Avtor: Ana Gorenc Vujović. Tjaša Grebenšek in Katarina Tinauer, datum: 7.1.2019

Udeležence je pozdravila Lili Štefanič, direktorica občinske uprave Kočevje. Spregovorila je o varnosti starejših v občini Kočevje in predstavila dejavnosti, ki potekajo v občini in pripomorejo h krepitvi varovalnih dejavnikov za preprečevanje trpinčenja nad starejšimi. Navzoče je navdušila tudi s podatki o tem, kaj dela Občina Kočevje za razvoj starosti prijazne skupnosti; med drugim je letos kot prva v Sloveniji razpisala nekaj javnih sredstev za sofinanciranje prilagajanja stanovanj za samostojno življenje v starosti in bolezni.

V prvem delu konference sta bila dva referata o tem, kaj je nasilje nad starejšimi ljudmi, kako se kaže in o sodobnih možnostih za njegovo preprečevanje. Opozoriti velja na sodobnejši strokovni izraz trpinčenje starejših, ki je večinoma ustreznejši, ker usmerja pozornost na žrtev, medtem ko pri pojmu nasilja ostaja pozornost vezana na storilca.

Katarina Tinauer iz Centra za socialno delo (CSD) Kočevje, koordinatorica za preprečevanje nasilja za področje ljubljanske regije 2, je sistematično predstavila naglo se razvijajoči slovenski sistem za odkrivanje nasilje, ukrepanje ob njem in za njegovo preprečevanje. Poudarila je, da trpinčenje starejših še vedno pogosto ostaja prikrito, če pa se ljudje srečajo z njim, ne vedo, kako ravnati. Starejši ljudje, ki so žrtve nasilja zelo težko spregovorijo o tem, kar se jim dogaja, ker jih je sram. Pogosto menijo, da so sami krivi ali se bojijo, da bi razkritje nasilja povečalo njihovo ogroženost, oziroma da bi ostali brez tiste pomoči, ki jo nujno potrebujejo. Povzročitelji nasilja praviloma težko prevzemajo odgovornost za lastna dejanja in le-to nalagajo svojim žrtvam.

Koordinatorica je izpostavila, da se naloge CSD pri obravnavi trpinčenja starejših ne razlikujejo od obravnave nasilja nad pripadniki drugih starostnih skupin. Nudijo jim informacije o različnih oblikah pomoči, o postopkih v CSD in drugih institucijah (npr. na policiji in sodišču) ter o delovanju organizacij, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja. Strokovni delavec skupaj z žrtvijo opredeli problem in nato skupaj načrtujeta pomoč, ki jo lahko zagotovi CSD sam ali v sodelovanju z drugimi institucijami in organizacijami. CSD ima vlogo koordinatorja pomoči. Strokovnjak za to področje v CSD vedno opravi razgovor tudi s povzročiteljem z namenom nudenja pomoči za spreminjanje nasilnega vedenja.

V primeru trpinčenja starejših poskuša CSD predvsem aktivirati socialno mrežo starejše osebe, da le-ta začne aktivno delovati pri skrbi zanjo. V ta namen nudi informacije, pomoč in podporo tako starejšim kot njihovim svojcem. V primeru, ko starejši nima svoje mreže, mu CSD pomaga mrežo oblikovati. Večina standardov za preprečevanje trpinčenja v družini in programov za pomoč žrtvam je bila razvitih za večinsko, zdravo prebivalstvo, zaradi česar se tako starejši, ki so žrtve nasilja v družini, kakor strokovni delavci pogosto znajdejo v stiski, ko iščejo primerne in učinkovite rešitve. Predavateljica je dodala, da je trenutno v Sloveniji izredno veliko pomanjkanje prostora v domovih za stare ljudi. Nujno bi potrebovali krizne centre, ki bi bili prilagojeni za starejše in njihove potrebe. Seveda pa umik ni ustrezna rešitev za vse.

Katarina Tinauer je opozorila tudi na to, da včasih, ko imamo pred seboj starejšega človeka, ki se zdi nemočen, pozabimo, koliko življenjskih izkušenj ima in da ne potrebuje poučevanja o tem, kaj bi moral storiti. Povzročitelji nasilja v svoji potrebi po nadzorovanju pogosto poskušajo določati žrtvi, kaj in kako lahko dela in misli. Poskusi pomoči so včasih lahko zelo podobni delovanju povzročiteljev. Strokovni delavci se zato večkrat znajdejo v precepu želja in potreb starejših ter svoje naloge, da zaščitijo žrtev.

