Avtor: Anton Mlinar, datum: 14.1.2010

MacKinlay, Elizabeth, ured. (2006) Aging, Spirituality and Palliative Care. New York: Haworth Press. XIX+259 str.

STAROST, DUHOVNOST IN PALIATIVNA OSKRBA

Knjiga Starost, duhovnost in paliativna oskrba je zbornik predavanj s tretje mednarodne konference o starosti in duhovnosti oz. z druge, ki jo je leta 2004 organiziral Center za staranje in pastoralne študije (Center for Ageing and Pastoral Studies) iz Canberre in je potekala v Adelaidi (Avstralija). Ena od konferenc je bila leta 2002 na univerzi v Durhamu (Velika Britanija). Center za staranje in pastoralne študije si je zadal nalogo, da bo v dvoletnih ciklusih obdelal različne elemente in vidike osebnega življenja, kakor jih je videti z vidika starosti in duhovnosti. V Kakovostni starosti je to že tretji zbornik, ki ga prebiramo nekoliko bolj podrobno z namenom, da bi se natančneje seznanili z duhovnostjo kot občutkom za mrežo življenja. To je treba posebej poudariti, saj se včasih zdi, da je duhovnost verski pojem ali stvar verskega nazora. Zato ni odveč poudariti, da je treba duhovnost, kot jo prikazuje tudi ta zbornik oz. avtorji različnih prispevkov, prevajati opisno še z drugimi besedami, kot npr., da gre za čut za čudenje ali tudi za občutek za prostor, za občutek za povezanost vsega v celotno mrežo življenja. Ne gre torej za kakšno specifično ali celo abstraktno duhovnost, ki jo poznajo verstva ali duhovna gibanja, pač pa za vključujočo resničnost, tako da so v njej vključeni tudi specifični vidiki duhovnosti. Ključen je prav način, s katerim avtorji postavljajo v ospredje duhovnost kot eno od temeljnih človekovih razsežnosti. Ta prostor-in-vez-med-resničnostmi je kot laboratorij različnosti in kompleksnosti, ki povezuje med seboj vse v celoto, celota pa je nekaj živega. Raziskovanje tega neskončno prehodnega prostora usposablja ljudi, da vidijo celoto, se pravi to, da celote ni mogoče nikoli skrčiti na njene posamezne dele. Čeprav lahko med seboj razlikujemo posamezne dele življenja, celota – življenje – ni le več kot zgolj seštevek posameznih delov, pač pa tudi neka nova resničnost. Duhovnost je nov način gledanja na življenje in nov način t. i. sistemskega mišljenja; sistemsko mišljenje pomeni misliti o stvareh z vidika njihovih medsebojnih povezanosti, odnosov in konteksta. Primerov za to je več kot dovolj. Pravzaprav je vsak organizem integrirana celota, povezana z drugimi živimi bitji. In prav dejstvo, da gre za življenje, govori v prid organiziranosti, ki ji na človeški ravni rečemo duhovnost. Avtorji, ki sodelujejo na teh konferencah, menijo, da je duhovnost v tem kontekstu bistven element življenjske pismenosti.

