Avtor: Anton Mlinar, datum: 14.1.2010

Anton Amman, dunajski socialni gerontolog, je znan po svoji kritičnosti do nekaterih institucionalnih rešitev, ki se nanašajo na starost in staranje. Nedavno tega je skupaj s Franzom Kollandom, izrednim profesorjem za družbene vede na univerzi na Dunaju, izdal knjigo z naslovom Izsiljeni raj starosti?. Knjiga je njuno uredniško delo, Amman pa je prispeval dve od enajstih poglavij. Knjiga obravnava različna vprašanja socialne gerontologije današnje Evrope. Po mnenju obeh avtorjev ljudje še vedno bežimo pred starostjo in iščemo čudežno metodo, kako bi ta proces upočasnili. Bolj ko je starost pereč problem, bolj postaja v javnosti neopredeljen pojem. To vpliva tudi na strokovno obravnavanje tematike. Po mnenju urednikov je to tudi izraz stanja v stroki. Toda ne glede na to, da so naslovi v tej publikaciji udarni, ne dosegajo ravni, ki sta si jo zamislila Amman in Kolland. Uspelo jima je izdati knjigo, ki kaže na več vidikov ene in iste problematike. Poglavja se po vsebini in tehtnosti med seboj precej razlikujejo, in sicer ne le po tem, da nekatera starost idealizirajo in so polna optimizma, druga pa starost razvrednotijo in se je lotevajo s cmokom v grlu, pač pa tudi po tem, da nekaterim manjka prepričljivosti. Hiter pogled v vsebino knjige pove, da so se sodelavci nekoliko poigrali z nasprotji, ki jih srečujejo na pol poti med javnostjo in stroko, manjka pa jim jasnejših stališč. Prispevki tako govorijo večinoma o dveh vidikih problematike starosti in staranja: o nekaterih teoretičnih konceptih aktualnih vprašanj in o metodoloških vidikih posebnih problemov na tem področju ter o novih teoretičnih pristopih k vprašanjem staranja.

Naslov knjige se pravzaprav naslanja na letno konferenco, ki jo je leta 2005 Nemško sociološko združenje oz. njegova sekcija Staranje in družba organizirala na Dunaju skupaj z avstrijskimi sociologi oz. socialnimi gerontologi. Konferenca je imela svojo spletno stran, na njej pa je še vedno dostopno nekaj podatkov o njej. Tudi naslovniki knjige so sociologi, gerontologi in socialni delavci. Poleg uvoda (str. 9-12) obsega knjiga 11 poglavij, dodan pa je tudi seznam sodelujočih avtorjev. Razmeroma dolgo prvo poglavje Kritična socialna gerontologija – načrti in naloge (Kritische Sozialgerontologie – Konstruktionen und Aufgaben, str. 13-43) sta napisala urednika knjige. Obravnavata vpliv globalizacije in politizacije na staranje in situacijo starega človeka v družbi, ki je v gerontološki literaturi po njunem mnenju skoraj vedno podcenjena tema oz. igra podrejeno vlogo. Posledice tega razvoja so socialne konstrukcije starosti, ki so se na mednarodni ravni že uveljavile, ki pa lahko na eni strani pomenijo veliko obremenitev javnih financ, na drugi strani pa grožnjo, da se bodo morali stari ljudje v manj razvitih državah v prihodnosti spopadati z revščino in boleznimi, katerih zdravljenje bo predrago (str. 17). Teoretična socialna konstrukcija ne računa s tem, da se bodo razmere zaostrile v škodo tistih, ki so desetletja vlagali v socialno blaginjo in pričakovali, da jo bodo deležni tudi sami. Novi načini zagotavljanja dostojne pokojnine prihajajo prepozno za velik del generacije. Avtorja sta predstavila drugačen teoretični pogled na ta vprašanja in utemeljila pojem kritične gerontologije. Pokazala sta na politične in družbene premike, na dejstvo volilnega telesa starih in na drugi strani na izključevanje starih pri odločanju, na ozkost politične ekonomije in na problematičnost vztrajanja države pri zagotavljanju blagostanja za stare v domovih, ki je model 20. stoletja in je z vidika trajnostnega razvoja veliko breme za družbo, na kontekstualnost staranja, na nove družbene vloge starih ljudi, na nova razmerja v civilni družbi itn.

