Avtor: Jože Ramovš, datum: 9.2.2010

Med knjigami zadnje redne mohorske zbirke, ki že nad 150 let proti koncu leta pride do več tisoč rednih naročnikov in v prosto prodajo, je tudi knjiga Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo. Tema je vsakdanje življenjska, strokovno in znanstveno pa je to še skoraj povsem neobdelano področje. Knjigo je napisal psiholog, svetovalec in psihoterapevt Bogdan Žorž, ki ga zadnja leta večkrat srečamo z novo, zanimivo knjigo v tej zbirki; pred nekaj leti z znano knjigo o razvajenosti, lani s knjigo Svetovati ali poslušati. Kot vse njegove knjige je tudi zadnja po slogu pisanja in razčlenitvi vsebine dostopna vsakemu bralcu, ki ga zanimajo vprašanja o vzgojni vlogi starih staršev. Poleg žive avtorjeve izkušnje, ki se v knjigi kaže skozi številne primere iz njegove svetovalne, psihoterapevtske in vsakdanje prakse, daje dušo tej knjigi tudi dejstvo, da je avtor sam stari očka.

Knjiga ima štiri dele.

V uvodnem delu odgovarja na vprašanje, zakaj – še bolj pa čemu – napisati knjigo o starih starših. Potrebe po spoznanjih so na tem področju velike, literature pa skorajda ni. Avtor poziva tudi druge k pisanju, svojo knjigo nudi kot izziv. Pri opredeljevanju pojma stari starši stoji trdno na antropološkem in psihocialnem izhodišču. Stari starši imajo svojo specifično in pomembno vlogo v družini in družbi. Če je ta vloga v javnosti – še zlasti znanstveno-strokovni in socialno-politični – okrnjena ali marginalizirana, trpijo škodo mnogi: srednja generacija odraslih otrok je prikrajšana za pomembnega vzgojnega sodelavca, vnuki za nenadomestljiv vir osebnostnega zorenja in zdravega odraščanja, stari starši za bistveni del svojega življenjskega poslanstva, družba za enega od tvorcev kakovostnega sožitja med ljudmi. To se je zgodilo zadnja desetletja v naši kulturi, ko tradicionalna vloga starih staršev ni več možna. Socialna, psihološka in politično-vzgojna usmeritev je odstranila stare starše iz živega družinskega sožitja z mlajšima generacijama. Spremembe v načinu življenja in sožitja so v resnici tako velike, da je težko loviti ravnotežje med primerno vlogo in vključenostjo starih staršev v življenje otrok in vnukov ter med zdravo potrebo po individualizirani samostojnosti vsakega posameznika in vsake družine. Poleg vsega drugega sta tu vsaj dva povsem nova pojava: zaradi staranja družbe postaja delež tretje generacije in s tem starih staršev čedalje večji v primerjavi z deležem mlajših, zaradi daljšanja življenja so stari starši vse bolj mladostno sveži, vse pogosteje so živi tudi prastari starši. Ko avtor v uvodnem delu razgrinja vprašanje o starih starših, ki ga bo skozi knjigo obdeloval, navaja nekatere sodobne strokovne avtorje in spontane zapise mladih v medmrežnih klepetalnicah, s čimer slikovito priostri vprašanje o vlogi in poslanstvu starih staršev ter sodobno slepo pego pri pojmovanju njihove vloge.

Drugi del knjige ima naslov Kdo so stari starši? Avtor prikaže vlogo starih staršev v preteklosti tako, da kratko povzema nekatera stara besedila o tem v Svetem pismu, za slovensko družino pa naša klasična literarna dela. Za prikaz današnjega stanja najprej povzame rezultate sociološke raziskave »Starši med delom in družino« iz leta 2004, ki je pokazala veliko prisotnost in pomen starih staršev pri vzgojni pomoči v družini. Če seštejemo dejanski obseg varstva, ki ga opravijo stari starši, ter »rezervni« delež, ko so prva rezerva za vse primere, se izkaže, da so stari starši za kar 53% predšolskih otrok pomembna oblika varstva (str. 35). Sledita dve manjši raziskavici o starih starših, ki ju je opravil avtor. Prva je telefonska in je zajela 35 anketirancev vseh starosti, populacija druge pa sta dva peta razreda – eden s podeželske osnovne šole s 27 učenci in eden z mestne s 17 učenci. Tako otroci kot odrasli v obeh raziskavah izražajo zelo visoke ocene pomena starih staršev. Rezultatov seveda ni mogoče posploševati zaradi majhnega števila, gotovo pa so zgovorni v ilustrativnem smislu in kot pobuda za temeljitejše raziskave o vlogi starih staršev.

Kratko poglavje je posvečeno tudi vprašanju, kako obravnava stare starše naša zakonodaja. Ugotovitev je, da stari starši v njej sploh nimajo nikakršne vzgojne ali socialne vloge, sodijo le med bližnje sorodnike, ki imajo določene prednosti pri oddaji otroka v rejo. Avtor na temelju prakse in spoznanj pravi, da je to sramotno in poniževalno za stare starše.