Zbornik, ki ga tokrat berem, je uredila Elisabeth MacKinlay, anglikanska duhovnica, direktorica Centra za staranje in pastoralne študije, predavateljica na Univerzi Charles Sturt v Canberri in vodja raziskovalcev na centru za javno in kontekstualno teologijo (PACT) na tej univerzi; je članica Anglikanske službe za domove za ostarele v Canberri in Goulburnu in soizdajateljica več zbornikov in drugih monografij s področja duhovnosti, bolniške nege in pastorale. Samo sebe običajno predstavi kot diplomirano negovalko. Organizirala je prvo konferenco novega tipa o starosti in duhovnosti v Canberri (2000). Tema duhovnosti v starosti se je na področju oskrbe starih pojavljala že prej, toda duhovnost se je pojmovala bolj kot sredstvo ali blažilo zoper tegobe in je imela močno religiozno konotacijo; z duhovnostjo so se ukvarjale le pooblaščene osebe (duhovniki, kaplani, pastoralni delavci), in sicer brez izrecne socialne razsežnosti te oskrbe. Pravzaprav ni bilo nobene razlike med pastoralno, versko in duhovno oskrbo. MacKinlay izpostavlja to vprašanje zato, ker pojmuje duhovnost kot nekaj bistveno človeškega, kar se nanaša na samo človekovo naravo osebe. Duhovnost zato ni specifika pastoralnega ali verskega delovanja, pač pa drugačen pogled na človeka, na oskrbovalca in na oskrbovanca. Poleg vsega je dotlej prevladovalo prepričanje, da je resno ukvarjanje s starostjo nesporno stvar strokovnjakov, njim pa se je zdela duhovnost odveč. Tudi na tej konferenci o staranju in duhovnosti v Canberri se je tema duhovnosti v začetku zdela razmeroma splošna: udeleženci konference in tudi Elisabeth MacKinlay so sicer veliko pisali o tej temi, vendar bolj z vidika verske duhovnosti. V prispevkih v zborniku je že čutiti drugačen veter. V knjigi, ki jo berem, je Elisabeth MacKinlay duhovno predzgodovino tega procesa opisala v svojem prispevku Duhovna oskrba: priznanje duhovnih potreb pri starih ljudeh. Le sčasoma se je začela duhovnost razumevati kot povezovalna moč, kakovost življenja in odgovornost. Nanjo se ni več gledalo le kot na stvar servisa v smislu verske oskrbe, pač pa kot na tisto práxis, katere cilj je človek, a ne le star človek, pač pa vsak, zlasti tudi tisti, ki nudi pomoč ljudem brez realnega upanja na izboljšanje. Konferenca v Canberri je pomenila prelomnico med duhovnostjo kot servisom in obrtjo na eni in duhovnostjo kot načinom razmišljanja o življenju na drugi strani. V prvem primeru je smisel duhovnega delovanja podobno duhovnemu produktu, izdelku, namenjenemu drugim, podobno kot so čevljarjevi čevlji namenjeni drugim, da jih uporabijo, v drugem primeru pa je bil cilj duhovnosti človek sam. S tem je duhovnost na novo stopila v to na neki način že davno uhojeno in poznano razlikovanje med obrtjo in dianoetičnimi vrlinami.

Zbornik Starost, duhovnost in paliativna oskrba poleg predgovora (str. XV-XVI) in uvoda (str. XVII-XIX) ter stvarnega in osebnega kazala (str. 247-259) obsega 16 nekoliko predelanih predavanj, ki so jih avtorji posebej priredili za to izdajo. Večina razprav je opredeljenih glede na tri vodilne teme: staranje, duhovnost in paliativna oskrba oz. na dvojno razmerje: duhovnost in staranje na eni (prvi del, trinajst razprav, str. 3-185) in duhovnost in paliativna oskrba na drugi strani (drugi del, tri razprave, str. 189-245). Podrobnejši pogled bo pokazal, da paliativna nega v prvem delu ni neznan pojem in da to navidezno nesorazmerje prispevkov ni moteče.

V prvem delu je torej trinajst prispevkov. Harriet Mowat v razpravi o oskrbi starih kot duhovnem imperativu (Ageing Health Care and the Spiritual Imperative: A View from Scotland, str. 3-17) govori o škotskih izkušnjah. Harriet Mowat je izvršna direktorica raziskovalnega centra Mowat in profesorica na Univerzi Robert Gordon v Aberdeenu ter gostujoča profesorica na več drugih univerzah v Veliki Britaniji. Njena temeljna teza je, da je staranje imperativ integracije človekovega jaza (str. 3), tudi zadeva duhovnosti (str. 5) oz. medsebojnega prepletanja duhovnosti in zdravja, ter ni vezano na starostno obdobje. Podobno kot drugod se je tudi pri starosti mogoče vprašati, koliko stvari se lahko človek nauči in ne spadajo nujno na področje presenečenj ali naravne nujnosti. Avtorica je prepričana, da se je človek sposoben učiti staranja, čeprav starost ni šolski predmet. Ta pogled predstavi s škotskega vidika, saj večinoma dela na Škotskem.