Programskemu poglavju naj bi v naslednjih sledila členitev nakazanih vprašanj, vendar se to zgodi le deloma. V drugem poglavju se Amman vprašuje o multiparadigmatičnem raziskovalnem programu socialne gerontologije (Sozialgerontologie: ein multiparadigmatisches Forschungsprogramm?, str. 45-62), in sicer, kakšen status ima socialna gerontologija v družbi. Ugotavlja, da se socialna gerontologija v stroki ne pojavlja sama oz. ne predstavlja niti samostojne znanstvene panoge niti stroke. Problem vidi v vzorcih družbenega obnašanja, ki so se nedvomno že spremenili, in pomanjkanju tradicionalnih orodij, da bi pojasnili ta minus. Amman zato v tem poglavju predlaga, naj bi zaenkrat izhajali iz transdisciplinarnosti socialne gerontologije: ta naj bi se opredeljevala kot raziskovalni program in se uveljavila kot druge panoge. Vendar to vidi kot zasilno rešitev.

V naslednjem poglavju Gertrud M. Backes z visoke šole iz Vechte (Nemčija) obravnava potenciale staranja in starih ljudi (Potenziale des Alter(n)s – Perspektiven des homo vitae longae?, str. 63-100). Ob ugodnih zdravstvenih pogojih, razmeroma visokem družbenem položaju in ugodnem socialnem statusu se avtorica vprašuje, kako bi lahko ta dejstva vplivala na to, da stigmatizacija in diskriminacija v starosti ne bi bili tako izraziti. Avtorica predlaga, naj bi na novo definirali potenciale, obenem pa tudi njihov legitimni konec, kakor to izraža pojem homo vitae longae (str. 69).

V četrtem poglavju Wolfgang Clemens z Inštituta za sociologijo Svobodne univerze iz Berlina ugotavlja, da v današnjem času pokojninsko obdobje nastopi prezgodaj (Zu früh in die 'Späte Freiheit'? – Ältere Arbeitnehmer im gesellschaftlichen und demografischen Wandel, str. 101-119). Vzrok vidi vsaj na dveh straneh: delodajalci so nezaupljivi do zaposlovanja starih, stari ljudje pa se še sploh ne počutijo stare in bi radi še delali in bili aktivni. Avtor celotno vprašanje osvetli z vidika starejšega zaposlenega človeka. Pokojninske reforme zmanjšujejo število let, ko kdo prejema pokojnino, če se hoče ohraniti visok nivo prvega pokojninskega stebra oz. zmanjšujejo višino pokojnine. Ljudje pred upokojitvijo niso povsem prepričani, ali je upokojitev dobra (pozna svoboda) ali slaba (izolacija). Po avtorjevem mnenju bi moralo dejstvo, da so starejši delavci dlje časa v delovnem razmerju, vplivati na delovno klimo. T. i. pozna svoboda naj bi se začenjala pozneje in bi predvidoma trajala dlje. Daljše zaposlitveno obdobje naj bi omogočalo relativno bolj zanesljiv pokojninski sistem in bolj kakovostno starost. Avtor je kritičen in ne verjame povsem, da se bodo stvari odvijale po predvidenem načrtu. Zato na koncu svoje razprave (str. 117) postavlja umestno vprašanje, ali naj ne bi nekaj pozne svobode prenesli v srednja leta, kajti to obdobje življenja je v sedanjem času močno obremenjeno in je morda račun o kakovostni starosti narejen brez krčmarja. Avtor prav tako razmišlja o postopnem upokojevanju, kar bi bila ena od oblik postopnega podaljševanja aktivnega obdobja.

