Avtor: Jože Ramovš, datum: 9.2.2010

Zanimanje za depresijo zadnje čase raste in o njej izhaja tudi čedalje več knjig. Drobna knjiga Renate Ažman Depra je nekaj posebnega med knjigami, ki govorijo o tej bolezni.

Njen zunanji referenčni okvir so naredili štirje pomembni avtorji. Na zadnji strani knjige so napisane izjave treh od njih. Pokojna dr. Tanja Lamovec je zapisala: »To je najboljši opis depresije, kar sem jih brala, in kažipot za vse, ki se znajdejo v njej.« Ta del okvira ima svojo težo, saj je dr. Lamovčeva gotovo poznala vso domačo in velik del svetovne literature o tej bolezni, in sicer profesionalno kot strokovnjakinja in osebno kot bolnica z depresijo. Druga izjava: »Mnogi ne vedo, kako je, če si v depresiji. To čisto zares vemo samo tisti, ki smo jo doživeli. In težko je takrat ubesediti občutke, ki ti razjedajo dušo in telo. Tebi, Renata, je to uspelo. Za vse nas.« Ta certifikat pristnosti in uporabnosti je za okvir knjigi dala Maja Cimerman, predsednica Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami. Tretja od zapisanih izjav se glasi: »Ta knjiga je učbenik poguma.« Zapisal jo je znani psihiater in psihoterapevt s 35 letno prakso, dr. Jože Magdič, ki je napisal tudi uvod v knjigo.

Uvod zelo odstopa od običajnega strokovnega uvoda. Dr. Magdič je v njem priobčil svoje pristne osebne utrinke – ob branju avtobiografske izpovedi Ažmanove kot despresivne bolnice se zdi, da so pognali iz človeške globine pod obdelano poklicno površino, strokovno znanje jim daje le dodatno žlahtnost. Med drugim pravi: »Ponosen sem, da smem sodelovati v knjigi Renate Ažman. Zame ni pacientka v pomanjševalnem smislu besede, kajti nisem nekdo 'več', neki terapevt, ki bi bil nad njo. Mi vsi smo pacienti, mučeniki tega življenja, ki sicer pozna le dve plati: ali pomoč potrebuješ ali jo daješ. Odloči se. Tudi sicer je v našem življenju tako, da se ti dve vlogi menjavata.« Dr. Magdič vabi za seboj vsakega bralca knjige, naj se poglobi vase, ne v drugega, ne v psiho Renate Ažman …, kajti njena knjiga sili v longitudinalno poglobljeno razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih obdobjih, ko si obračal gore, in o obdobjih jokanja, da bi s solzami napolnil ocean. V Renatini izpovedi ne vidi le zgodbe o duševnosti, ampak tudi zgodbo duše, ki se – podobno kakor svetopisemski trpin Job – iz svojega hudega položaja v pristnem osebnem dialogu iskrivo pogovarja z Bogom. Pri tem odkriva v sebi otroka, ki živi, se bori za življenje in pušča živeti vsem skrivnostim, nižjim in višjim od sebe. Pisanje dr. Magdiča v uvodnih besedah razodene, zakaj in čemu občuduje Renatino sožitje s njeno boleznijo kot »učbenik poguma«. Pravi tudi: »Proti koncu knjige Renata upravičeno in hvalevredno postaja psihoterapevtka. Daje realna navodila potovanje iz noči proti jutru … Vrhunec njenega psihoterapevtskega darovanja pa je polaganje staršem na srce: 'Imejte radi svoje otroke.' Ljubezen je osnova veselja do življenja.«

Četrti avtor, ki je izdeloval okvir za knjigo Depra, je psihiater in psiholog dr. Andrej Marušič, nacionalni koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Na koncu knjige je njegova spremna beseda, ki jo je naslovil: »Depresija je le bolezen; bolezen kot vsaka druga«. Jedrnato jo opiše, pove napotke za primer, če se pojavi, vse skupaj pa preplete z rdečo nitjo detabuiziranja te bolezni, kot je nakazal že z naslovom svoje spremene besede. Zmanjševanja strahu pred njo je velika strokovno poslanstvo. Depresija je velik strah; strah, ki preplavlja bolnika in njegove najbližje. Strah pred strahom pa je podvojeni strah, ki ovira in hromi zdravljenje depresije in reševanje težav ob njej.

S prikazom referenčnega okvira knjige Renate Ažman Depra, kot so ga naredili omenjeni štirje kompetentni avtorji, menim, da je pozitivna posebnost knjige že predstavljena. Prav je, da pogledamo še kak drobec od znotraj, iz knjige same; v našem kontekstu seveda z vidika gerontologije in medgeneracijskega sožitja.