Robert C. Atchley piše o kontinuiteti, duhovni rasti in spopadanju s težavami v pozni starosti (Continuity, Spiritual Growth, and Coping in Later Adulthood, str. 19-29). V času konference je vodil oddelek za gerontologijo na Univerzi Naropa v Boulderju v ameriški državi Colorado. V razpravi trdi, da so vsa človeška vprašanja, zlasti vprašanje smisla, povezana z duhovno rastjo; vsa tipična človeška vprašanja so identična z duhovnim napredkom. Mišljena je sposobnost uspešnega spopadanja z življenjskimi usmeritvami in razpolaganje z ustreznimi viri za prepoznavanje nevarnosti, ki bi morda ogrozile kontinuiteto rasti in bi naloge v starosti postale pretežke. Duhovna rast je pomemben napovedovalec sposobnosti tega predvidevanja in ohranjanja življenjskega zadovoljstva spričo negativinih vidikov staranja. V razpravi predstavi rezultate svojega več kot 20-letnega raziskovanja na tem področju ter tudi svoj razvoj razumevanja duhovnosti.

Bruce Rumold, predavatelj paliativne nege na zdravstveni visoki šoli Univerze La Trobe v Melbournu, piše o duhovnosti z vidika sočutja in o tem, kako se javno zdravstvo odziva na staranje in skrb za umirajoče (The Spirituality of Compassion: A Public Health Response to Ageing and End-of-Life Care, str. 31-44). Čeprav je javne težnje v razumevanju starosti in stanja težko opredeliti kot perspektivne, pa v razpravi poudari, da je nedavna oživitev zanimanja za duhovnost na različnih ravneh pomemben korak naprej pri razumevanju človeka kot osebe. Ideja človeškega dostojanstva je lahko zelo omejena, če si ljudje kot posamezniki, stari in / ali mladi, ne prizadevajo postaviti dovolj visokih standardov osebnega in duhovnega življenja. Pomemben vidik spremenjenega zanimanja za duhovnost je namreč ravno to, pravi avtor, da se duhovnost ne pojmuje več kot sredstvo ali kot metoda, ampak kot način osebnega prizadevanja za kakovostno življenje. Pri starih ljudeh je v sedanjih razmerah velika težava v tem, da živijo v okolju, v katerem je nerealno pričakovati, da bi se lahko oprli na duhovnost kot vir soočanja s svojo starostjo, ker so ta vidik v svojem najbolj aktivnem obdobju življenja zapostavljali. Avtor vidi možnosti, da bi se v kurikulum izobraževanja nosilcev oskrbe starih vključila robustna duhovnost, ki jo bo mogoče živeti s starimi ljudmi v novih razmerah. Mišljena je konkretna in v vsakdanje življenje umeščena duhovnost, ki človeka usposablja ne le za prilagajanje težjim življenjskim razmeram, pač pa tudi za pogumno kritiko razmer, nujne spremembe in za kljubovanje, če je to potrebno.

Rosalie Hudson, profesorica na višji medicinski šoli univerze v Melbournu, piše o fragmentarnosti življenja in o preseganju še vedno zakoreninjene predstave o veliki razliki med telesom, dušo in duhom (Disembodied Souls or Soul-Less Bodies: Spirituality and Fragmentation, str. 45-57). Četudi sta telo in duša izraza ene same resničnosti, pa jezikovno razlikovanje med njima kaže na obdobje v kulturni in duhovni zgodovini Zahoda, v kateri se je bolj poudarjalo razlikovanje in ločevanje kot povezovanje. V današnji zdravstveni oskrbi in zlasti v oskrbi starih se je pokazalo, da se je nujno treba opreti na nove koncepte razumevanja stvarnosti, na duhovno osebo, ki povezuje različne oblike pomoči trpečim in starim, od medicinske in paliativne do pastoralne in duhovne. Na duhovnost gleda kot na merilo onkraj preračunljivosti (str. 46). Človek je človek šele tedaj, ko vstopi v zgodovino drugega s svojo lastno zgodovino osebe in se zave, da je bitje, ki služi. Ko pri tem pogreša ustrezno govorico, tudi napoveduje, da se bo ta spremenila, ko se bo dejansko spremenil pogled na človeka in človeške odnose. Človeških odnosov ni mogoče meriti ali tehtati; mogoče je le ugotoviti, ali obstajajo ali ne. Podobni so zemljevidu.