V petem poglavju, ki je nekoliko krajše, Josef Hörl z dunajskega Inštituta za sociologijo razpravlja o nasilju v starosti (Wirklichkeitskonstruktionen – Tatsachen und Trugbilder zur Gewalt im Alter, str. 121-135). To poglavje obljublja več, kot daje. Vprašanje nasilja, slabega ravnanja s starimi in zapostavljanja starih je gotovo ena od ključnih tem, vendar je v tem poglavju obravnavana preveč na splošno. Zanimiv je morda le podatek, da so stari ljudje po kriminalni statistiki najmanj prizadeta družbena skupina, se pa najpogosteje bojijo, da bodo žrtve nasilja.

Hynek Jerábek z Inštituta za sociološke študije Karlove univerze v Pragi v šestem poglavju govori o oskrbi starih v družini oz. o družinskih oskrbovalcih (Familiäre Altenpflege als Beispiel des sozialen Zusammenhalts, str. 137-162) kot o najbolj sprejemljivem in varnem modelu blagostanja, oskrbe in družbene povezanosti kljub ekonomsko zaostreni situaciji. Avtor upošteva sociološko (Durkheimovo) klasifikacijo solidarnosti na mehanično in organsko in slednjo uporabi pri družinski oskrbi. Tudi v tej razpravi je čutiti, da so se v razpravljanje vrnili stari vzorci razmerja moči in odvisnosti med starši in otroci. To vprašanje bi bilo treba nujno tematizirati na novo.

Udo Kelle, Christiane Niggemann in Brigitte Metje, vsi z Inštituta za sociologijo Filipove univerze v Marburgu, se v sedmem poglavju ukvarjajo z vprašanjem pridobivanja podatkov v totalnih institucijah oz. ustanovah popolne oskrbe kot predmetom kritičnega sociološko gerontološkega raziskovanja (Datenerhebung in totalen Institutionen als Forschungsgegenstand einer kritischen gerontologischen Sozialforschung, str. 163-193). Avtorji se vprašujejo, kakšna je lahko vloga kritičnega sociološkega raziskovanja pri preoblikovanju socialne gerontologije v sodobnem času, če je težko priti do ustreznih podatkov. Raziskave so smiselne le, če je na razpolago dovolj podatkov oz. če pri pridobivanju podatkov ni administrativnih in metodoloških ovir. Avtorji razpravljajo o odgovornosti obeh strani, znanstvenega pristopa in ustanov stacionarne oskrbe.

Franz Kolland v osmem poglavju razpravlja o izobraževanju v starosti (Lernen und Altern: Zwischen Expansion und sozialer Exklusion, str. 195-220). V razpravi močno poudari dejstvo, da se socialna neenakost odraža tudi v slabi izobraženosti in v stališčih do izobraževanja sploh. Ljudje s slabšim socialnim položajem so v teku življenja razvili poseben odpor do izobraževanja; tudi v nujnih primerih se držijo ob strani in so manj uspešni. Socialno šibkejši so v teku aktivnega življenja manj naklonjeni izobraževanju; bolj so naklonjeni tistemu izobraževanju, ki ni zahtevno in pri katerem pridobijo ročne spretnosti, manj pa izobraževanju za splošno razgledanost oz. izobraževanju, s katerim bi si izoblikovali samopodobo in povečali samozavest. Za ta sloj prebivalstva je značilno tudi to, da jih nova znanja vznemirjajo v negativnem smislu, da se le s težavo prilagajajo novostim oz. stvarem, na katere niso navajeni. Vse skupaj je podobno začaranemu krogu, saj je neizpodbitno vsaj dvoje: da izobrazba pomembno vpliva pri oblikovanju samopodobe in s tem tudi družbenega položaja in da bo permanentno izobraževanje v prihodnosti ena temeljnih oblik dvigovanja kakovosti življenja. Avtor se zavzema za to, da bi v raziskovanje o starosti morali vključiti celoten proces izobraževanja, meni pa tudi, da je vidik izobraževanja, ki obravnava socialno vključenost, premalo prisoten v vsebinah izobraževanja.