Veliko starih ljudi ima depresijo. Med depresivnimi bolniki in med starimi ljudmi so najpogostejši samomori. Bolno malodušje, brezciljnost, brezvoljnost, zagrenjenost, črnogledost, strah in drugi simptomi depresije pri starih ljudeh so lahko posledica organskega dogajanja, lahko se človek ni navadil realistično spoprijemati z lastnimi stiskami, lahko ga hudo ogrožajo drugi ljudje, lahko je vzrok kaj drugega – vseeno kaj, dejstvo je, da so stari ljudje, če so takšni in kadar so takšni, zelo neprijetni in težavni sami sebi in svojcem. Prvi korak k lažjemu življenju in lažjemu sožitju je, da tak človek razume samega sebe in svojo bolezen, drugi korak, da ga razumejo svojci. Knjiga Depra kaže pot za ta dva koraka, polna je čisto konkretnih opisov, kaj doživlja človek v depresiji. Na primer:

»Ja, to je depresija. Nič in okoli niča tema in še večji nič. Luknja v duši, stoglavi zmaj, ki nikoli ne odneha in me preganja, ko odprem oči in ko jih zvečer zaprem. Rada bi živela kot drugi ljudje, ki vidijo in imajo neki smisel. Pa mi ne znese. Vedno znova, kadar začnem premišljevati o tem ali pa hočem splezati po tej lojtri kakšno stopničko više, me potegne nazaj in spet se znajdem na dnu tega vodnjaka, zvita v klobčič, prestrašena do kosti« (str. 44).

Ali pa: »Kadar je človek v depresiji, ne more imeti rad samega sebe in prav nič ne pomaga iz tega začaranega kroga krivde, samoobtožb in globoke žalosti. Kadar je srce ujeto v mrežo takšnih občutkov, je vse zaman. Zato se je takrat najbolje zavleči v kakšen kot, se umiriti, morda pojesti kakšno pomirjevalno tableto in počakati, da mine. Kajti mine pa vedno. Včasih traja en dan, drugič spet en teden, morda leto, dve ali pa še več. Ampak mine. Včasih, kadar je res hudo, tudi to spoznanje ne pomaga preveč. Je pa edino, na kar se človek lahko v takih trenutkih nasloni. Mnogi ne vedo, kako je, če si v depresiji. To čisto zares vemo samo tisti, ki smo jo doživeli. In težko je takrat ubesediti občutke, ki ti razjedajo dušo in telo. Mnogi ne verjamejo, mislijo, da človek v depresiji blefira, da si lahko sam kaj pomaga. Nekateri si celo lahko. Nekaterim pomaga gibanje, drugi pa za kaj takega nimamo ne volje ne moči. Pravijo, da se je treba včasih prisiliti, vendar meni to ni nikoli uspelo. Samo še slabše sem se počutila. Zdaj, nazadnje, pred nekaj dnevi, sem si pomagala s pogovorom po telefonu. In pomaga tudi to, da ljudem poveš, kaj je s tabo. Če se zapiraš v obzidje molka in morda celo skrivaš, kaj se ti dogaja, na neki točki ostaneš sam. Morda ne čisto zares sam, ampak tako sam, v duši sam. Ta občutek pa ni prijeten. In ne obtožujte se, kar niste sposobni delati. Vsak korak in vsako delo v času depresije zahteva izjemne napore in tisti, ki depresije niso doživeli, tega preprosto ne morejo razumeti« (str. 48-49).

In še en odlomek: »Piše mi Renata, moja soimenjakinja. Da se moram boriti, da je na koncu vsakega predora luč in take stvari. Meni pa se spet zdi, da sem z drugega sveta. In vedno bolj se mi tudi zdi, da je na koncu vsakega predora samo še en predor. Pa nič hudega. Navajena sem jih že. Ampak po nekaj takih predorih, ko ugotoviš, da luči vendarle ni bilo, se naveličaš upati. Vzameš v zakup, kar ti je ostalo, in greš naprej. Ker moraš naprej. Ker se v predoru ne smeš ustavljati. Življenje je borba in tudi če se nočeš boriti, se moraš. Z vseh strani pritiskajo nate, daj to, daj ono. Ne morem, nimam, nočem, ne znam. Dovolj mi je. Pustite me pri miru, … da spokojno dočakam svojo zadnjo uro. To je vse, kar si želim. Zaspati v predoru. To.«  (str. 87-88).