Drugi del knjige se končuje s krajšim poglavjem o starih starših v sodobnem  razvitem svetu. Eno od spoznanj v tem delu, ki jih avtor zelo izpostavlja, je poskus odgovora na vprašanje, kdo je sprožil marginalizacijo starih staršev v sodobni evropski kulturi. Pravi:

»… samo razmišljam o naslednjem. V zadnjih nekaj desetletjih so nas v zahodni civilizaciji, in s tem tudi pri nas v Sloveniji, polna usta otrokovih pravic. Na vseh področjih jih sprašujemo po njihovih željah, otrokove želje naj bodo tiste, ki jim podrejamo vse, kar se tiče vzgoje, šolanja … Otrokove želje glede starih staršev so razmeroma jasne. A očitno nikogar ne zanimajo! Zakaj so prav želje, ki se nanašajo na stare starše, tako nepomembne? Tako zelo si prizadevamo ugoditi sleherni otrokovi želji, tako zelo se bojimo, da bodo otroci prikrajšani, prizadeti, travmatizirani, če ostanejo kake njihove želje neizpolnjene. Tu pa imamo močne, jasne želje otrok, da bi bili več skupaj s starimi starši – pa se za te želje ne zmenimo!

Morda bi takšno držo še nekako sprejel, če bi jo starši podpirali – a je očitno ne podpirajo. Očitno so želje staršev pravzaprav kar blizu željam otrok! Telefonska anketa je pokazala, da imajo starši pravzaprav tudi pozitivno mnenje o vzgojni vlogi starih staršev. Kje je torej problem?

Zdi se, da naše institucije, ki bdijo nad vzgojo in izobraževanjem, vsega tega niti niso pripravljene raziskovati, proučevati. Ne morem si kaj, da ne bi bil tu nekoliko sarkastičen: morda pa v resnici sploh ne gre za malomarnost, saj vendar ti strokovnjaki le ne morejo biti tako ’omejeni‘! Morda gre za – načrtnost! Morda se vsega tega, kar razkriva ta skromna anketa, tudi naši strokovnjaki zavedajo – in zato ne želijo raziskovati. Takšna stališča, kot jih razkrivajo naše ankete, bi pač postavila na laž ’strokovna‘ spoznanja polpretekle dobe o razpadu družine. Vse bolj postaja očitno, da vse, kar se je dogajalo ob in okrog »razpadanja« družine, nikakor ni bil razvojni trend, ampak je bilo načrtno, sistematično početje, v katero so se, žal, zelo pohlevno vključile uradna sociološka, pa tudi psihološka in pedagoška stroka. Stare starše je bilo nekako še najlažje ’izločiti‘ iz družinskega dogajanja, saj ni bilo težko pridobiti naklonjenosti mladih staršev za takšna stališča.

Na srečo se vse bolj jasno kaže, da ta namera razpada. Vse bolj očitno je, da družina ne razpada. Je sicer v krizi, ki pa je bolj ali manj izzvana umetno. Toda zdi se, da se ’ugled‘ družine spet dviga. In upam si zapisati: naša civilizacija bo preživela, če bo obstala družina in če bodo družinske vrednote spet pridobile pravo veljavo. Če bo res razpadla družina – bo z njo vred razpadla tudi naša zahodna civilizacija!« (str. 45-46).

Tretji del knjige z naslovom Stari starši iz moje svetovalnice je najobsežnejši, šteje nad 60 strani. V vsakem poglavju je obdelan en tip neprimerne vzgojne vloge starih staršev in sicer tako, da je živo opisana zgodba ene ali več družin iz avtorjeve svetovalnice in strokovna razlaga neprimerne vloge starih staršev. Na tak način spoznamo posesivne stare očete in mame, stare starše – popravljalce lastnih napak, kritizerje, stare starše, ki so jim vnuki igračke, ki so nezmotljivi nadzorniki, take, ki so odpisali vnuke, stare starše, ki so nadležni raziskovalci, zastonj servis, dežurni krivci, zavetje za hude ure, take, ki rešujejo vnuke, ko starši odpovedo, stare starše, ki so nadomestni starši, in stare starše v preizkušnji, ali naj vzgojno posredujejo pri vnukih ali ne.

Če shematično razvrstimo vse tipe neprimernih vlog starih staršev, bi dobili nekaj kategorij. Prva so stari starši, ki so dobro opravili svojo starševsko vlogo, a ne morejo izstopiti iz nje ob svojih odraslih samostojnih otrocih. Druga so stari starši, ki so slabo opravili svojo starševsko vlogo, in s tem nadaljujejo pri vnukih ali pa skušajo na njih popraviti svoje napake, medtem pa igrajo naprej napačno vlogo do svojih odraslih otrok. Tretja kategorija so stari starši, ki so svojo starševsko vlogo odigrali slabo in nato dozoreli, da so dobri stari starši. Četrta pa bi bili stari starši, ki so dobro opravili svojo starševsko vlogo do svojih otrok in so tudi dobri stari starši. V knjigi so opisane zgodbe neprimernih starih staršev, ki se uspešno rešujejo, nekatere pa tudi ne. Vendar duh knjige jasno govori, da je v resničnosti več tistih starih staršev v primerni vlogi, kakor onih v neprimerni.