Harald Künemund z Inštituta za gerontologijo Visoke šole iz Vechte v devetem poglavju zavzame stališče do prihodnosti staranja, kot ga naznanja popularna zahodna kultura ('Granny dumpin' – die Zukunft des Alters?, str. 221-233). Zahodna kultura s staranjem noče imeti opravka. Amerikanizem granny dumpin namreč pomeni, da je treba ta stare nekam poslati. Avtor se tudi vprašuje, kako to, da pojma medgeneracijska solidarnost vsi ne razumejo v smislu solidarnosti starih in mladih v korist srednje generacije. Samo pojasnjevanje pojma še ne zadostuje, da bi se razelektril dramatični položaj. Vendar je rešitev prav ponovna stvarna opredelitev solidarnosti v kontekstu družine.

Predzadnje poglavje govori o starosti kot o (samo)uresničenju (Verwirklichungen des Alters, 235-274). Klaus R. Schroeter z Inštituta za družbene vede Christian-Albrechtove univerze v Kielu ve, da ne more izhajati iz čiste resničnosti oz. iz abstraktnega pojma starosti, saj take starosti pravzaprav ni. Starost se je vedno posredovala kot simbolni pojem in je kot taka socialni konstrukt. Avtor se pravzaprav pritožuje, da je predstav o starosti in staranju preveč in da so to praviloma pojmi, ki jih raziskovalci raziskujejo kot predmete in na novo interpretirajo, ne razumejo jih pa v simbolnem smislu kot sporočila in kot oblikovanje družine in družbe. Le malo je primerov, da bi raziskovalci izhajali iz relacijskega razumevanja in ne razpravljali o odnosu do starosti, temveč o odnosu s starim človekom. Žal je treba ugotoviti, da se je avtor ujel v lastno past, saj je navsezadnje relacijsko razumljeno starost tudi sam interpretiral objektivno. Pričakovali bi zgodbo.

V zadnjem poglavju Olaf Struck z Inštituta za sociologijo Friedrich Schillerjeve univerze v Jeni razpravlja o demografskem razvoju kot družbenem izzivu (Demografische Entwicklung als Herausforderung. Ein Essay zu Entwicklung und Bewältigungsstrategien, str. 275-295). Podatki o hitrem staranju oz. o tem, da bo problem prevelike starosti prebivalstva v prihodnosti postal neobvladljiv, so po mnenju avtorja neupravičeni. Realistična skica družbenega položaja je namreč drugačna in se razlikuje od kriznih scenarijev. Struck trdi, da se bodo stopnjevale tudi druge pomanjkljivosti in da razmerje med njimi ne bo bistveno drugačno od današnjega. Zato se mu zdi pretirano trditi, da bo demografski razvoj ključni ali največji problem prihodnjega sveta (str. 294).

Kaj reči o tej knjigi? Četudi vsi razpravljavci ne zadovoljijo visoko zastavljenih ciljev urednikov v uvodu, je treba reči, da je delo korak naprej k razumevanju starosti, ki ni niti raj niti pekel, sploh ni nekaj izsiljenega, lahko pa je stvar, o kateri se odprto razpravlja. Knjiga je socialnokritični približek tematiki, ki je pogosto predmet strokovne literature, najbrž pa ne vedno dovolj plastična in premalo podprta z izkušnjami, da bi postala splošno sprejemljivo čtivo oz. knjiga, ki bi jo z veseljem vzel v roke in priporočil tudi drugim. Pozitivno pa je nedvomno to, da v knjigi sodeluje več avtorjev, ki osvetljujejo problematiko z več zornih kotov. Nedvomno je aktualen tudi problem, ki ga opažajo avtorji, da se namreč tako množično uporablja cela vrsta amerikanizmov, brez katerih se zdi, da v strokovni literaturi ni več mogoče shajati. Avtorji se s tem vprašanjem ne le kritično soočajo, pač pa tudi oblikujejo ustrezen besedni zaklad. Morda bo mogoče to vprašanje kdaj kasneje uvrstiti v seznam tem in spodbuditi tudi druge, da ovrednotijo problematiko tudi na ta način, da zanjo najdejo domače besede.

