Avtor: Barbara Oražem, datum: 9.2.2010

»Izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju podpira proces vseživljenjskih sprememb, opogumlja starejše k uporabljanju in razvijanju svojih kompetenc ter k čim daljšemu in aktivnejšemu doprinašanju k družbeni dobrobiti« – tako preberemo v uvodnem delu predstavljene publikacije.  Dokument o politiki izobraževanja v kasnejšem življenju na področju Evrope (»The Policy Paper Learning in later life in Europe«) poudarja težnjo po raziskovanju specifičnih potreb in želja  učeče se starejše populacije, ki bi jo morali vključiti že v samo načrtovanje izobraževalnega procesa ter v razvijanje novih interaktivnih metod. V dokumentu je izpostavljeno tudi to, da je potrebno posebno skrb pri organizaciji izobraževanja nameniti etničnim manjšinam, zdravstveno šibkejšim starejšim ipd. V pričujočem poročilu so za posamezne dele Evrope podana priporočila glede projektov, ki bi jih bilo potrebno na posameznem področju razvijati, in sicer: Južna Evropa – razvijanje modelov neformalnega učenja; Vzhodna Evropa: razvijanje modelov, ki predvidevajo aktivno vlogo starejših pri reorganizaciji socialne infrastrukture in demokratične družbe; Severna in Zahodna Evropa – razvijanje in uresničevanje modelov, ki v izobraževanju upoštevajo vidik predhodnega znanja starih ljudi.

V zborniku je posebno poglavje namenjeno tako imenovanemu interaktivnemu učenju, pri katerem ne gre za vertikalni odnos med učiteljem in učencem, pač pa za vzajemni proces izmenjave, dialoga in raziskovanja, kjer se tudi učenci lahko znajdejo v vlogi učiteljev. Včasih je tovrstna izkušnja nekaj povsem novega za starejšega človeka in zato se marsikdo počuti negotovega, saj njegova vloga ni več vloga pasivnega shranjevalca znanja, pač pa aktivnega udeleženca procesa, v katerem se diskutira, zbira in selekcionira informacije, simulira različne vidike realnosti ter na ta način pridobiva različna znanja oziroma veščine. Vse te aktivnosti temeljijo na medosebni komunikaciji in različnih metodah reševanja problemov, pogosto so uporabljena različna elektronska sredstva (interaktivni multimedia sistem, interaktivne simulacije, igrice …). Prednosti interaktivnega učenja vidijo predlagatelji v tem, da je dovolj zanimivo in nenavadno, s čimer deluje kot močan motivator; nadalje, da vzpodbuja k razmišljanju, upošteva ugodne pogoje učnega procesa ter aktiven odnos med partnerjema – učiteljem in učencem. Ovire, ki jih vidijo pri uvajanju tovrstnega načina učenja, pa so zlasti:

• nevarnost pomanjkljivega samozaupanja starega človeka (mnogi starejši trpijo za zmanjšanim zaupanjem v svoje učne sposobnosti, kar je potrebno ponovno vzpodbuditi),
• nižja predhodna formalna izobrazba (ugotovljeno je, da je nižja dosežena izobrazba povezana z manjšo verjetnostjo, da se oseba odloči za kasnejše življenjsko izobraževanje),
• učno okolje (biti mora stimulativno in predvsem v starem človeku ne sme vzbujati občutka, da je ponovno otrok, kar pomeni, da morajo biti naloge in zadolžitve resne, zanimive in polne izziva).

V zborniku so predstavljena tudi poročila s številnimi demografskimi podatki in drugimi pokazatelji družbenega razvoja, in sicer iz naslednjih držav: Belgije, Romunije, Bolgarije, Srbije in Črne gore, Slovenije, Rusije in Grčije. Iz zadnje od naštetih držav prihaja zanimivo poročilo o učenju angleščine, ki se ga je lotila skupina 50-ih starejših Grkinj. Lahko si preberemo nekaj zanimivih misli o tem, kaj jim pomeni učenje angleščine, katera vrata jim naučeno znanje odpre in predvsem, kot je večkrat poudarjeno, kako dragocene medsebojne vezi se spletajo v skupini udeleženk. Zadnji del pričujoče knjige je namenjen poglavju o medkulturnih razsežnostih poznoživljenjskega učenja, ki zaradi vse pestrejše rasne in  kulturne sestave držav Evrope prav gotovo pomeni izziv za prihodnost.

V zaključku zbornika smo bralci deležni vzpodbudnega epiloga: današnji starostniki so boljšega zdravja in izobrazbe, živijo dlje in bolj neodvisno, v odnosu do družbe še vedno čutijo potrebo po prispevanju lastnega deleža. Upokojitev je dandanes vse pogosteje doživeta kot priložnost za novo osebno angažiranost, navadno na področju, ki je povsem drugačno kot v času službovanja. Možnost učenja in pridobivanja novega znanja, kot potrjujejo številne študije, prispeva h kvaliteti življenja v starosti. Starejši poročajo o tem, da jim učenje v tretjem življenjskem obdobju prinaša ne le boljše zdravje v smislu urjenja možganov in sklepanja prijateljskih vezi, pač pa jim je v pomoč tudi pri spoprijemanju z nenehnimi družbenimi spremembami.