Elisabeth MacKinlay pripoveduje o prepoznavanju duhovnih potreb kot glavnem vidiku duhovne oskrbe starih (Spiritual Care: Recognizing Spiritual Needs of Older Adults, str. 59-71). Misli na to, da je zavedanje pomena duhovnosti najprej stvar tistih, ki oskrbujejo stare. Človek ima duhovne potrebe vse življenje. Duhovnih potreb ni mogoče primerjati z drugimi potrebami, npr. potrebo po hrani. Ne gre namreč za samoumevne potrebe in tudi ne zgolj za oskrbo, kot npr. v trgovini, kjer plačaš in greš, pač pa za nekaj, kar zahteva trud in prizadevanje. Zato negovalci ne morejo pomagati, če sami ne poznajo svojih duhovnih potreb ali si ne prizadevajo, da bi jih spoznali. To je pomembno zlasti v primeru oskrbe ljudi s hudimi (kroničnimi) boleznimi, kot so npr. dementnost, depresija ali bolezen s hudimi bolečinami, saj se te običajno izražajo tudi kot zmanjšana kakovost življenja. Avtorica je prepričana, da so oskrbovalci oz. negovalci, ki so si sami postavili to vprašanje in nanj tudi odgovorili, sposobni bolj ustvarjalno pomagati ljudem, ki si sami ne morejo več pomagati.

John Killick, raziskovalec centra za razvoj služb za pomoč dementnim osebam Univerze Stirling na Škotskem, piše o proslavljanju duhovnosti v dementnosti (Helping the Flame to Stay Bright: Celebrating the Spiritual in Dementia, str. 73-78). Na eni strani postavi pod vprašaj medicinski model dementnosti, ki vidi prevladujoči dejavnik v organski naravi bolezni, na drugi strani pa pokaže, da ga ta pogled ne bi smel ovirati pri zaznavanju osebe bolnega človeka. Če se je negovalec zavedel razlike med običajno boleznijo in demenco, potem že ve, da se mu nov položaj ponuja v roke kot zemljevid. V zadnjem času se spričo nekaterih kroničnih bolezni vse bolj uveljavlja socialni model bolezni, v katerem se bolj poudarjajo človeški – osebni – vidiki, zlasti zmožnost oz. nezmožnost komuniciranja, kot pa zgolj klinični vidiki, ki v tem primeru izgubijo svoj pomen. Izguba spomina človeka na eni strani vklepa v sedanji čas, na drugi strani pa mu to odpira povsem drugačne možnosti življenja, ki so bile v normalnem obdobju zapostavljene. Avtor primerja med seboj kategoriji biti in delati. Socialni model vključuje ta element dementnosti. Zato postaja nujna sestavina izobraževalnih programov negovalcev in medicincev, pa tudi drugih poklicev, ki prihajajo v stik z dementnimi osebami. Kategorijo biti je avtor vključil v svoj naslov razprave, in sicer iz pesmi, ki jo je napisala neka ženska v zgodnjem obdobju svoje demence. Napisala je: »Včasih si samo sebe predstavljam kot svečo. Želim biti dva metra visoka sveča, ki bo močno gorela. Zdaj vsak dan izgubim majhen del same sebe. Nekega dne bo sveča zelo majhna. Toda plamen bo še vedno tako svetleč.«

V sedmi razpravi pišeta Corinne Trevitt in Elisabeth MacKinlay o duhovnosti spričo izgubljanja spomina ('I Am Just an Ordinary Person ...': Spiritual Reminiscence in Older People with Memory Loss, str. 79-91). Najprej predstavita dementnost s temne strani, kot zmedenost, izgubo smisla življenja, odsotnost učinkovitih življenjskih navad in splošno izgubljenost. S temi informacijami se obračata na negovalce, češ da bi si morali prizadevati vstopiti v življenje izgubljenih ter na ta način ustrezneje in bolj učinkovito odgovarjati na njihove težave. Tega pa ne morejo storiti, če ne poznajo zemljevida. Zemljevid je asociacija na življenjske odnose. Ena od učinkovitih strategij so vaje v spominjanju dogodkov iz preteklosti. Čeprav trenutno še ni mogoče pričakovati učinkovite kurative, pa lahko pomoč pri obnavljanju življenja (življenjskih zgodb) pomembno prispeva pri spopadanju z vsakdanjim življenjem in razumevanju življenjskega cikla od rojstva in rasti do zorenja, upadanja in bližajoče se smrti.