Tretji del knjige bo verjetno najbolj privlačno branje za marsikaterega očeta in mater, starega očeta in staro mater; poudariti pa je treba, da je celotna knjiga napisana berljivo in poljudno, obenem pa strokovno na zelo visoki ravni. Če bi bil vprašan, kaj si v knjigi še želim, bi dejal, naj bi bila ta knjiga dvakrat obsežnejša, ker naj bi vsako sedanje poglavje dobilo še svojo paralelo v zgodbi, kjer bi bil prikazan in opisan tip s primerno vlogo starih staršev.

Četrti in zadnji del knjige ima naslov Kako biti ali postati dobri stari starši. Prva ugotovitev je, da je dobro staro starševstvo rezultat sreče, da se je človek rodil v družini, kjer se je te življenjske naloge »navadil« že v otroštvu v družinskem sožitju od svojih staršev in starih staršev, da je dobro staro starševstvo rezultat lasnega prizadevanja za primerno sožitje s svojimi starši in starši sozakonca v njuni vlogi starih staršev, in končno, da je rezultat sedanjega spleta razmer in lastnega prizadevanja za sožitje z odraslim sinom ali hčerko ter zetom ali snaho z njunimi otroki. Ta del knjige sistematično prikaže poti do dobrega starega starševstva. V avtorjevem širokem psihološkem in socialnem znanju na prijeten način izstopajo spoznanja gestalt terapije, v kateri je specializiran.

Dobro staro starševstvo je rezultat treh uspešnih življenjskih obračunov in dveh uresničenih pogojev, ki jim avtor posveča kratka poglavja. Prvi je obračun s svojim otroštvom v njegovem socialnem, čustvenem, ustvarjalnem in duhovnem razvoju. Drugi je obračun s svojim starševstvom – takim, da človek ne postane svojim odraslim otrokom tujec, da ni posesiven, prezahteven, da ne projicira v svoje odrasle otroke in vnuke svojih lastnih napak, prav tako pa ni do njih služabniško servilen. Tretji je obračun s svojimi pričakovanji do lastnih otrok in vnukov. Pogoj za dobro staro starševstvo je zaupanje v mlajša rodova, zaupanje v svoje otroke in vnuke, kajti zaupanje je pogoj za odprtost, ta pa omogoči nenehno spiralno ponavljanje medsebojnega približevanja do osebnega stika, nato pa ponovnega umika v svojo osebno intimo. Drugi pogoj za dobro staro starševstvo je pripravljenost na preizkušnje pri sebi, vnukih in njihovih starših. Vsako od teh petih poglavij se konča z vprašalnikom za lastno ozveščanje in preverjanje; avtor svetuje, naj bi te vprašalnike stari starši ponovno in ponovno predelali. Kratko poglavje je posvečeno dejstvu, da je dobro staro starševstvo sad osebne odločitve zanj. Knjigo sklepa Molitev za dobro staro starševstvo, ki na obreden način povzema glavna spoznanja v obliki prošnje Bogu.

Kot sem že omenil, v knjigi prevladujejo take zgodbe in spoznanja o starih starših, v katerih je izhodišče težava ali problem. Izhajati iz patologije in problematičnosti je bilo v psihologiji samoumevno pravilo; šele zadnja leta se uveljavlja obratna smer v obliki pozitivne psihologije. Dober razlog za pristop po senčni strani je tudi to, da so težave ali pereče potrebe sprožilci energije za ravnanje, med drugim tudi za raziskovalno pot do novih spoznanj. Bogdan Žorž je terapevt, ki se v praksi srečuje s stiskami in težavami, vendar pa je izrazito usmerjen v iskanje pozitivnega in ne v analiziranje negativnega, v upanje in pogum in ne v iskanje krivcev pri posamezniku ali družbi. Njegova knjiga Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo je podobna svojemu avtorju: njegove zgodbe rastejo iz zemlje težavnih in nelepih človeških zgodb kvišku v svetlobo in toploto. Celotna knjiga je zelo pozitivno usmerjena in napisana mehko, čuteče, v ozračju upanja in poguma. Ob avtorjevi spodbudi v uvodu, naj bi njegova knjiga izzvala nove o starih starših, se vprašam, kakšne pa naj bi te druge bile. Na misel mi pride, naj bi to bile knjige zgodb starih staršev, njihovih odraslih otrok in vnukov, ki že od začetka hodijo po sončni strani življenja in sožitja, seveda pa napisane na enako visoki preventivni ravni preventivne paradigme.

Prikaz Žorževe knjige o starih starših bi rad končal s hvaležnim zadovoljstvom. Je namreč pomemben nov prispevek za kakovostno staranje in lepo medgeneracijsko sožitje, krepak prispevek za ohranitev medgeneracijske solidarnosti ali morda kar za novo solidarnost med generacijami, kot nas trezno usmerja politični dokument EU o odzivu na demografske spremembe.