Amman, Anton in Franz Kolland, izd. 2008. Das erzwungene Paradies des Alters? Fragen an eine kritische Gerontologie. Wiesbaden: VS Verlag für Sozialwissenschaften. 295 str.

Anton Amman, dunajski socialni gerontolog, je znan po svoji kritičnosti do nekaterih institucionalnih rešitev, ki se nanašajo na starost in staranje. Nedavno tega je skupaj s Franzom Kollandom, izrednim profesorjem za družbene vede na univerzi na Dunaju, izdal knjigo z naslovom Izsiljeni raj starosti?. Knjiga je njuno uredniško delo, Amman pa je prispeval dve od enajstih poglavij. Knjiga obravnava različna vprašanja socialne gerontologije današnje Evrope. Po mnenju obeh avtorjev ljudje še vedno bežimo pred starostjo in iščemo čudežno metodo, kako bi ta proces upočasnili. Bolj ko je starost pereč problem, bolj postaja v javnosti neopredeljen pojem. To vpliva tudi na strokovno obravnavanje tematike. Po mnenju urednikov je to tudi izraz stanja v stroki. Toda ne glede na to, da so naslovi v tej publikaciji udarni, ne dosegajo ravni, ki sta si jo zamislila Amman in Kolland. Uspelo jima je izdati knjigo, ki kaže na več vidikov ene in iste problematike. Poglavja se po vsebini in tehtnosti med seboj precej razlikujejo, in sicer ne le po tem, da nekatera starost idealizirajo in so polna optimizma, druga pa starost razvrednotijo in se je lotevajo s cmokom v grlu, pač pa tudi po tem, da nekaterim manjka prepričljivosti. Hiter pogled v vsebino knjige pove, da so se sodelavci nekoliko poigrali z nasprotji, ki jih srečujejo na pol poti med javnostjo in stroko, manjka pa jim jasnejših stališč. Prispevki tako govorijo večinoma o dveh vidikih problematike starosti in staranja: o nekaterih teoretičnih konceptih aktualnih vprašanj in o metodoloških vidikih posebnih problemov na tem področju ter o novih teoretičnih pristopih k vprašanjem staranja.

Naslov knjige se pravzaprav naslanja na letno konferenco, ki jo je leta 2005 Nemško sociološko združenje oz. njegova sekcija Staranje in družba organizirala na Dunaju skupaj z avstrijskimi sociologi oz. socialnimi gerontologi. Konferenca je imela svojo spletno stran, na njej pa je še vedno dostopno nekaj podatkov o njej. Tudi naslovniki knjige so sociologi, gerontologi in socialni delavci. Poleg uvoda (str. 9-12) obsega knjiga 11 poglavij, dodan pa je tudi seznam sodelujočih avtorjev. Razmeroma dolgo prvo poglavje Kritična socialna gerontologija – načrti in naloge (Kritische Sozialgerontologie – Konstruktionen und Aufgaben, str. 13-43) sta napisala urednika knjige. Obravnavata vpliv globalizacije in politizacije na staranje in situacijo starega človeka v družbi, ki je v gerontološki literaturi po njunem mnenju skoraj vedno podcenjena tema oz. igra podrejeno vlogo. Posledice tega razvoja so socialne konstrukcije starosti, ki so se na mednarodni ravni že uveljavile, ki pa lahko na eni strani pomenijo veliko obremenitev javnih financ, na drugi strani pa grožnjo, da se bodo morali stari ljudje v manj razvitih državah v prihodnosti spopadati z revščino in boleznimi, katerih zdravljenje bo predrago (str. 17). Teoretična socialna konstrukcija ne računa s tem, da se bodo razmere zaostrile v škodo tistih, ki so desetletja vlagali v socialno blaginjo in pričakovali, da jo bodo deležni tudi sami. Novi načini zagotavljanja dostojne pokojnine prihajajo prepozno za velik del generacije. Avtorja sta predstavila drugačen teoretični pogled na ta vprašanja in utemeljila pojem kritične gerontologije. Pokazala sta na politične in družbene premike, na dejstvo volilnega telesa starih in na drugi strani na izključevanje starih pri odločanju, na ozkost politične ekonomije in na problematičnost vztrajanja države pri zagotavljanju blagostanja za stare v domovih, ki je model 20. stoletja in je z vidika trajnostnega razvoja veliko breme za družbo, na kontekstualnost staranja, na nove družbene vloge starih ljudi, na nova razmerja v civilni družbi itn.