Če bo knjigo bral star človek, ki ga kdaj resneje stisnejo klešče depresivnega razpoloženja, bo bolje razumel sebe in bolezen. Če jo bodo brali svojci depresivnega starega človeka, jim bo pomagala do odrešilnega »aha«, češ to se torej dogaja z njim. Iz tega »aha« je odprta pot, da ga razumejo, da z njim pristno čutijo in se v odnosih z njim smiselno obnašajo.

Veliko starih ljudi živi samih, še več je osamljenih, ne glede na to, ali živijo sami ali ne. Renata Ažman pozna tudi vse to, saj je samska in živi sama. Skozi vso knjigo išče smiselno stališče do samote, še bolj pa primerno družbo, ki jo potrebuje v lepih in hudih trenutkih; med drugim pravi: »Če si sam, si sam za vse. Sam ješ, sam spiš, sam se tuširaš in sam plačuješ položnice. To je včasih bolje, kot da bi to počel z nekom, ki ti gre na živce. Jih poznam kar nekaj, ki si gredo pošteno na živce, pa so skupaj zato, da ne bi bili sami. Ali pa zaradi otrok. Ali pa zaradi hiše. Ali pa bogve zakaj. Ne vem. V samosti je neke vrste užitek. Ko nimaš ničesar in ne moreš tudi ničesar izgubiti. Mir. In moč. In nemoč. Vse obenem. Zunaj pa tulijo rešilci in hrup s Celovške me spomni na to, da poleg mojega obstaja še neki drugi svet, tako drugačen in tako živ. Nisem ga sposobna živeti, nisem ga sposobna dojeti. Raje imam mir … Živim v svojem svetu, tako polnem praznine in miru« (str. 88).

Veliko starih ljudi ne sprejema svoje starosti. Starost ni bolezen in ne nekaj slabega, spremljajo pa jo prej ali slej tudi bolezni in druge težave. Poleg tega današnja evropska miselnost v starosti ne vidi česa posebno vrednega ali smiselnega, zato družba stare ljudi odriva na rob. Stari ljudje sami pa zelo težko sprejemajo svojo starost, morda tako težko – ali še težje – kakor bolezen. To družbeno in osebno odrivanje starosti iz zavesti je stična točka med doživljanjem starosti in depresije. Dokler človek ne sprejme svoje starosti, ne more odkriti možnosti za smiselno preživljanje tega – zadnjega obdobja svojega življenja, podobno kot ne more depresivni bolnik v ničemer obvladovati svoje bolezni, dokler je ne sprejme. Ne gre za to, da bi se človek neprijetnih stvari veselil, pač pa za modrost, ki jo v obliki molitve ponavljajo na vsakem skupinskem srečanju anonimni alkoholiki, da se uspešno prebijajo iz te hude bolezni v zdravje: »Bog, daj mi sproščenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti; pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko; in modrost, da spoznam razliko med obojim.« Skozi vso knjigo Depra spremljamo Renatin junaški boj za sprejemanje svoje bolezni, svojega položaja in svojega stanja. To je kot ples, pri katerem se izmenjujejo koraki naprej in koraki nazaj. Neštetokrat se v knjigi ponovijo plesni koraki naprej in nazaj pri Renatinem sprejemanju sebe in svoje stanja. »Res je. Ne morem se venomer primerjati z drugimi. Nisem takšna kot drugi. In svoje podobe se mi ni treba sramovati. Če komu nisem všeč, pa Bogec pomagaj. Kaj hočemo. Če se bom jaz sekirala, jim ne bom nič bolj všeč. Kvečjemu manj. Začaran krog. Katch 22. Danes mi je tudi postalo dokončno jasno, da se moram res sprijazniti s tem, da nisem zdrava. In prenehati od sebe pričakovati nemogoče. Ker nemogočega ni. Ni. Moram vztrajati. Moram se boriti. To je vse, kar vem. Ker hočem preživeti« (str. 79).

Branje knjige Renate Ažman Depra je torej vrhunska priložnost za samopomoč bolnikov in svojcev v primerih depresivnosti in podobnih stisk; v starosti so tovrstne stiske pogoste. Dodati moramo, da je branje te knjige tudi kulturni užitek. Avtorica, ki je po poklicu časnikarka, piše živahen, sočen in svež jezik. Bralca vodi z neko skoraj lahkotno igrivostjo skozi proces preživljanja in obvladovanja hude bolezni, ki je na meji med življenjem in smrtjo, tako da ima ves čas neko mirno gotovost, da se oba skupaj čedalje bolj spretno dvigata iz brezna nemoči kvišku, kjer je boljši zrak in več svetlobe.