Paul Wink, raziskovalec na področju psihologije na Univerzi Wellesley (Massachusetts, USA), piše o strahu pred smrtjo in duhovnosti (Who Is Afraid of Death? Religiousness, Spirituality, and Death Anxiety in Late Adulthood, str. 93-110). V razpravi ugotavlja, da je strah pred smrtjo nekaj, v čemer smo si ljudje med seboj zelo podobni. Poroča o raziskavi, v kateri so ugotavljali, katera oblika religioznosti oz. duhovnosti je najbolj uspešna v soočanju z vprašanjem strahu pred smrtjo. Toda čeprav ima psihologija tako duhovnost kot religioznost za močna in pozitivna dejavnika v življenju, se je samo religioznost izkazala kot ščit zoper strah pred smrtjo. To je bilo v raziskavi zaznati pri vseh vernih ne glede na njihov socialni položaj. Poleg bolj sproščenega gledanja na smrt je bilo pri religioznih in duhovno osveščenih ljudeh zaznati tudi večjo ustvarjalnost v vsakdanjem življenju in tudi večjo prehodnost oz. pretočnost spominjanja. V razpravi se zato avtor vprašuje, kako bi lahko izsledki vplivali na upravljanje strahu pred smrtjo pri starih ljudeh. Seveda ne pozabi povedati, da je šlo za tradicionalno pojmovanje duhovnosti kot nečesa abstraktnega in neoprijemljivega.

Michael Barbato, član Centra za zavestno življenje in zavestno umiranje iz Kiame (Avstralija), se v svojem prispevku sprašuje, če se je mogoče spraviti z bolečino umiranja in kako to doseči (The Pain of Dying, str. 111-123). Govori o posebnih vrstah bolečine, ki jih povzročajo nerešena vprašanja, strah, negotovost, nenehne izgube, žalost, zavrnitve in podobno in jih ni mogoče ublažiti z medicinskimi oz. farmacevtskimi pripomočki. Tehnike, ki hočejo življenju dodajati čas, to bolečino spregledajo, ker je ne slišijo. Avtor ugotavlja, da je sodobna vrhunska medicinska oskrba vedno bolj gluha za ta vprašanja, na drugi strani pa meni, da prisluhniti tej in taki bolečini pomeni hkrati tudi najti zdravilo zanjo. Tudi on spet opozori na razliko med tehtanjem in merjenjem na eni in zemljevidom na drugi strani: čutiti to bolečino pomeni pridobiti si čut za kraj, zavedeti se, da smo vsi ljudje del mreže življenja.

David Currow, profesor na Univerzi Flinders v Adelaidi in direktor centra za paliativno terapijo, ter Meg Hegarty, prav tako članica kolegija tega centra za paliativno terapijo, pišeta o specifičnem trpljenju ob spremljanju umirajočega do praga smrti in tematizirata subjektivni vidik trpljenja (Suffering – At the Beside of the Dying, str. 123-136). Umiranje je težka naloga za vsakogar. Umiranje je tudi izzivalno za poklice, ki se ukvarjajo z zdravljenjem in spremljanjem bolnih, saj so ti nemočni. Avtorja se sprašujeta, če obstaja kaka metoda obvladovanja trpljenja, ki bi kljub nemoči udeleženih na neki način krepila vse in vsakogar. Zdi se jima, da se nazadnje vsak človek sprašuje o tem, da je edina pomembna stvar v življenju povezati med seboj realnost s smiselnostjo ter na ta način ne pustiti, da bi koga trpljenje strlo. Čeprav se jima občasno zdi, da je govoriti o komunikaciji spričo gotove smrti neresno, imata to vprašanje za ključno pri tistih, ki si prizadevajo dati trpljenju človeški obraz.