Programskemu poglavju naj bi v naslednjih sledila členitev nakazanih vprašanj, vendar se to zgodi le deloma. V drugem poglavju se Amman vprašuje o multiparadigmatičnem raziskovalnem programu socialne gerontologije (Sozialgerontologie: ein multiparadigmatisches Forschungsprogramm?, str. 45-62), in sicer, kakšen status ima socialna gerontologija v družbi. Ugotavlja, da se socialna gerontologija v stroki ne pojavlja sama oz. ne predstavlja niti samostojne znanstvene panoge niti stroke. Problem vidi v vzorcih družbenega obnašanja, ki so se nedvomno že spremenili, in pomanjkanju tradicionalnih orodij, da bi pojasnili ta minus. Amman zato v tem poglavju predlaga, naj bi zaenkrat izhajali iz transdisciplinarnosti socialne gerontologije: ta naj bi se opredeljevala kot raziskovalni program in se uveljavila kot druge panoge. Vendar to vidi kot zasilno rešitev.

V naslednjem poglavju Gertrud M. Backes z visoke šole iz Vechte (Nemčija) obravnava potenciale staranja in starih ljudi (Potenziale des Alter(n)s – Perspektiven des homo vitae longae?, str. 63-100). Ob ugodnih zdravstvenih pogojih, razmeroma visokem družbenem položaju in ugodnem socialnem statusu se avtorica vprašuje, kako bi lahko ta dejstva vplivala na to, da stigmatizacija in diskriminacija v starosti ne bi bili tako izraziti. Avtorica predlaga, naj bi na novo definirali potenciale, obenem pa tudi njihov legitimni konec, kakor to izraža pojem homo vitae longae (str. 69).

V četrtem poglavju Wolfgang Clemens z Inštituta za sociologijo Svobodne univerze iz Berlina ugotavlja, da v današnjem času pokojninsko obdobje nastopi prezgodaj (Zu früh in die 'Späte Freiheit'? – Ältere Arbeitnehmer im gesellschaftlichen und demografischen Wandel, str. 101-119). Vzrok vidi vsaj na dveh straneh: delodajalci so nezaupljivi do zaposlovanja starih, stari ljudje pa se še sploh ne počutijo stare in bi radi še delali in bili aktivni. Avtor celotno vprašanje osvetli z vidika starejšega zaposlenega človeka. Pokojninske reforme zmanjšujejo število let, ko kdo prejema pokojnino, če se hoče ohraniti visok nivo prvega pokojninskega stebra oz. zmanjšujejo višino pokojnine. Ljudje pred upokojitvijo niso povsem prepričani, ali je upokojitev dobra (pozna svoboda) ali slaba (izolacija). Po avtorjevem mnenju bi moralo dejstvo, da so starejši delavci dlje časa v delovnem razmerju, vplivati na delovno klimo. T. i. pozna svoboda naj bi se začenjala pozneje in bi predvidoma trajala dlje. Daljše zaposlitveno obdobje naj bi omogočalo relativno bolj zanesljiv pokojninski sistem in bolj kakovostno starost. Avtor je kritičen in ne verjame povsem, da se bodo stvari odvijale po predvidenem načrtu. Zato na koncu svoje razprave (str. 117) postavlja umestno vprašanje, ali naj ne bi nekaj pozne svobode prenesli v srednja leta, kajti to obdobje življenja je v sedanjem času močno obremenjeno in je morda račun o kakovostni starosti narejen brez krčmarja. Avtor prav tako razmišlja o postopnem upokojevanju, kar bi bila ena od oblik postopnega podaljševanja aktivnega obdobja.

