Avtor: Barbara Oražem, datum: 9.2.2010

Zbornik predavanj s posvetovanja Celostna obravnava starostnikov na Visoki šoli za zdravstvo Univerze v Ljubljani obsega enajst prispevkov. Uvodno besedilo je predavanje švedske profesorice delovne terapije Lene Borell, v katerem obravnava prakso delovne terapije za starejše ljudi na Švedskem in aktualno raziskovanje s tega področja. Slednje posveča največjo pozornost vsakodnevnemu življenju starega človeka po kapi, zlomu kolka ali diagnosticirani demenci. Za Alzheimerjevo demenco samo v Evropski uniji trpijo trije miljoni ljudi, če k temu prištejemo njihove svojce, ki se jih večinoma trudijo obdržati v domačem okolju čim dlje, je številka resnično visoka.

Sledi prispevek predsednice slovenskega Gerontološkega društva Mete Mencej, ki mesto starejšega človeka postavi v kontekst njegovih pravic. Avtorica posebej poudari, da zakonske določbe glede pravic ne ločujejo med mlajšimi in starejšimi osebami. Tako ima na podlagi zakona o zdravstveni dejavnosti med drugim vsakdo pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, posvetovanja z izbranimi specialisti, seznanitve z diagnozo svoje bolezni in načrtom zdravljenja, nadalje pravico do soglasja ali zavrnitve predlaganega medicinskega posega, pravico do obveščenosti o možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah oziroma učinkih. Poleg pravic zakon posebej navaja tudi nekatere dolžnosti, zlasti pomembna je ta, da si mora vsak, ne glede na svojo starost, prizadevati za varovanje, povrnitev in krepitev lastnega zdravja. Povzetek pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja lahko najdemo v priročniku, namenjenem starejšim ljudem, pa tudi v številnih publikacijah na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije oziroma na njegovih izpostavah. Gerontološko društvo nadaljuje misel prof. dr. Bojana Accetta, in sicer se zavzema za to, da se v primeru bolnišničnega zdravljenja starejši bolniki zdravijo na tistih oddelkih, kamor sodijo po naravi svoje bolezni, in ne v posebnih bolnišnicah za stare. Tudi posebni negovalni oddelki, ki se oblikujejo v zadnjem času in so namenjeni podaljšani negi starejšega bolnika, naj ne bi preraščali v gerontološke bolnišnice. Kot nadaljuje Meta Mencej v svojem predavanju, bi starejši bolniki potrebovali pomoč usposobljene osebe pri uveljavljanju raznih postopkov, vezanih na zdravstvene storitve, morali bi biti obveščeni o svojih zagotovljenih pravicah in njihovem uresničevanju. Tovrstna pomoč bi morala biti dostopna in materialno neobremenjujoča. Za konec doda avtorica prispevku še moralno noto, in sicer, da bi se navkljub včasih težavnim starejšim bolnikom in svojcem zdravstveni delavci morali zavedati, da je njihova vloga pomagati ljudem pri povrnitvi zdravja, pri čemer je potrebno bolnike obravnavati celovito in z vsem potrebnim dostojanstvom.

Za raziskovanje problemov tretje generacije, natančneje zdravja starejših ljudi, je dragocen prispevek o pregledu strokovne in znanstvene literature s področja zdravja starejših, in sicer za področje Slovenije po letu 1994. Iz prispevka avtoric Majde Pahor in Barbare Domajnko je razvidno, da je naša tovrstna literatura, ki podpira integrirani pristop (ta zdravje definira na fizični, socialni in psihični ravni), žal maloštevilna.

Študija o problemih starostnikov, ki prejemajo laično pomoč na domu, pri izvajanju dnevnih aktivnosti v domačem okolju (Cecilija Lebar, Marija Tomšič, Jelena Ficzko) je pokazala, da so najbolj problematične aktivnosti čiščenje, nakupovanje, transport, pranje in nega perila, pa tudi osebne, intimne aktivnosti. Kot precej problematični je študija izpostavila tudi področji hobijev in socialnih stikov; gre za aktivnosti, ki so nemalokrat vezane na okolje zunaj doma in so kot take odvisne od starostnikove mobilnosti. Več kot polovica starostnikov je kot problematične navedla tudi nekatere ožje dnevne aktivnosti, kot so uporaba stranišča, oblačenje/slačenje in urejanje. To pa so aktivnosti, ki so za samostojno življenje doma nujno potrebne in so tudi zelo osebne; večina ljudi si jih želi opravljati na samem in samostojno. Avtorice zaključijo, da je svetovanje glede organizacije domačega okolja starostnika s ciljem, da bi dosegli njegovo čim večjo samostojnost in varnost, zelo pomembna naloga geriatrične delovne terapije.

Skupina raziskovalcev z Visoke šole za zdravstvo, Inštituta za klinično nevrofiziologijo, Inštituta republike Slovenije za rehabilitacijo in iz Splošne bolnišnice Celje se je združila z namenom, da bi oblikovali skupino testov za ocenjevanje pomembnih segmentov telesne zmogljivosti starostnikov, katerih rezultati bodo služili za promocijske, epidemiološke in intervencijske študije. O telesni pripravljenosti starih v Sloveniji je znano le malo; sam pojem je definiran kot multifaktorialen konstrukt, ki vključuje več komponent. Po pregledu strokovne literature iz obdobja več kot 40 let je sledil izbor testov, ki merijo morfološko, mišično-skeletno, kardiorespiratorno in metabolično telesno pripravljenost. Ocenjevanje in spremljanje komponent telesne pripravljenosti, zaključujejo avtorji, ima pomembno vlogo v politiki promocije zdravja.

Zanimivi so tudi izsledki raziskovalnega dela Darje Rugelj z Visoke šole za zdravstvo in Katarine Uršič iz Doma starejših občanov Kranj o učinkih vadbe, specifične za ravnotežje pri oskrbovancih doma starejših občanov. Rezutati so potrdili, da je 12-tedenska vsakodnevna, za ravnotežje specifična vadba pomembno razlikovala med vadbeno in kontrolno skupino stanovalcev doma starejših občanov, in sicer je prva skupina po končanih aktivnostih na ravnotežni lestvici dosegla statistično pomembno višje število točk. Zelo vzpodbudna je tudi ugotovitev, da se učinki te specifične telovadbe ohranijo še šest mesecev po končani obravnavi. Rezultati te študije služijo za pripravo raziskovalnih protokolov, namenjenih ugotavljanju vpliva vadbe na preprečevanje nenadnih padcev pri starostnikih.

Za ugotavljanje in zadovoljevanje tako fizičnih kot psihičnih potreb starostnikov je bistvenega pomena njihova individualna in družbena identiteta, katero sta v domovih za starostnike raziskovali avtorici zadnjega prispevka. V njem sta pokazali močno povezanost med stopnjo izobrazbe ter individualno in ožjo družbeno identiteto.

Interdisciplinarnost zbornika »Celostna obravnava starostnikov« je tista kvaliteta, ki naredi publikacijo zanimivo in nenazadnje koristno za široko paleto strokovnjakov, ki se pri svojem delu na svoj način srečujejo s starimi ljudmi. Navkljub morda preveč ambicioznemu naslovu zbornik vsekakor zajame veliko področij obravnave zdravja starejših in kot tak prav gotovo predstavlja kakovostno podlago za bodoči razvoj v tej smeri.