Jenny Thompson-Richards, socialna delavka in sodelavka centra za paliativno terapijo v Adelaidi ter članica Fundacije Humor, piše o veselju sredi trpljenja oz. o humorju kot duši paliativne oskrbe (Joy in the Midst of Suffering: Clowning as Care of the Spirit in Palliative Care, str. 137-152). V svoji razpravi, v katero je vpletla kratke intervjuje, načenja malo znano, a vseeno pomembno temo o vzdušju med zaposlenimi, ki so izpostavljeni stresnim situacijam zaradi bolezni in umiranja. Posebej opozarja na stresno vzdušje, ki ga povzročajo sorodniki in bližnji. Ti se namreč v afektu na trpljenje še bolj odzivajo. Avtorica pravi, da veselje sredi trpljenja in dela s trpečimi prihaja iz poguma, kako se srečujejo z življenjskimi zgodbami, zlati s težkimi. Veselje seveda pomeni, da je smeh dovoljen in da so lahko zdravniki včasih tudi klovni, toda za pristno veselje smeh ni odločujoč. Kdo je lahko vesel, če ne tisti, ki ima veliko zgodb in jih preoblikuje tako, da z njimi razveseljuje soljudi. Kdo je lahko vesel, če ne tisti, ki se je naučil igrati instrument, ki je vzljubil glasbo, se naučil z njo dotakniti drugih ljudi tako, da jih je srečal! Avtorica ugotavlja, da je humor sicer vprašanje nadarjenosti, spontanosti in domišljije, da pa se je tega mogoče v veliki meri tudi naučiti. »Mi si prizadevamo, da se srečujemo z ljudmi kot ljudje, še preden se ve, kakšna je vloga posameznika, postavi diagnoza in ugotovi družbeni položaj« (str. 139). Drugod pravi: »Prizadevamo se identificirati z ljudmi v njihovi ranljivosti, tako da lahko presežejo svoj položaj« (str. 143).

Ruwan Palapathwala, predavatelj za pastoralno teologijo in azijska verstva na Univerzi Melbourne, primerja budistični in krščanski pogled na smrt in umiranje (Ageing and Death: A Buddhist-Chistian Conceptual Framework for Spirituality in Later Life, str. 153-168). Ugotavlja, da je primerjalni študij verskih pojmov in usmeritev pomemben sestavni del duhovnosti v pozni starosti. Kritičen je do zahodnega tipa življenja, v katerem se veliko govori o življenjskih vzorcih uspešnosti, odklanja pa se starost in umiranje. Meni, da se verstva med seboj stikajo prav v gledanju na človeka v težkem položaju; to je situacija, ko mora človek odložiti nalogo in tako rekoč pozabiti nase, da lahko preživi. S tega zornega kota tudi primerja budistično (anattā) in krščansko pojmovanje duše (pneūma) kot samoizpraznitev, to pa ima za temeljni vzorec duhovnosti poznega življenja. Po njegovem gre v duhovnosti za vprašanje poti: od kod človek prihaja in kam gre.

Prvo poglavje zbornika zaključuje Ann Harrington z vprašanjem, kakšne povezave se sploh vzpostavljajo med oskrbovalci na smrt bolnih ljudi in umirajočimi (The 'Connection' Health Care Providers Make with Dying Patients, str. 169-185). Ann Harrington je predavateljica na visoki zdravstveni šoli na Univerzi Flinders v Adelaidi. V razpravi ugotavlja dvoje: da je hospitalizacija v sedanjih razmerah priložnost za srečanje med bolnimi in sorodniki, da pa je na tem novem mestu srečevanja lahko videti, kako se kdo od prizadetih sooča z izgubo in spremembo. Po mnenju avtorice je mogoče sprejeti take spremembe le, če imajo tako bolni kot zdravi razvit duhovni čut za dostojanstvo osebe. Na to naveže priložnost, ki jo imajo zdravstveni in negovalni poklici v bolnici; po njenem se ne bi smeli zadovoljiti s tem, da zadovoljujejo le nujne potrebe na način, kot so se jih naučili. Profesionalno obnašanje včasih daje vtis, pravi avtorica, kot da bi zaposleni vedeli, kaj ljudje (bolni in tisti, ki jih obiskujejo) potrebujejo. Čeprav je to pomemben vidik oskrbe, bi se morali vsi zavedati, da je opravljanje poklica oskrbovalca učna pot, in razvijati tudi model duhovne oskrbe. Avtorica (občutek za) duhovno oskrbo razume kot vzpostavljanje takih vezi med ljudmi, ki iz tujcev napravijo domačine. Ta povezava s pacienti in njihovimi družinskimi člani je temelj tiste duhovne oskrbe, s katero oskrbovalci poskrbijo tudi sami zase.