V petem poglavju, ki je nekoliko krajše, Josef Hörl z dunajskega Inštituta za sociologijo razpravlja o nasilju v starosti (Wirklichkeitskonstruktionen – Tatsachen und Trugbilder zur Gewalt im Alter, str. 121-135). To poglavje obljublja več, kot daje. Vprašanje nasilja, slabega ravnanja s starimi in zapostavljanja starih je gotovo ena od ključnih tem, vendar je v tem poglavju obravnavana preveč na splošno. Zanimiv je morda le podatek, da so stari ljudje po kriminalni statistiki najmanj prizadeta družbena skupina, se pa najpogosteje bojijo, da bodo žrtve nasilja.

Hynek Jerábek z Inštituta za sociološke študije Karlove univerze v Pragi v šestem poglavju govori o oskrbi starih v družini oz. o družinskih oskrbovalcih (Familiäre Altenpflege als Beispiel des sozialen Zusammenhalts, str. 137-162) kot o najbolj sprejemljivem in varnem modelu blagostanja, oskrbe in družbene povezanosti kljub ekonomsko zaostreni situaciji. Avtor upošteva sociološko (Durkheimovo) klasifikacijo solidarnosti na mehanično in organsko in slednjo uporabi pri družinski oskrbi. Tudi v tej razpravi je čutiti, da so se v razpravljanje vrnili stari vzorci razmerja moči in odvisnosti med starši in otroci. To vprašanje bi bilo treba nujno tematizirati na novo.

Udo Kelle, Christiane Niggemann in Brigitte Metje, vsi z Inštituta za sociologijo Filipove univerze v Marburgu, se v sedmem poglavju ukvarjajo z vprašanjem pridobivanja podatkov v totalnih institucijah oz. ustanovah popolne oskrbe kot predmetom kritičnega sociološko gerontološkega raziskovanja (Datenerhebung in totalen Institutionen als Forschungsgegenstand einer kritischen gerontologischen Sozialforschung, str. 163-193). Avtorji se vprašujejo, kakšna je lahko vloga kritičnega sociološkega raziskovanja pri preoblikovanju socialne gerontologije v sodobnem času, če je težko priti do ustreznih podatkov. Raziskave so smiselne le, če je na razpolago dovolj podatkov oz. če pri pridobivanju podatkov ni administrativnih in metodoloških ovir. Avtorji razpravljajo o odgovornosti obeh strani, znanstvenega pristopa in ustanov stacionarne oskrbe.

Franz Kolland v osmem poglavju razpravlja o izobraževanju v starosti (Lernen und Altern: Zwischen Expansion und sozialer Exklusion, str. 195-220). V razpravi močno poudari dejstvo, da se socialna neenakost odraža tudi v slabi izobraženosti in v stališčih do izobraževanja sploh. Ljudje s slabšim socialnim položajem so v teku življenja razvili poseben odpor do izobraževanja; tudi v nujnih primerih se držijo ob strani in so manj uspešni. Socialno šibkejši so v teku aktivnega življenja manj naklonjeni izobraževanju; bolj so naklonjeni tistemu izobraževanju, ki ni zahtevno in pri katerem pridobijo ročne spretnosti, manj pa izobraževanju za splošno razgledanost oz. izobraževanju, s katerim bi si izoblikovali samopodobo in povečali samozavest. Za ta sloj prebivalstva je značilno tudi to, da jih nova znanja vznemirjajo v negativnem smislu, da se le s težavo prilagajajo novostim oz. stvarem, na katere niso navajeni. Vse skupaj je podobno začaranemu krogu, saj je neizpodbitno vsaj dvoje: da izobrazba pomembno vpliva pri oblikovanju samopodobe in s tem tudi družbenega položaja in da bo permanentno izobraževanje v prihodnosti ena temeljnih oblik dvigovanja kakovosti življenja. Avtor se zavzema za to, da bi v raziskovanje o starosti morali vključiti celoten proces izobraževanja, meni pa tudi, da je vidik izobraževanja, ki obravnava socialno vključenost, premalo prisoten v vsebinah izobraževanja.

