Avtor: Katja Tomažič, datum: 9.2.2010

»Od našega odnosa do smrti je odvisno, kako kakovostno živimo.« Metka Klevišar

Metka Klevišar se v svoji knjigi dotakne dela življenja, ki je človeku še vedno tuje, skrivnostno, povezano z bolečino in občutki krivde. Umiranje, smrt in žalovanje … Besede, ki  se jih bojimo izreči naglas, nam približa na preprost način, da jih bralci lahko razumemo in tudi lažje sprejmemo. Avtorica želi s knjigo opogumiti vse, ki se srečajo z umirajočim, da ostanejo ob njem. Biti ob umirajočem človeku je težka izkušnja, ki pa nas kljub svoji trpkosti obogati.

Pričujoča knjižica nudi oporo vsem, ki so bili, so in še bodo soočeni z zadnjim delom človekovega življenja. Njen namen ni tolažiti, ampak pomagati, da razumemo vedenje in dejanja umirajočega ter njegovih bližnjih. Vpogled v njihovo razmišljanje nam omogočijo kratki citati in zgodbe resničnih ljudi, ki so neposredno doživeli ali doživljajo izkušnjo umiranja, smrti in žalovanja. S svojim mehkim, a stvarnim pogledom na te tri pojme spremlja avtorica umirajočega in njegove svojce od prejema vesti o bližnjem slovesu od življenja do žalovanja po smrti ljubljenega človeka.

Strokovnjakinja svoje izkušnje in razmišljanje o smrti dopolni s praktičnimi nasveti, ki svojcem in umirajočemu pomagajo pri soočanju s smrtjo. Se umirajoči in svojci smemo pogovarjati o smrti? Kaj umirajoči potrebuje? Naj ga silimo jesti in piti, čeprav to odklanja? Ali umirajočemu in bližnjim povemo »resnico«? Kako ravnamo ob smrti?

Spremljati umirajočega pomeni biti ob njem tudi, ko trpi hude bolečine, ki so pogoste spremljevalke umiranja. Pomembno je prepoznati bolečino, ki jo trpi bolnik, nanj ne smemo preslikavati lastnega zaznavanja bolečine. Umirajočemu še najbolj pomagamo s svojo prisotnostjo. Zmotno je prepričanje, da moramo ob umirajočem ves čas govoriti. Molk, dotik, pogled – tudi to je komunikacija, pogosto bolj pristna od naših besed.

Danes človek težko izbira, kje bo preživel zadnje dni svojega življenja. Veliko jih sklene svojo življenjsko pot v bolnišnici ali domu za stare, zelo malo jih ima možnost umreti doma. Naj bo kjerkoli, svojci lahko pomagamo bolniku, da umre mirno in dostojno človeka. Za ohranitev dostojanstva umirajočega človeka je pomemben naš odnos do zdravja, bolezni, umiranja in smrti. Oblikujemo ga v družini (»Moja mama bo huda, če ji bom povedal, da smo govorili o smrti«) in družbi, ki žal še ni zrela razumeti, da je tudi umiranje del življenja. Zato je delo Metke Klevišar nenadomestljiv doprinos k detabuiziranju bolezni, pešanja, umiranja, smrti, žalovanja.

Bogastvo knjižice je v vsebinsko celostnem pristopu k procesu umiranja. Posamezna poglavja lahko beremo neodvisno od drugih, hkrati pa so obravnavane teme med seboj tesno povezane. Način predstavitve zahtevne vsebine omogoči, da se ne izgubimo v pomilovanju umirajočih ali potiskanju razmišljanja o zadnjem delu življenjske poti v skrite kotičke naše duše. Ponudi nam možnost, da sprejmemo umiranje kot del življenja in smrt kot naravno slovo od tega sveta.