V drugem delu so trije teksti, ki se posebej osredotočajo na prakso paliativne oskrbe. Linda Kristjanson, direktorica centra za rakava obolenja in paliativno terapijo na Univerzi Edith Cowan, govori o razmerah paliativne oskrbe in duhovnosti v stacionarni oskrbi v domovih za ostarele (A Palliative Approach to Spirituality in Residential Aged Care, str. 189-205). V razpravi avtorica najprej govori o pomembnosti paliativne oskrbe v stacionarni oskrbi v domovih, pri tem pa opozarja, da lahko ta skriva nekatere pasti, če oskrbovalec paliativno oskrbo razume mehanično zgolj kot blažitev bolečin. Omenja tri take pasti: a) verjetno učinkovanje terapije na intelektualne in kognitivne sposobnosti starih, b) verjetno tiho grožnjo dostojanstvu osebe in c) negotovost, kako zagotoviti pomoč užaljenim in žalostnim, če so se znašli v tem položaju zaradi spleta okoliščin, na katere niso mogli vplivati. Pasti paliativne oskrbe so razlog, zakaj se je avtorica odločila za ta naslov. V razpravi najprej pojasni pojme, ki jih uporablja, svoje poglede na problematiko paliativne nege in svoje dojemanje duhovnosti. Podobno kot je v ideji paliativne nege skrita pozornost do človekove edinstvenosti – in se terapevt ne sprašuje le o tem, kako pregnati bolečino, da bi bilo življenje bolj kakovostno – je tudi v duhovnosti čutiti osebni odnos človeka s človekom. Ko gre za vprašanje smisla življenja, je odločujoč utrip človekove edinstvenosti. Osebni stik je zaznava edinstvenosti. Duhovnost je tako najmočnejši oblikovalni dejavnik človekove osebne kulture, družinske in osebne zgodovine ter odgovornosti, kakovosti življenja, pa tudi religiozne vere, čeprav se hkrati vsi ti vidiki znova napajajo pri zaznavi edinstvenosti osebe. Iz nje se človek napaja zlasti v obdobjih hudih pretresov in stisk. Prav lahko se zgodi, da bo nov položaj tako hud, da presahne tudi ta vir moči. Zato vidi avtorica v tem obdobju priložnost in potrebo, da se med seboj povežeta oba vidika, paliativna in duhovna oskrba. To pomeni tudi drugačno prisotnost oskrbovalca. Glede na njene izkušnje je veliko ljudi, ki so jih starostne tegobe prehitele in so ostali brez duhovne opore. Prepričana je, da duhovna oskrba – podobno kot paliativna – nista le gašenje požara, pač pa sta lahko tudi nov začetek, če so si ljudje v stiski pripravljeni odgovoriti na naslednja vprašanja: Kako si sam s seboj? V čem je tvoj vir upanja in moči? Kakšne so tvoje duhovne potrebe? Se ti zdi, da bi ti lahko kdo v teh težavah pomagal? in podobno. Duhovna oskrba torej pomeni predvsem aktivno poslušanje in pomoč, da ljudje izrečejo svoj problem oz. da se izrazijo s svojo edinstveno duhovno podobo.

Laurie Grealish, onkologinja in predavateljica na visoki medicinski šoli v Canberri, piše o tem, kaj pomeni profesionalizem v paliativni oskrbi in kako vzgajati poklice za današnje razmere (Learning to Be a Professional: Two Models of Competence and Related Learning Strategies, str. 207-225). Sodobni poklicni negovalec bi moral imeti dve pristojnosti: osebno in operativno. Operativno pristojnost pridobijo študentje v času študija in s samim študijem. Obsega predvsem teoretična znanja, zahteva pa tudi nekaj osebnih spretnosti. Če je preveč teoretičnega znanja, lahko postane študijski proces kontraproduktiven. Študentom je treba v teku celotnega izobraževalnega procesa pomagati, da se izrazijo tudi kot ljudje, da povedo svoje izkušnje, ne da bi se zatekali k distanci, h kateri jih nagovarja teorija. Če prevlada operativni model in si študent pridobi še premalo teoretičnega znanja, lahko to povzroči, da ni več nobenega prostora za kritično učenje. Ozadje te razprave so najbrž visoka pričakovanja ustanov, da bodo ljudje, ki prihajajo iz izobraževalnih procesov, takoj operativni. Podobno kritična je avtorica do pričakovanj, ki jih imajo že zaposleni do kontinuiranega izobraževanja. Meni, da so pričakovanja preveč tehnična in da bi bilo treba ljudem v teh poklicih omogočiti, da bi se v procesu trajnega in dopolnilnega izobraževanja začeli zanimati za etično problematiko ter prek nje tudi za duhovna vprašanja. Ni dvoma, pravi, da je zdravstveno področje okolje nenehnega izobraževanja, toda stvarna pristojnost v smislu aktualne operativne pristojnosti je danes premalo; danes biti stvarno pristojen pomeni tudi etično in duhovno razgledanost. Osebna pristojnost ter etična in duhovna razgledanost pomenita vsaj naslednje vidike: a) nenehno vračanje k izkušnji in dograjevanju izkušnje, kot npr. v obliki dnevnega pisanja poročil; b) identifikacija osebnih občutij, in sicer zaradi izločitve konfliktnih občutij; c) občutljivost za iskanje smisla življenja; č) vrednotenje položaja; d) nenehno učenje. Vsi ti vidiki so lahko neposredno ali posredno ključni dejavniki operativne pristojnosti.

