Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 9.2.2010

V okviru Evropskega centra za socialno varstvo in raziskave (European Centre for Social Welfare and Policy Research) je izšlo poročilo, ki obravnava pokojninske reforme zadnjih nekaj let v 25-ih državah članicah EU in njihov potencialni vpliv na tveganje revščine med starimi ljudmi. Poročilo identificira ključne politične odzive, ki bodo morda nujni pri zagotavljanju ne le vzdržnosti, ampak tudi ustreznosti pokojninskih sistemov v EU.

Avtor poročila ugotavlja, da so imele leta 1995 skoraj vse članice EU prejemke v okviru sistema pokojninskega zavarovanja vezane na plačo, leta 2005 pa je skoraj polovica teh držav članic reformirala svoj pokojninski sistem v pokojninski načrt z vnaprej določenimi prispevki. Ugotavlja, da so te spremembe zmanjšale splošno velikodušnost pokojnin ter da je do takšnih ukrepov prišlo zaradi demografskih in fiskalnih razlogov. Najpogostejša reforma pokojninskega sistema je bila sprememba upokojitvene starosti. V večini EU-25 je reforma pomenila izravnavo zakonsko določene upokojitvene starosti za moške in ženske. Le vzhodnoevropske novejše članice EU (Češka, Litva, Latvija, Estonija, Madžarska, Slovaška) in Italija so učinkovito povečale upokojitveno starost za oba spola, medtem ko jo je Danska znižala s 67 na 65 let. V Nemčiji nameravajo dvigniti starost s 65 na 67 let, povišanje upokojitvene starosti pa je načrtovano tudi v VB in na Malti. Druga najpogostejša reforma je bila sprememba v stopnji prispevka. Še ena pogostejših sprememb je bilo krčenje pokojninskih določb iz 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja. Tako so v Belgiji, na Danskem, v Nemčiji, Franciji, Italiji, Finski, Češki, na Slovaškem, Češkem, v Španiji in v Sloveniji uvedli odbitke v primeru zgodnejšega upokojevanja, kot ga določa zakon, ali pa povišali zahtevano delovno dobo za zgodnejšo upokojitev.

Avtor med drugim opozori, da pokojninskim reformam in njihovemu vplivu na revščino med upokojenci ni bilo vedno namenjeno dovolj strokovne ocene. Še posebej je bil spregledan njihov vpliv na specifične skupine ljudi, kot so ženske in ljudje z nizkimi dohodki. To postavlja v ospredje potrebo po ponovni oceni večine reform in predstavitvi tistih, pri katerih bo manj verjetno prišlo do revščine med upokojenci. Avtor na koncu še opozori načrtovalce in nosilce političnih odločitev, da ne smejo pozabiti, da so bile pokojnine uvedene z namenom, da bi se odpravila revščina med starimi ljudmi ter jih pozove k večjem premisleku o učinkih različnih reform na revščino upokojencev.