Harald Künemund z Inštituta za gerontologijo Visoke šole iz Vechte v devetem poglavju zavzame stališče do prihodnosti staranja, kot ga naznanja popularna zahodna kultura ('Granny dumpin' – die Zukunft des Alters?, str. 221-233). Zahodna kultura s staranjem noče imeti opravka. Amerikanizem granny dumpin namreč pomeni, da je treba ta stare nekam poslati. Avtor se tudi vprašuje, kako to, da pojma medgeneracijska solidarnost vsi ne razumejo v smislu solidarnosti starih in mladih v korist srednje generacije. Samo pojasnjevanje pojma še ne zadostuje, da bi se razelektril dramatični položaj. Vendar je rešitev prav ponovna stvarna opredelitev solidarnosti v kontekstu družine.

Predzadnje poglavje govori o starosti kot o (samo)uresničenju (Verwirklichungen des Alters, 235-274). Klaus R. Schroeter z Inštituta za družbene vede Christian-Albrechtove univerze v Kielu ve, da ne more izhajati iz čiste resničnosti oz. iz abstraktnega pojma starosti, saj take starosti pravzaprav ni. Starost se je vedno posredovala kot simbolni pojem in je kot taka socialni konstrukt. Avtor se pravzaprav pritožuje, da je predstav o starosti in staranju preveč in da so to praviloma pojmi, ki jih raziskovalci raziskujejo kot predmete in na novo interpretirajo, ne razumejo jih pa v simbolnem smislu kot sporočila in kot oblikovanje družine in družbe. Le malo je primerov, da bi raziskovalci izhajali iz relacijskega razumevanja in ne razpravljali o odnosu do starosti, temveč o odnosu s starim človekom. Žal je treba ugotoviti, da se je avtor ujel v lastno past, saj je navsezadnje relacijsko razumljeno starost tudi sam interpretiral objektivno. Pričakovali bi zgodbo.

V zadnjem poglavju Olaf Struck z Inštituta za sociologijo Friedrich Schillerjeve univerze v Jeni razpravlja o demografskem razvoju kot družbenem izzivu (Demografische Entwicklung als Herausforderung. Ein Essay zu Entwicklung und Bewältigungsstrategien, str. 275-295). Podatki o hitrem staranju oz. o tem, da bo problem prevelike starosti prebivalstva v prihodnosti postal neobvladljiv, so po mnenju avtorja neupravičeni. Realistična skica družbenega položaja je namreč drugačna in se razlikuje od kriznih scenarijev. Struck trdi, da se bodo stopnjevale tudi druge pomanjkljivosti in da razmerje med njimi ne bo bistveno drugačno od današnjega. Zato se mu zdi pretirano trditi, da bo demografski razvoj ključni ali največji problem prihodnjega sveta (str. 294).

Kaj reči o tej knjigi? Četudi vsi razpravljavci ne zadovoljijo visoko zastavljenih ciljev urednikov v uvodu, je treba reči, da je delo korak naprej k razumevanju starosti, ki ni niti raj niti pekel, sploh ni nekaj izsiljenega, lahko pa je stvar, o kateri se odprto razpravlja. Knjiga je socialnokritični približek tematiki, ki je pogosto predmet strokovne literature, najbrž pa ne vedno dovolj plastična in premalo podprta z izkušnjami, da bi postala splošno sprejemljivo čtivo oz. knjiga, ki bi jo z veseljem vzel v roke in priporočil tudi drugim. Pozitivno pa je nedvomno to, da v knjigi sodeluje več avtorjev, ki osvetljujejo problematiko z več zornih kotov. Nedvomno je aktualen tudi problem, ki ga opažajo avtorji, da se namreč tako množično uporablja cela vrsta amerikanizmov, brez katerih se zdi, da v strokovni literaturi ni več mogoče shajati. Avtorji se s tem vprašanjem ne le kritično soočajo, pač pa tudi oblikujejo ustrezen besedni zaklad. Morda bo mogoče to vprašanje kdaj kasneje uvrstiti v seznam tem in spodbuditi tudi druge, da ovrednotijo problematiko tudi na ta način, da zanjo najdejo domače besede.