V zadnjem prispevku v zborniku Margaret O'Connor, voditeljica oddelka za paliativno nego na visoki medicinski šoli Univerze Monash v Frankstonu (Avstralija), ter Susan Lee, njena sodelavka in predavateljica na isti šoli, pišeta o zvestobi oskrbovalcev do konca ('Till Death Us Do Part': Issues of Fidelity in End of Life Care, str. 227-245). Priznata, da se je motiv za razpravo ponudil na konkretnem primeru ljubečega spremljanja do konca. Intimne zvestobe ne vodi samo dejanski položaj osebe, za katero je kdo odgovoren, in se ne izraža samo v pozorni skrbi, pač pa se izraža tudi kot profesionalna drža, ustvarjalnost, ki se ne vdaja zgolj sočutju in je tudi ni mogoče primerjati z nemočjo. Zvest človek preprosto gre naprej. Avtorici ugotavljata, da imajo filozofska, moralna in literarna razsežnost zvestobe tudi neposreden praktičen pomen. Literatura ima svoje mesto v terapevtskem procesu, ker jo pisatelj izraža kot zvestobo do samega sebe. Literatura je lahko odličen medij za posredovanje globljih uvidov in moralnih drž, ki so pomembne tako profesionalnim negovalcem kakor tudi tistim, ki jim je skrb namenjena.

Zbornik Starost, duhovnost in paliativna oskrba je skrbno pripravljena zbirka prispevkov uveljavljenih strokovnjakov za paliativno terapijo, ki so občutljivi za človeško plat trpljenja v starosti in nemoči. To ni običajen priročnik; je pripomoček za risanje koncentričnih krogov. Znano je, da se starost, duhovnost in paliativna oskrba v veliki meri prekrivajo. Upati je, da bodo izobraževalni programi poklicev, ki so vključeni v oskrbo, znali organsko vključili ta vidik v osnovni in permanentni proces izobraževanja. Iz celote je mogoče razbrati, da sta paliativna terapija in duhovnost skupaj posebna možnost za tiste, ki ne morejo več pričakovati, da se jim bo povrnilo zdravje, ali za tiste, ki so že blizu praga smrti, da se jim v tem obdobju pomaga doseči čim bolj kakovostno življenje. V tem obdobju delo z ljudmi ne obljublja več vidnih uspehov, pač pa se spopada s trdovratnimi oblikami trpljenja, ki od oskrbovalcev zahtevajo tako osebno kot tudi stvarno pristojnost. Eden od ocenjevalcev knjige je napisal: »Ob koncu življenja bi si želel, da bi bil ob meni kdo od takih oskrbovalcev.«

V prihodnosti bo na področju oskrbovanja in obvladovanja starosti in z njo povezanih problemov gotovo odločilnega pomena, kolikšno besedo bo imela t. i. alopatična medicina in v kolikšni meri bodo izobraževalni sistemi oblikovale poklice, ki bodo tako stvarno in operativno pristojni kot tudi sposobni oblikovati interdisciplinarne kroge oskrbe. Duhovna oskrba je pri tem podobna mostu, ki povezuje in zbližuje področja, ki so si včasih nasprotovala ali se celo med seboj izključevala. Poleg tega, da posebej opredeljuje disciplino zvestega človeka in ponovno oživlja pomen razmerja med zdravnikom in pacientom, pa na področje oskrbe prinaša tudi zaupanje v stvarno operativno pristojnost.