Po mnenju Tinauerjeve bi bilo potrebno razvijati programe, ki bi omogočali starejšim čim več samostojnosti in neodvisnosti ter razbremenjevanja svojcev. Pomoč, ki jo CSD nudi uporabnikom, je v veliki meri odvisna od mreže pomoči v okolju, zato je pomembno skrbeti za enakomerno razpršenost programov, ki so se že izkazali za uspešne. Taki so npr.: programi za varovanje na daljavo, dnevni centri, pomoč starejšim pri prevozih, izobraževanje svojcev o oskrbi in negi starejših, skupine starih za samopomoč in podobni. Smiselno bi bilo razvijati zagovorništvo za starejše, saj imajo sami pogosto premalo moči v navzkrižju različnih interesov. Zelo pomembni so dobri programi za pomoč žrtvam, saj omogočajo, da se trpinčenje konča in tako jasno sporočajo, da je nasilje nedopustno in nesprejemljivo. Koordinatorica je poudarila, da je pri pomoči starejšem, ki so žrtve nasilja, potrebno z veliko mero potrpežljivosti in spoštljivosti slediti njihovim koristim in željam. Pomembno je ves čas ohranjati stik z njimi in jim nuditi oporo, ne glede na njihove odločitve. O nasilju ni mogoče imeti nevtralnega stališča. Vsakič, ko se ne izrečemo proti nasilju, ga podpiramo. Mnogi prenehajo z uporabo nasilja, ko dobijo jasno sporočilo, da je nasilno vedenje nedopustno in hkrati kaznivo dejanje.

Drugi referat je imel prof. dr.Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka. Predstavil je značilnosti nehotenega trpinčenja starih ljudi, ki je najbolj obetavno področje za preprečevanje nasilja. Poudaril je, da se nehoteno trpinčenje dogaja tako v domači oskrbi kakor v institucijah. Izkušnje Inštituta pri več kot desetletnem delu z družinskimi oskrbovalci kažejo, da je v družinah večina besednega in telesnega trpinčenja starajočih se svojcev nehotenega – povzročitelji ga storijo zaradi trenutne izgube kontrole nad svojim vedenjem v svoji stresni preobremenjenosti ter v nepoznavanju bolezni (demenca) in zgrešenem tolmačenju vedenja starega človeka. To nasilje preprečujemo zlasti z razbremenilno pomočjo družinskim oskrbovalcem, z njihovim usposabljanjem za lažje in boljše oskrbovanje, z osvajanjem znanj za razumevanje bolnega svojca in njegove slabe volje, z učenjem socialnih veščin za ustrezno komuniciranje ter z njihovim medsebojnim povezovanjem, da si izmenjujejo izkušnje pri oskrbovanju. Najbolj pogosto nehoteno trpinčenje starih ljudi v ustanovah je to, da morajo stanovati v dvo ali večposteljni sobi z neznanim človekom, ki ima lahko povsem drugačne navade – pravica do osebne intime v enoposteljni sobi danes ni nadstandard, ampak osnovna pravica vsakega starega človeka.

V drugem delu konference sta pravnica Ana Gorenc Vujović in psihologinja Tjaša Grebenšek z Inštituta Antona Trstenjaka predstavili program Staranje brez nasilja, ki ga Inštitut razvija in izvaja od leta 2015. Ciljna skupina programa so starejši prebivalci lokalne skupnosti in tisti, ki imajo v družini starejšega človeka. Program pomaga udeležencem oblikovati stališča do dostojanstvenega staranja, ki izključuje vsakršno obliko trpinčenja. Udeleženci ozavestijo svojo osnovno človeško pravico do osebne varnosti, prepoznavajo nevarnosti za nasilje in zanemarjanje ter osvajajo veščine za preprečevanje le-tega. Ker je trpinčenje starejših v praksi težko odkrivati, še težje pa odpravljati njegove posledice, ta program sistematično krepi varovalne dejavnike za lastno zaščito starejših pred trpinčenjem, npr. lepo komunikacijo, obvladovanje jeze, pravočasno in smotrno urejanje premoženjskih zadev, ohranjanje in razvijanje socialne mreže in podobno. Del udeležencev programa se vključi v družbeno koristno delo (prostovoljstvo) in prevzame aktivnejšo skrb za lastno psihosocialno zdravje. Program se izvaja na terenu po različnih regijah, letos je bila vključena Koroška, Gorenjska, Jugovzhodna in Osrednjeslovenska regija, in sicer naslednji kraji: Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem, Žiri, Kočevje, Grosuplje, Zagradec, Logatec in Ljubljana.

