V tem prispevku sta avtorici Outi Jolanki in Outi Teittinen govorili o prednostih samoupravnih stanovanjskih skupnosti starostnikov za manjšanje osamljenosti in večanje blagostanja v starosti.

Izpostavili sta, da čeprav si večina starostnikov želi pozno starost preživeti v svojem domačem okolju, ki jim je najbolj poznano, ima to tudi negativne plati. Domače okolje lahko namreč postane za starostnika veliko manj varno in veliko bolj osamljeno. Zato so na Finskem v porastu nove, alternativne možnosti bivanja za starejše osebe – upokojenske vasi, kolektivne bivalne enote in namenske samoupravne skupnosti.

Avtorici sta v namen preverjanja kakovosti življenja starostnikov v tovrstnih skupnostih naredili študijo primera koncepta bivanja, imenovanega Ilona. V okviru tega koncepta alternativne domske oblike imajo stanovalci osrednjo vlogo pri vodenju doma. Vodijo mesečne sestanke, na katerih se dogovarjajo o vseh zadevah, povezanih s skupnimi prostori in površinami, ter načrtujejo in organizirajo skupne aktivnosti. Dom sestavljajo raznovrstna individualna stanovanja in različni skupni prostori (npr. dvorana, knjižnica, kuhinja, prostor za hobije, savna ipd.). Stanovalci plačajo 15 % vrednosti stanovanja (15.000–40.000 EUR) in mesečno pristojbino (približno 500 EUR). Povpraševanje po novih oblikah bivalnih skupnosti za starejše na Finskem vedno bolj narašča, zato pospešeno narašča tudi ponudba.

Rezultati študije primera, ki sta jo izvedli avtorici, kažejo v prid tovrstnim alternativnim domskim oblikam. V študiji sta raziskovali predvsem razloge stanovalcev, zakaj so se odločili za selitev iz svojega domačega okolja v skupnostni dom, in kakšne izkušnje imajo z bivanjem v domu. Podatke sta zbrali s pomočjo osebnih intervjujev (N=19, 66–84 let) in vprašalnikov (N=105). V ospredju so bili naslednji razlogi za selitev: zdravstvene težave in naraščajoča potreba po oskrbi, vedno večji občutek osamljenosti in vedno manjši občutek varnosti v svojem domu, pomanjkanje socialnih stikov, dvom v razpoložljivost in primernost tako neformalne kot formalne pomoči ter neprilagojeno in neprimerno stanovanje za bivanje v starosti.

Izkušnje stanovalcev skupnostnega doma so izjemno pozitivne, stanovalci so namreč poročali o visokem blagostanju. Poročali so, da jim veliko pomeni predvsem pestro družabno življenje. Skupnostni način bivanja namreč omogoča vsakodnevno druženje in pogovore ob kavi, skupne obiske gledališča, predstav in nakupovalnih središč, skupne izlete in potovanja ipd. Navajali so, da se v tovrstni obliki bivanja razvije občutek pripadnosti, ki močno zmanjša osamljenost. Izpostavili so tudi zadovoljstvo ob tem, da imajo lahko hkrati zasebnost v svojem stanovanju in druženje z drugimi stanovalci, odvisno od individualnih želja, potreb in navad. Ne nazadnje so kot zelo pozitivno izkušnjo navedli tudi vzajemno medsebojno pomoč stanovalcev.

Vir: Jolanki, O. in Teittinen, O. (2017). Self-Managed Housing as a Means to Decrease Loneliness and Increase Well-Being in Later Life. IAGG 2017 Global Ageing and Health – World Congress presentation. San Francisco.

Ajda Svetelšek