Program vključuje delavnice, ki v vsakem kraju potekajo v treh zaporednih srečanjih enkrat tedensko. Delavnice zajemajo različne teme: doživljanje starejšega človeka in komunikacija, ko so odnosi težavni; skrb za varnost izven doma ter pravni vidiki varnosti starejših in premoženjska vprašanja. Skrb za varnost izven doma predstavi strokovnjak iz policijske uprave.

Program vključuje tudi individualno svetovanje starejšim in njihovim družinskim članom, ki potrebujejo predvsem preventivne nasvete, na primer pri urejanju dednih in premoženjskih razmerij itd. Prav tako nudimo individualno svetovanje predstavnikom lokalnih služb in se povezujemo z njimi pri preprečevanju nasilja v lokalnih okoljih.

Bistvena sestavina tega programa je tudi raziskovanje. Ob koncu delavnic udeležencem razdelimo evalvacijske vprašalnike. Njihovi odgovori odsevajo sliko nasilja nad starejšimi v njihovem lokalnem okolju in pomagajo pri razvoju programa.

V okviru programa Staranje brez nasilja po koncu delavnic delujejo tudi krajevne skupine za samopomoč, ki obravnavajo teme s področja preprečevanja nasilja. Skupine delujejo po programu Varno staranje praviloma po končanih delavnicah, ki jih vodimo zaposleni na Inštitutu. Starejši se v skupinah redno srečujejo in med seboj povezujejo. Člani se drug od drugega učijo novega doživljanja in vedenja. Izmenjujejo si dobre izkušnje, iz katerih se je možno učiti in napredovati, učijo se lepšega doživljanja, komuniciranja in rav­nanja. Srečevanje starejših v skupinah je osredotočeno na osvajanje samozaščitnega doživljanja in vedenja. V skladu s takim stališčem se pripravljajo na spopadanje s situacijami, ki lahko vodijo v nasilje: naučijo se prepozna­vati varovalne mehanizme pred nasiljem in jih po svojih močeh uporabljati. V namen dobrega delovanja skupin za kakovostno staranje brez nasilja smo izdali priročnik z naslovom Varno staranje.

Vesna Krese, organizatorka mreže medgeneracijskih programov za kakovostno staranje v Kočevju, je drugem delu konference predstavila svoje izkušnje z vodenjem skupine za samopomoč in pomen prostovoljstva pri preprečevanju trpinčenja starejših.

Tretji del te strokovne konference je bila okrogla miza o metodah dela in programih za preprečevanje nasilja nad starejšimi po Sloveniji. Anita Rauh, predstavnica zavoda Sopotniki, je spregovorila o pomoči starostnikom pri vključevanju v aktivno družbeno življenje, o preprečevanju izoliranosti in osamljenosti kot varovalnih dejavnikih za preprečevanje trpinčenja. Ivanka Bižal, upokojena fizioterapevtka in predavateljica na tečajih za družinske in druge neformalne oskrbovalce, je izpostavila, da ne samo demenca, ampak tudi druge bolezni včasih pripeljejo do popolnoma spremenjenega vedenja starejših. To je po njenem mnenju velikokrat povod za nastanek nesoglasij v družini in posledično lahko pripelje do trpinčenja starejših. Poudarila je, da z usposabljanjem družinskih članov o tem, kaj se s starostnikom dogaja, lahko veliko storimo za preprečevanje nasilja nad starimi ljudmi. Lidija Vardijan, direktorica Doma starejših občanov Kočevje, je predstavila dobre prakse njihovega doma, med drugim mediacijo ob sporih, kako stanovalce socialno vključujejo ter dinamiko odnosov med stanovalci in zaposlenimi. Predstavila je tudi prostočasne dejavnosti v domu ter razložila, kako upoštevajo individualne želje stanovalcev ter jih vključujejo v dejavnosti, ki krepijo varovalne dejavnike za preprečevanje nasilja. Vlasta Kambič Poje iz patronažne službe v Kočevju je spregovorila o tem, s kakšnimi razmerami starejših se srečuje v njihovem domačem okolju, o preprečevanju osamljenosti starejših ter o odnosih starejših s svojci, kar prav tako bistveno vpliva na varnost starejših.

Konferenca se je končala po plodni razpravi sodelujočih in udeležencev o tem, kaj v občini Kočevje in širšem slovenskem prostoru že obstaja za povečanje varnosti starejših ter kaj je še treba delati v prihodnje. Eno od soglasnih zaključnih spoznanj te strokovne konference je, da interdisciplinarni pristop, sodelovanje vseh deležnikov in preventivno delo danes zagotovit največjo varnost starejših.